Kateri od njih? Čakalnica je bila skoraj polna; večinoma med seboj zamenljivih javnih uslužbencev; vsi nekam neurejeni in zapleteni v klepetanje, ki ji je bilo nerazumljivo. Imela je največ še današnji dan, da reši svoj vrtec. In za to mora najti rešitelja. Kot medvedka, ki je bil ljubljena igrača v času njene otroštva in mu je zaupala da jo izvlekel iz vsega.
»Poslušaj Joži. Ja, uredbo, ki vam grozi, bo podpisal minister, ki ne bo imel pojma, za kaj gre; je pač začetnik. Predlagal mu jo bo direktor Sektorja za vrtce, ki bo le nejasno vedel, za kaj gre. In bo sledil mnenjem sektorskih podsekretarjev in svojih pravnikov, kaj je pravilno in zakonito. In ker so vsi državni uslužbenci, novi politični ekipi nikoli ne bodo izrazili ničesar dokončnega, za kar bi kasneje lahko odgovarjali – politiki pridejo in gredo, državni uslužbenci ostanejo. Vendar bodo sledili trenutnemu političnemu vetru, previdno in v tvojem primeru to pomeni, da vas bodo pokončali; če si bodo predhodno zavarovali svoja mlahava sedala.
Razen njega. Je blizu upokojitve, torej, kaj mu lahko storijo? Ne more biti napredovan ali zamenjan, že ima najvišji uradniški naziv. In kar je še pomembneje, je hudič, z logičnim razumom, ki lahko preseka pravne vozle in utiša vse ostale. In znan po tem da ima jezik, ki pade po tebi kot tiste katane, o katerih rada govoriš – en, dva reza, in konec, samo še truplo na tleh. Če hoče, a večinoma noče; briga njega politika. Če ga pridobiš na svojo stran, imaš možnost zmagati, rešiti svoj vrtec. « Vera, njena prijateljica, jo je pripravila na boj.
Na nitki je bila usoda vrtca. Potrebovali so še eno leto več državne podpore in zatem bodo lahko preživeli sami, za naslednje leto so bili popolnoma zasedeni. Toda uredba ministrstva, ki je bila osnova za njihovo finančno podporo, je bila potekla; bili so brez pravne podlage za subvencijo. Ni denarja, ni vrtca.
Kje je bil? Ne med plašnimi uradniškimi mladiči, čudno tihimi; ne med uradniki srednjih let, ki v svojih večnih bojih za oblast opazujejo in ocenjujejo, kdo se s kom pogovarja. Vrata so se odprla in prikazal se je debel, malomarno oblečen posameznik, ki je med hojo bral nekakšne papirje. Vsi so ga pozdravili, tako da je bil znan, a nihče ni stopil k njemu, da bi začel običajno prazno klepetanje ali čenče. In bil je edini, ki se je usedel na tajniški kavč iz finega usnja in še kar tam bral akte v naročju. Vsekakor ni bil mlad, a njegov obraz je bil živ, ostro živ in od časa do časa se je naveličano ozrl naokoli. Brez dvoma. Vsaj skoraj brez dvoma.
»Oprostite, ste vi gospod Gorazd Svorana?«
"Zjutraj sem bil. Če je ogledalo točno." je bil čemeren odgovor. In opozorilo – nevaren teren.
»Obupani smo. Uredba ministrstva za subvencioniranje našega vrtca je potekla že tri leta nazaj, pa tega nihče ni opazil. Zdaj so to ugotovili in zahtevajo denar za tri leta in ukinitev subvencije. Konec bo z nami. Pa potrebujemo samo še eno leto, do naslednje sezone, potem imamo dovolj prošenj za sprejem, da preživimo sami, kot zasebni vrtec. Ampak mi smo katoliški vrtec in ta nova skupina...«
»Uradno je proti, tudi če imajo svoje otroke v katoliških šolah. Tri leta, ste rekli, lepo. Kako dolgo je tekla subvencija?"
»Približno deset let in je bila vključena tudi EU nekakšne programe. Ne razumem dobro juridičnega dokazovanja."
»Deset let. In na podlagi dokumenta Evropske komisije, ki ni imel časovne omejitve? In je temeljil na direktivi…. Kar vidim da ne veste. Hmm…«
Potem pa nepričakovano vprašanje.
»Upam, da so vaši starši še živi in zdravi?«
"Da, oče je v IT, v nekem tujem podjetju, mama pa poučuje francoščino na univerzi, zakaj?"
"Ker je v dobri družini otrok vedno dober, saj so dobra družina?"
