Samota ubija … o, kako samota ubija
v samoti je vse v različnih niansah belega
bela cesta, bel hrib, belo sonce, bele misli, bele sanje …
sem bela osamljena svetloba sredi ničesar
ikra bele žalosti sem sredi ničesar
ogenj sem nedogorela v senci beline
preplavila me bo bela voda
ki pritiska pod belim ledom
bela svetlikajoča se voda … grozno je
vidim beli rob, zadušila se bom v tej belini
moje belo življenje
ki se nahaja pod nično Celzijevo stopinjo
sredi ničesar
v tej belini iščem svoj del neba
življenje v belini je brez milosti
takšno življenje se ne izbira čez noč
* * *
belo sonce se vrti v krogu
ta belina je čisti uboj … to je čisti strel … zdrsneš in padeš
v to belino
zamišljaš si da si središče sveta
v tej tvoji beli samoti
je rekel Lincoln:
Kdor seka svoja drevesa občuti dvojno toploto
sekam svoja drevesa in občutim hladnosti
ki reže do kosti
igle na mojem drevesu so mrtve … drevo se je posušilo … kot moja duša
čakam sonce pod horizontom
da okusim osebno svobodo
sama na tropskem otoku beline
srkam življenje iz svojih korenin
o, kako samota ubija
in življenje pod nično stopinjo
gre naprej v svoji belini.
ČRNO-BELI SVET
Pravijo da pišem strašne pesmi
da nimajo šarma
nasmejanega obraza
in da se ne kopam v mesečini
pravijo da v mojih pesmih stalno pada dež
strašno mi je žal
da ne znam pisati
o ljubki preprogi vrtnic
ali o tem
kako se ptice vračajo domov
v svoja gnezda
gospod bog,
razveseli me
daj mi vsaj kapljico navdiha
da bi tudi jaz lahko
pisala o srečnih ljubeznih
moja vrata v to srečno življenje so zaprta
liki v mojih filmih so žalosti
rada bi se prebudila iz tega stanja
in snela z oči
masko, ki mi zamegljuje pogled
morala bi verjeti v čudež
a vsakdo ima svojo resnico
in vsaki resnici dovolite živeti
požgala sem mostove za seboj
in se ne obračam nazaj
če resnično obstajam
sem upornik na tem svetu
če resnično obstajam
naj me ljudje pomnijo po tem
morda nekateri mislijo da se mora
ne bojim se tistega kar ljudje govorijo o meni
za mene v pisanju ni preprek
ni mi mar če sem nekogaršnja tarča
priznam da sem nora
resnično nora v ustvarjanju poezije
v ustvarjanju poezije
se veliko njih v pesništvu
preoblači po potrebi
spreminjajo barve in platna
da bi ugajali ljudem
jaz sem jaz
in ostajam jaz
ne vpisujem se v kasto pesnikov
ki želijo biti dopadljivi
melodija človeškosti je v slabih očeh
o tem pišem
vem da sem osamljena
živim na črnem svetu
sredi tisočerih umazanih rek
ki namakajo človeške duše
stotine čolnov je privezanih na obali reke
samo nekaterim je dano, da gredo čez njo
ribe v rekah se hranijo s slabimi dušami
a rek ne moremo prevarati
blizu so siromašnemu ljudstvu
počasi tudi reka umira
in ribe v njej
pozabljamo da nas je napravila reka
ko se izteka hladen večer
če me vprašate
kaj je v življenju bistveno
vam bom povedala da je to ljubezen
toda kako najti pravo ljubezen
kako jo videti na smetišču človeštva
življenje gre naprej
za njim ostaja umazan ocean
sprašujem se če bo prišla pomlad
priznavam da sem nora
resnično nora v ustvarjanju poezije
toda nekdo
mora pisati
tudi o slabih stvareh
ker je svet vseeno črno bel
karkoli so vam o njem govorili.
DIAGNOZA
Zgodilo se je tudi to
šokantno in nepremagljivo
kakor koli je bilo gotovo in pričakovano
za vsakogar ki traja po vsiljenih pravilih
nove dobe
diagnoza je bila karcinom
kratka
razumljiva
in ubijajoča
neizbežna kot najtežja obsodba
za najhujši zločin
in čas se je začel topiti
minute in sekunde nizati in odpadati strmoglavo
kot biseri z jantarjevega števca življenja
komaj zdaj se zavedaš kakšen pomen ima nit časa
v preji nam danega trajanja
dojemaš koliko je to kapljanje večnega časa
v brezno ničesa
pravzaprav podcenjeno
v trenutku se zavedaš, da si cenil napačne stvari
v tvojih nenapisanih pesmih
odzvanja krik nenapisane tišine
jokaje sediš na umitem pločniku velemesta
ob objokanem otroku
ki te prosi za prgišče riža
a ti prosiš boga še za malo časa
v komediji vsesplošne tragedije
kličeš vse preživele vojake
prosiš jih za nasvet
kako preživeti v tem svetu egoizma
in zablojenih duhov
komaj zdaj razumeš iskreno solzo otroka
z odprtimi okni duše
komaj zdaj spoznavaš v meglici brezupa
valujoče konture človeških identitet
komu se pritožiti
v kričeči ravnici
sliši se samo razletavajoči se zvok
mirne duše v sramežljivi maternici
še enkrat bi rad čvrsto objel svetlobo zemlje
ko plava v solzah sreče
še enkrat bi rad poduhal lepljivi vonj ognjevitega seksa
čeprav od daleč
za konec
ker naj bi konec bil popoln začetek
nekaj neznanega
kakor so ti govorili samozvani dohovnikii
skriti s kupljenimi obrazi
pod škrlatnimi kapucami
ploveš v svet iluzij
in vidiš kako oči krave umirajo počasi
na zelenem polju
psi lajajo na košček pokvarjenega mesa
ti pa se klanjaš čolnu rešitve ki je ni
šteješ prihajajoče valove
gledaš zlomljeno nebo
žalost ti je posrkala razvodenelo kri iz očesa
v temi tišine
ne skrbi
živel boš tudi ti po svoji smrti
v puhastih mislih prijateljev
pomnili te bodo ljudje tvojega časa
medtem ko tebi iz rebra teče bolečina
za teboj bo ostala računalniška slika
in te pokopališki lopovi ne bodo mogli ukrasti
tvoj pepel bo lebdel v vetru pomladi
ob oknu na tvoji mizi
ostala bo nedogorela kubanka
in list papirja
na katerem si zapisal
davno pred diagnozo
ljubi me, ljubi me najmočneje kar moreš.
Prevod: Marjan Pungartnik
Pesmi so iz zbirke Dijagnoza, ki je izšla pri založbi Studio moderna d.o.o. leta 2022.
