Moški je s prstom pokazal na medeninasto ploščico pod zvoncem, na kateri je pisalo BOČIČ.
»Pardon,» sem se začela opravičevati. »A ni to številka 19?«
»Jani je v bolnici. To je številka 17.«
»Jani? Pardon, a zakaj?»
»Preveč vprašanj gospodična.«
»Pardon,« sem rekla in si popravila kovček na glavi, ki je bil videti kot mreža dežnih pik.
»Nehajte s tem pardon. Imam en polomljen dežnik, če vam ustreza. Številka 19 je druga hiša desno od mene.«
»Pardon. Kovček bo čisto okej,« sem rekla in se poslovila.
Čez nekaj minut sem se vrnila. Tokrat je moški rabil veliko dlje preden se je njegova senca pojavila na vratih. In tokrat ni bil sam. V rokah je držal belo košato mačko.
»Dežnik?« je rekel namesto pozdrava.
»Pardon, da spet motim, a nimam ključa od stanovanja.«
»Mislite, da ga imam jaz?«
»Ne vem. Mogoče?« sem se zahihitala kot hijena.
»Vi niste normalni! Kdo pa sploh ste?«
»Njegova hči.«
Oči so se mu zožile. Zazdelo se mi je, da mački tudi. In preden je uspel nadaljevati, sem iztegnila roko:
»Ela.«
Presedlal je mačko iz desno v levo roko in nejevoljno stresel mojo ponujeno dlan:
»Adam.«
»Gospod Adam, ne vem, kako naj pridem do očeta. Petindvajset let nisva imela stikov. Danes bi se naj ponovno srečala. Nimam njegove telefonske. In baterija mojega telefona je prazna.«
Ostrine potez na njegovem obrazu so se zrahljale kot vijaki na natezalnici. Izpustil je mačko, da je pristala na tleh, in z rokami v žepu hlač nadaljeval:
»Nikoli ni omenil, da ima otroke.«
» Bi rekla, da je molčal o svojih spodrsljajih,« je izbruhnilo iz mene.
»Nisem ga nikoli spraševal o ženskah, ne o njegovi preteklosti. Zaradi sladkorne je Jani izgubil tri prste na nogi. Do nedavnega sem mu iz trgovine dostavljal najosnovnejše stvari. Sicer pa, kako naj vem, da ste njegova hčerka?« je vprašal.
Iz žepa plašča sem potegnila sliko in mu jo pomolila pred oči. Ko sem že odprla usta, da bi prekinila njegovo detajlno preiskovanje slike in mojega obraza, je spustil pogled in rekel:
»Imam njegovo številko. Vstopite.«
»Hvala,« sem odgovorila in pospravila sliko nazaj v žep.
Listek s serijo neznanih številk je zrla vame enako prazno kot neuspešen klic očeta.
»Lahko poskusite malo kasneje. Medtem…čaj?«
»Ne bom se branila. Hvala.«
»Za vrati je dnevna, kjer lahko sedeš,« je rekel.
Med korakom po hodniku do vrat sem se spotaknila in kovček se mi je skotalil po tleh. Vrgla sem se na vse štiri. Adam je odsunil steklena vrata in s pogledom na moj pasji položaj brez komentarja odšel v kuhinjo.
»A si vzela kakšne tablete?« me je vprašal kasneje, ko sem v objemu s kovčkom sedela na fotelju.
»Že več kot dvanajst let.«
»Zakaj pa?«
»Prividi.«
»Svetli ali Temni?«
»Kakor kdaj.«
Zožil je oči in ponovno izginil iz sobe, jaz pa sem medtem kovček odložila na tla in se ozrla okoli sebe. Pozornost mi je pritegnilo nesoglasje, ki je vejalo v sobi. Nikjer nobenega pohištva. Vse, kar je delalo družbo dvema foteljema in veliki postelji, je bila slika, ki je visela čez vso steno.
Ko je nekaj minut kasneje Adam prinesel s soparo ovit pladenj ter sedel nasproti mene, sem opazila, da imam raztrgano nogavico. Nelagodje, ki sem ga čutila pred njim zaradi razgaljenega palca je bilo tako veliko, da sem si brez dovoljenja iz čajnika nalila v skodelico čaj in bleknila:
»Lepo stanovanje.«
»Mogoče ni prahu, je pa veliko dlak.«
»Slika je lep primer pointilizma.«
»Moje delo.«
»O? Slikar?«
»Ne. Arhitekt. 7869 pik.«
»Točno?«
»Serat je ugotovil, da nanizane vrste barvnih pik intenzivneje delujejo kot črte.«
»Vice pik je moral prestati celo Van Gogh, da je dosegel svojo izrazno moč,« sem odgovorila.