"Najboljši; boste lahko pomagali? V nasprotnem primeru bomo zaprli vrtec. Mi lahko najdem novo službo, otroci, večinoma iz revnih družin, pa bodo zagotovo ostali sami. Nujno je.«
»Nujno je nekaj za gasilce, ne za pravnike; Slišal sem dovolj. Se vidimo na srečanju.«
Bila je odpuščena in ostala, napol v upanju, napol v obupu – bil je tako čuden, zajeten, slabo obrit, ne kot kakšen briljanten mlad, visok, eleganten, lep odvetnik iz televizijskih serij. Ne športen, pogumen odvetnik, ki stoji pred silami zla, izziva in zmaguje nad vetrovi usode.
Sestanek se je začel. Bil je Sahara človeških čustev in poplava političnih puhlic; večinoma ponujenih s poklonom ministru, ki je predsedoval, delno pa direktorju Sektorja za vrtce na njegovi desni strani.
Na njegovi levi strani je sedel ministrova osebna pravnica. Sveta Trojica Niča. Sekretar, direktor sektorja ki je vodil sestanek, je brenčal naprej in naprej. Glasovanje tu in tam, skoraj vsi soglasno, kot fijakarski konji v zapregi, nihče proti. Gorazd je bil neopazen in je prikimaval na koncu mize. Ne, ni kimal, brskal je po papirjih in delal s telefonom, ki je bil v tihem.
In prišel je strašni trenutek, njena točka dnevnega reda. Financiranje njenega vrtca. Bilo je hujše kot nočna mora. Aparatčiki niso zahtevali le ukinitve financiranja, ampak tudi vračilo zadnjih treh let subvencije; in več.
Tekmovali so – ena je predlagala obresti na subvencije, druga obresti na obresti, tretja kazen, naslednja pa uradno komisijo za ukrepanje – to je zapiranje vrtca in končanje karier njenih kolegic. Vsi so kimali, molče, šelestenje papirjev, brenčanje, mrmranje. To je bil potop, konec.
"Vidim, da smo vsi za ..." Sekretar, direktor sektorja je začel uvod v glasovanje za smrtonosni odlok, ki jih bo končal.
»Če smem nekaj reči ...« Gorazdov glas je bil globok, renčeč.
"O ja, kolega iz finančnega oddelka še ni izrazil svojega strinjanja, nadaljujte gospod Svorana."
"Čeprav bi se rad strinjal s predlaganim odlokom o ustavitvi financiranja, kot pravnik oklevam, da bi kršil evropske in naše zakone in morda ustavo."
Medved je zarjovel. Čeljusti odprte. Zobje za sekanje kosti razgaljeni. Gozd je utihnil in počenil, upajoč, da jih stari ne bo opazil.
Bila je bomba. Nihče ga ni poskušal utišati. Sedel je tam, masiven in siven, ja debel, star, a z brezbrižnim obrazom. Grozeče gledajoč. Stari medved, ja, njegov konec je bil blizu, a je bil še vedno živ, njegovi kremplji so bili ostri, njegove zobje smrtonosni, je pomislila Joži. Rodila se je v bližini gozdov, medvedi so ji bili znani.
In nihče se ni upiral, poznali so ga, vedeli so, kaj sledi. In prišlo je. Brez milosti. Pustošenje skozi predhodno razpravo. Buldožer, ki je zravnal celotno debato pred tem. Obdukcija argumentov, ki je dokazala njihovo ničevost.
»Kot smo brez dvoma ugotovili, je sofinanciranje vrtcev potekalo na podlagi evropske direktive številka (sledil je kaos številk s strani Gorazda). Kot vsi vemo ali bi vsaj morali vedeti, so evropske direktive nad našimi zakoni in morda celo ustavo. Če ne sofinanciramo vrtcev, kršimo posredno direktivo, ki je nad našim zakonom, kar, kljub mnenju nekaterih prisotnih, ni predpražnik za preskok. Kazni gredo v milijone evrov, odgovornost, no ja, pa vsaj v kartoteko ali tiste spomine, kjer šteje.«
Stari medved je divjal. Ministrova osebna pravnica je poskušala visokostno odvrniti in dobila tako juridično klofuto iz Gorazdovih šap, da je bil rdeča v obraz in je molčala do konca; s sklonjeno glavo. To je bila javna demonstracija njenega nepoznavanja prava, ki ga je grleno razgalil; brez usmiljenja. Tukaj ni bilo predaje. Stari medved si je lizal krvave kremplje. V pričakovanju novega tekmeca. Noben ni prišel. Kosti okoli brloga so govorile vse.
»Zakaj je bil vrtec deset let financiran s posebno uredbo in ne z direktivo EU in našo zakonodajo, je seveda odgovornost Ministrstva, ne pa vrtca. Po maksimi ki velja od rimskega prava naprej, se od nepravnikov ne sme zahtevati, da poznajo pravo; zato je odgovornost vrtca za to nična in izključena; ne obstaja. Dvomim, da bo današnji sestanek spremenil maksime kontinentalnega prava.
