1. december 2022Letnik XXVI
Pričelo
nas je srbeti nebo pa z njim vred tudi zvezde
in mesec ki je hranil čisto vse
zato
smo se morali preseliti ter ga ukrasti drugim
od takrat vedno spimo le še z odklenjenimi vekami.
navadno
v omari sprehaja sonce in drobtinaste vitice zemlje
zraven pa tudi nekam na debelo ter bahavo
razmazan strah
vseskozi si ga že ogleduješ takole od daleč kajti kdor ga navleče nase – je izgubljen.
Od samega začetka že obstaja,
a tega še ne veš.
Navidezno se skriva v plamenečih gmajnah tvojih pljuč in kolibah jezika.
Morda ga prikleneš na verigo ter zapustiš, pa vendar te nekega dne znova najde.
Takrat bodo vsa tvoja nebja zanj veliko premajhna.
Tisti čas smo še živeli deloma na nebu in deloma v morju
ter poselili zemljo z glasovi
besedami
ko je nenadoma prišlo k nam nočit nekaj granitnega
in se razlilo v gosto molčanje.
Z molkom smo si kazali pot
in utripali smo (glasno).
Potem se je med nami nastanila pesem a nihče ni vedel
od kod je
in bila je majhna skoraj še čisto membranasta
mrcvarili smo jo vsak po svoje s postanimi neglasovi ker sploh nismo hoteli razumeti
kako na hitro smo oglušeli.
Globoko
v sebi je prenašala eno samo rebro a ji je bilo pretežko
zato ga je prijela in izruvala ter si iz njega naposled zgradila hišo
koščeno
takšno z enim rebrom na sredini.
Že dolgo tega
kar je živela starka ki je pestovala mačke in svoja dva jezika
nekega večera je vzela krajec samote in z njim nahranila prav vse
potem pa se je nanjo spustilo nebo ter ji obliznilo lica in oči
kajti imelo je dva jezika.
Nekje
se je rodil človek s tremi kožami
prvo je porabil za mladost in drugo za starost
tretjo pa za bolezen ko se je ta nezadržno povabila v goste
ter ostala ker je bila še edina
ki je lahko nosila tri kože.
Pri hoji
je zmeraj uporabljal štiri noge tudi ko je ostarel in so ga stežka prenašale
nekega dne pa je občemel s tišino v dlaneh ter temo
na obrazu
tako je lahko samo še čutil da se je tisto leto jesen priklatila veliko prej
saj so jo gnale štiri noge.
Dihal
je s petimi pljuči pa tega sploh nihče ni vedel
najbrž še sam ne
vse dokler ga ni ogenj temeljito prežaril
takrat se je namreč izkazalo da je tudi nič okrog njega
sestavljen iz petih pljuč.
Odprl je šest oči
pa je z njimi ure dolgo opazoval kako plameni trava
smejali so se mu ko je spregovoril o tem
in ga naposled zakopali globoko v raskav pesek da ga nihče ne bi slišal niti videl
a vendar ga je
veter s svojimi šestimi očmi.
Sprva
sem le sanjal o ženski ki je imela pravokotne oči in sedem src
pa so ji nekoč pokradli čisto vse gibe ter ukazali naj vendar že enkrat odide
tako se je plazila dokler ni nekega dne prišla živet vame
od takrat naprej ima tudi moja senca pravokotne oči in sedem src.
Med njegovo odsotnostjo mu je pognalo osem rok
ko se jih je nekoč naveličal jih je vse prodal ter si kupil nov avto da so ga lahko prevažali od ene ostarele obale do druge
takrat se je prvič zavedel kako strašljivo slaboviden je postal
tačas.
Pred ljudmi
se je umaknil v brezgrbi gozd in zajel plešasti molk ter ponovno naselil poseko svoje besede
da bi nekoč izhlapel tudi od tod
a vendar ni
kajti kmalu mu je začel otekati jezik ravno tisti s katerim je potem leto za letom vdano gradil lesenjačo
nekam preveč polno njegovega lastnega golčanja.
Nekoč sem poznal človeka ki je použil celotno naše vesolje
z vsemi pripadajočimi zvezdami vred
svet je stemnel in mestne luči so morale žareti še živahneje
šele tedaj smo spoznali prav nič bolj drugačen ni od nas samo njegova senca – tako zelo obilna.
Dolg
je že od tedaj, kar smo bili veliki, in je poletje bučalo v nas.
A zdaj je jesen, mi pa smo majhni. In ogromna je edino še naša usoda.
Tako vsaj vemo,
nič drugega ni potrebno, kakor le čimbolj sveže utripati čez to zimo,
vse do prihodnje, z vonjem vznikle vere prepojene
pomladi.
Zavrgel
sem sipek pesek nikdar obdelanih dolin
in vsa preostala življenja v katerih sem zgolj še molčanje
da bi prenesel tiste zadnje sadike besede
ravno tako lahkonogo kakor dež našo usodo.
se končno razplameni
tisti čas še maloprej nekam zabrisan in tako zelo oddaljen
ko si na vogalu let
prav strašljivo počasi obuješ čevlje svoje usode
pa četudi samo zato
da se potem nikdar več ne vrneš.
Iz hiše svojih gozdov odneseš svilnato prostranost
in jo zamenjaš za grobo tkano platno bližin
ter z njim pregrneš vse komaj še viseče dneve da vsaj za odlušček hipa pozabiš kako hitro lahko tudi čas
ovdovi.
Odsotno se sprehajaš po starinarnici šepetavih let
in med prsti pretakaš morja ki si jih zapustil ter prav vsa tista mesta v katerih
si plamenel
ko bi le vsaj še nekaj časa ostala tako ohranjena da bi tudi drugi vanje zanesli svoj vonj
in svojo navzočnost.
Iz zbirke Nekaj kot strah (delovni naslov) pred izidom.