»O? Hočeš reči, da še nisem našel nebes?«
»Pekel ali nebesa? V čem je razlika?«
Začel se je glasno smejati. Med srkanjem tekočine v skodelici sem si ga jasneje ogledala. Črnolas moški sredi štiridesetih s prameni sivih las in gubami okoli divjih rjavih oči.
Nehal se je smejati in z resnim obrazom vprašal:
»Z očetom se res nista videla petindvajset let?«
»Z mamo sta se razšla v mojem otroštvu. Odtlej sem vsa leta očetove odsotnosti živela v upanju, da me bo nekega dne ponovno poiskal. A vsak se sam odloči, koga bo ljubil.«
Adam je na poplavo mojih besed odgovoril tako, da si je tiho in počasi nalil čaj v skodelico.
»Janez je tvoj prijatelj saj razumem,« sem rekla, ko se je s skodelico naslonil na hrbet fotelja.
»Ne želim soditi.«
Ugriznila sem v skodelico in v enem požirku spila čaj, da ne bi v jezi, ki me je preplavila, rekla, kar bi obžalovala. Ko sem že bila na tem, da vstanem, je rekel:
»Boš kozarec vina?«
»Ne pijem vina.«
»Nič alkohola?«
»Samo žgano.«
Dvignil je obrvi:
»O! Boš vodko?«
»Da bi zalila rožo, ki že itak stoji na dežju? Zakaj pa ne,« sem odvrnila in kovček odložila nazaj.
Prinesel je načeto steklenico in dva čokata kozarca.
Bolj ko sem se bližala dnu drugega kozarca, bližje sem bila dnu svojega razpoloženja. Brez sramu sem izpraznila še tretji nalit kozarec. Utripajoči jezik mi je razvezal še zadnje atome zadržanosti:
» Igram biti normalna. A težko se je zliti z množico. Bolj ko sem se trudim biti del nje, bolj iz nje štrlim.«
Adam je v strinjanju z mojimi besedami pomahal s kozarcem, da se je tekočina razlila po stekleni površini mize, jaz pa sem nadaljevala:
»V otroštvu sem zaradi številnih bolezni dobila resen obraz, kar ni bilo zanimivo za vrstnike, da bi me veliko vabili na praznovanja rojstnih dni. Pravzaprav nisem dobila niti enega samega povabila.«
»Rojstni dnevi so lahko nočna mora.«
»Pri enaindvajsetih je bila moja kartoteka polna diagnoz. Zdravnikom odtlej dopovedujem, da je z menoj vse v redu. A zdravniki trmasto vztrajajo. Svojemu terapevtu ne morem zvrtati v glavo luknje dvoma o tem, da ne potrebujem zdravil in da jih ne bom jedla.«
»Sranje.«
»Sranje je, ker zaradi svojih vsakoletnih obiskov na psihiatriji pri triintridesetih letih nimam končane nobene pametne izobrazbe in nimam redne zaposlitve. Je to dovolj, da se napijem?«
»Izvoli.«
Nalila sem si v kozarec še preostanek tekočine iz steklenice in stegnila nogo z raztrgano nogavico in z razgaljenim palcem pred seboj. Kotički Adamovih ustnic so se dvignili v nasmeh.
»Živiš sam?« sem vprašala.
»A je kaj narobe s tem, če si sam?«
»Ne.«
»Mogoče verjamem, da sem svoboden v samosti.«
»Kako?«
»Samota pomeni nekoga pogrešati, pomeni, da si prazen. Samost ima drugačen pomen.«
»Vidim, da imaš razdelan svet, v katerem živiš. A si v tej svoji svobodi tudi spontan?«
»Kot na primer?«
»Ne vem. Narediš kaj takega, kar ni del tebe, ko imaš razum vpet v vajeti?«
»Ne vem o čem govoriš.«
»Svoboda človeka je omejena. Ko razbiješ zidove zaporne celice ali svojega dušnega zapora in stečeš na svobodo, v resnici stečeš na prostrano dvorišče večjega zapora.«
»S tem bi se mogoče strinjal.«
»Življenje je prekratko, da bi se zajebavali, sem nekje prebrala. Ali pač?«
Nastala je tišina, v kateri je ozračje posesalo vse najine dotedanje besede in so v hipu postale nepotreben mrčes, ki ga odganjaš, ker ti sili v usta. Zagledala sva se drug v drugega kot dva ekshibicionista, ki ponosno razpirata svoj plašč poželenja, in se zagnala čez ograjo spodobnosti. Polit viski je postal nepomemben. Kovček, ki se je skotalil od mize, je postal nepomemben. In kot, da bi piš zraka na hodniku vedel, da je potešitev pomembnejša kot očetov klic, je listek s telefonsko številko padel v mačjo skledo.