Morebitna odgovornost, ki je objektivno na direktorju sektorja in posledično ministru, je interna zadeva; v končni fazi je minister, tedanji, podpisal v imenu vlade, ki je na čelu države; država torej. Ampak to je vseeno. Če je cesar Justinijan postavil pravo nad seboj, dvomim, da ga lahko mi postavimo pod nami.
Tista tri leta financiranja so torej pravno in zakonsko povsem veljavna in se lahko rešujejo post festum v poljubnih zadnjih, prehodnih in začasnih členih bodoče uredbe ali česarkoli že.«
"Ampak prihodnje subvencije ne pridejo v poštev!" Direktor je poskušal ponovno prevzeti glavno vlogo in se približati politični smeri ministra.
»A res, kljub načelu varstva upravičenih pričakovanj? Kljub našemu zakonu o vrtcih in evropskem programu za njihovo sofinanciranje?« Spet Gorazd, s hordo okrajšav in datumov.
»Ministrstvo je s svojim pravnim aktom, bolj natančno aktom Republike Slovenije zagotovilo upravičeno pričakovanje pravni osebi, to je omenjenemu vrtcu, da le-ta upravičeno pričakuje sedanje in bodoče subvencije; in na podlagi tega načrtuje življenje in delo in ima do tega vso pravico. Tako upravičeno pričakovanje je pravni inštitut, ki ga pokrivajo, branijo in izdatno dokazujejo sodišča EU in ga vsekakor ni mogoče izničiti na današnjem sestanku.« Zvalil je in zahteval zabeležitev na zapisnik, novo gmoto podatkov.
Tišina. Medved, ki je večinoma gledal v svoje papirje, je od časa do časa dvignil oči; mladi medvedi so se izogibali strmenju vanj. Preveč so se svetile zverinje oči in kremplji, na katerih se je sušila kri; prežeča obrazna maska starega medveda je utišala debato.
"Torej, nova uredba za financiranje, na podlagi česa?" Direktor, prelaganje odgovornosti, besede, ki je za državne uradnike mati Smrt.
»Na naši splošni, z zakonom določeni dolžnosti financiranja tega, na pravnem institutu upravičenih pričakovanj, na EU direktivi, ki je nad našo zakonodajo, na EU programu za sofinanciranje in morda tudi naši ustavi, zadostuje?«
"Kdo bo napisal ustrezni pravni akt?"
»Bom jaz, to sem že večkrat sestavil. Moralo bi biti enostavno. In hitro.«
"V redu, nadaljujemo s financiranjem za naprej ..."
»V nasprotju z direktivo in zakonom, ki veljata za nedoločen čas? Tako bi moralo biti tudi z vrtcem. Ali pa kršimo zakonodajo, direktivo EU in morda ustavo. Malo nenavadno, in bom prisiljen prositi EU za pravno pojasnilo o tem«
"Pišite, kar hočete potem!" Direktor je bil nemočno jezen. A proti brlogu ni stopil.
"Bom. To je zanimivo pravno vprašanje za neuke, po pravu brskajoče. O tem bom sestavil tudi pravno mnenje, in poslal za celotni Sektor in vsem našim pravnikom in na ministrstvo za finance.« Ki je vladalo denarju in cenilo medveda, je vedela že Joži.
"Torej, to je zaključeno, vse smo končali, dobro delo." Ministru je skoraj zmanjkalo besed, da bi lahko hitro ubežal temu dolgčasu, drugi so mu hitro sledili. Joži je ostala sama z Gorazdom.
"Za kaj je pravzaprav šlo?"
»Zamočili so pred tistimi deset ali več leti; niso hoteli po zakonu subvencionirati katoliškega vrtca, kar bi pomenilo za vedno; izmislil so si nekakšen dekret in pozabil nanj. In upali, da bodo vsi o tem molčali.
Ne morem spremeniti zakona, a nova ureditev bo legalizirala pretekla tri leta in vam dala sredstva za neko prihodnost. Poslal vam bom svoje pravno mnenje, če si bodo po moji upokojitvi premislili.
To je to; niste več na trnku. In tudi zakon se bo nekoč spremenil.
Pozdravite svojo mamo.«
Odšel je.
Joži je šele doma, napol omamljena, vprašala mamo.
»Poznaš Gorazda Svorano? Pozdravlja te.«
»Ta hudič! Beži pred njim, lahko te ubije s svojo glavo in jezikom! Tisti nemogoči godrnjavec, kot medved, nič drugega kot odpadnik, strupen jezik, beži pred takimi dedci. Nisem ga mogla prenašati, čeprav je krasno plesal. Lahko uniči samo z gobcem, nemogoč za kakršnakoli razmerja.« je bila viharna njena mama. In nekaj momljala v jezi nad neznosnim študentom izpred eonov; in pri tem strmela v zrak, obujala spomine. Tu je bila neka stara zgodba …
Da, bil je čemeren, nevaren, zanemarjen medved. Toda stari medved te lahko tudi reši.
