1. december 2022Letnik XXVI
Jutro odstira megle nad vinogradi.
Ko bo stolpna ura odbila osmo,
bodo zvonovi v njem odpeli Ave Mario.
Radostno pozvanjajo in po dolini trosijo veselje.
Medtem si znova napolniš skodelico
in neizmerno uživaš ob pogledu
na gričevnato pokrajino z majhnimi zaselki.
Ker boš od tod odšel pred petnajstim,
ne boš videl lampijonov na nočnem nebu,
ki se dvigajo proti zvezdam k Njej,
Stelli Maris.
Pod arkadami, v središču Acqui Term, je prijetno jesti pico.
To uvidiš takoj, ko se iz vročega sonca premakneš podnjé,
v času, ko strežejo kosilo. Tedaj znova srečaš točajko iz Albanije,
s smislom za dovtipe. Prijazno ti namigne, da se presedeš,
saj tam, kamor si najprej sédel, zakrivaš tablo z jedilnim listom,
namenjeno gostom, ki utegnejo še priti. Nato ti k rdečemu morettiju
prinese še grisine, da lahko v miru čakaš na hrano medtem ko si se presedel.
Ob nedeljah igra na orgle, v cerkvi svete Marte.
Drobna, krhka, z lepo prirezanimi nohti na rokah.
V tistem vročem, poletnem dnevu je nosila belo bluzo z dolgimi rokavi.
Četudi smo zamudili na kosilo, je prijazno povprašala, ali smo si utegnili ogledati mesto.
Pozorno me je poslušala in počasi jedla zelenjavo,
čeravno je nanjo dolgo, dolgo čakala.
Ko smo končali z obedom, se je kmalu poslovila.
Klavičembalo, poezija, vibracije, jin shin jyutsu – Claire.
To poletje sem v trgovini, blizu mesteca, kjer sva dopustovala, kupila čips z zelišči.
Po večerji sem jim ga ponudila. Vprašali so, kje neki sem ga kupila. Očitno jim je bil všeč.
Bolj kakor med in piškoti, bolj od sadnega kruha in domačih ocvirkov.
Ko sem se vrnila domov, sem si kupila pest domačih ocvirkov.
Pojedla sem jih neki večer, ko ni bilo nikogar doma. Kako so teknili!
Ker je bil čas za malico, sva sedla v senco pod drevesi na avtobusni postaji, saj je tam bila edina klop daleč naokoli.
Medtem ko sem se krepčala s kosom s slaniki obloženega kruha, se je na postaji ustavila tujka. Ugotovila je, da je zamudila avtobus.
Glasno je tarnala, saj ni razumela, kaj piše na voznem redu. Svetovala sem ji, naj glede voznega reda povpraša katerega od domačinov.
Odšla je. Nato je mimo prišel možakar, videl, da jeva na klopi avtobusne postaje in nama zaželel bon appétit. Zahvalila sem se mu: »Merci, Monsieur!«
S kupom brisač in starim sončnikom sva prišla na peščeno obalo v kraju, ki mu domačini pravijo Lei Santei Marias de la Mar.
Tukaj je morje zmeraj hladno, zato se v njem običajno skopam enkrat, največ dvakrat.
Toda tokrat je bilo drugače. Bilo je razposajeno, božajoče, pljuskajoče in toplo, predvsem toplo.
Dejal si mi, da sem v njem neizmerno uživala. Zato si me vabil, naj znova pridem in zaplavam.
Prišla sem in bila dolgo, dolgo v njem. Pozabila sem na sonce, in zvečer opazila, da sem po hrbtu rdeča.
Potolažil si me, da ni prehudó, vzel kremo, me namazal ter rekel, da si me pripravljen ponovno peljati
na obalo, k Sveti Mariji na morju.
Ob sobotah na tržnici v Maussanu odprejo majhno skladišče, v katerem prodajajo rabljena oblačila.
Rada se odpravim tjakaj in pomerim to in ono ter kupim, če mi je kaj zares všeč.
Letos so me povprašali, od kod prihajam, saj jim moja govorica ni bila poznana.
Odgovorila sem jim, plačala in vzela podarjeno vrečko z nakupljenim.
Zahvalili so se in mi razložili, da je izkupiček namenjen bolnim otrokom.
Dejala sem jim, da opravljajo lepo poslanstvo, se poslovila in se znova sprehodila po tržnici v Maussanu.
Ko se vračaš s potepa, v uličici, blizu kjer dopustuješ, naletiš na majhno vitrino s knjigami.
Odprta je, da si lahko katero od njih izposodiš. Odločiš se za zgodovinski roman v nemščini
in ji ga izročiš. Lahko ga bo brala, ko bo utegnila. Morda. Zelo je namreč zaposlena.
Med tem so minili meseci. Nekega dne si jo poklicala, ali pa morda ona tebe. Dejala ti je, da je roman iz vitrine
prebrala. Bil ji je všeč.
Listek z napisom »Ne moti!« obesiva vsakič, ko nameravava v hotelu prespati večkrat.
Tudi tokrat sva ga obesila. Menim, da bo sobarica z goro perila vesela, ko ga bo našla na kljuki.
Zmeraj v kopalnici pustí več brisač kot jih potrebujeva. Letos sva prišla še s svojimi, za na plažo.
Ena od teh je bila mokra od dežja, ki so ga tamkaj, od koder sva pripotovala, več mesecev hrepeneče čakali,
medtem ko so dan za dnem zalivali rože in paradižnik. Sedaj brisačo sušiva na balkonu, pripeto s tvojimi kljukicami.
Ko veselo plapola z ograje, opazujem pokrajino, nad katero se zgrinjajo nevihtni oblaki.
Kaže da bova morala vnovič na kljuko obesiti napis »Ne moti!« in z odhodom počakati še en dan.
Me ne moti, kajti tukaj je lepó.
Kako presunljivo lepe so visoke cedre v Canelliju,
pod katerim se vijejo kilometri vinskih kleti.
Že desetletje obiskujem te kraje.
Tokrat moram pokusiti vino iz vinogradov,
ki rastejo tod okrog, kajti morda
sem letos poslednjič tukaj.
