VRTNICE, MATERINI ZAPISI, POT DO GRADU GROFA RAINSPEARA

Pomladno sonce je dodobra segrelo vrhnjo plast zemlje. Prst je bila pripravljena na obdelavo. Chrystal je zavihala rokave in se pridno lotila oblikovanja vrtnih gredic. Vrt je že nekaj let urejala zelo blizu dvora. Ko je zaslišala topot kopit, si je hitro obrisala pot s čela.

Rochester je skočil s konja in ga privezal na vejo bližnjega bora.

»Pozdravljena!« je že od daleč zavpil. Dekle je pomahalo v pozdrav in otrkalo delce strjene prsti s tunike. Lepotec se ji je v trenutku pridružil.

Desno roko je iztegnil izza hrbta ter ji ponudil mlado vrtnico.

Presenečena je dahnila:

»Hvala, vrtnice so drage. Žal mi je pijače zmanjkalo, gotovo ste žejni,« je pripomnila.

»Je vroče, a nisem dolgo jezdil,« je zatrdil. »Bilo mi je dolgčas, zato sem se odpravil na potep. Edina živa duša, ki me občasno obišče v koči, je Clarice, nekdanja domača dojilja in občasna kuharica. Je nema, kot ste že opazili, ter izvrstna poznavalka raznih žavb,« je želel nekako nerodno opravičiti svoj obisk.

»Kje ste našli vrtnico, v globeli Windropskega gozda gotovo ne?« se je nagajivo zahihitala Chrystal.

»Clarice sem naročil, naj pove našemu vrtnarju Arthurju, da prosim za vrtnico,« je dejal.

»Mar ni že čas, da se vrnete domov, k staršem?« ga je s kančkom nagajivosti v glasu zbodlo dekle.

»Pravzaprav raje dosti postorim sam. Ko nisem ujet med hladnim grajskim obzidjem se dostikrat počutim veliko bolj svobodnega. Kot ptiček na veji. Čiščenje in pranje perila pa mi ne gresta ravno najbolje od rok. Zato mi pomaga Clarice. Je vsestranska,« je priznal. »Morda pa bi z očetom res moral pokopati bojno sekiro, ga pogrešam,« je takoj zatem postal zamišljen. »Chrystal, vas lahko tikam?« je skoraj v isti sapi še dodal.

»Seveda, saj sva pravkar sklenila večno zavezo prijateljstva! Vrtnica naj bo njen simbol!« je navdušeno vzkliknila.

»Moram do vodé, se moram malo ohladiti,« je med tekom smeje vpila. Stekel je za njo in jo ujel tik pred nabrežjem jezera. Prijel jo je za rame in rekel:

»Seveda sva prijatelja.« Pomenljivo jo je objel okrog pasu in se zazrl v njene mačje zelene oči. Njegov pogled je izžareval moč, ji vračal silno strast, ki se ji ni bilo moč upreti. Počasi se je sklonil k njej in se nežno dotaknil njenih mehkobnih ustnic. Spominjale so na metuljeva krila v letu.

Razigrano dvojico je skrivaj spremljal dodatni par oči, in sicer skozi dvorno okno. Kraljici Margiti ni ušla prav nobena poteza Benjaminove družine. Še vedno je vzdrževala določeno čustveno vez. Benjaminovi mladostni poljubi so zarezali globoke brazgotine spominov v njeno mehko srce.

»Chrysy je zrasla,« je pomislila. »Če ne bi sedela na prestolu, bi bila jaz danes njena mama, oziroma stara mama,« se je rahlo nasmehnila.

Rochester se je s težkim srcem počasi poslovil od izvoljenke. Sonce je vedno bolj svetilo, zato je Chrystal z zmehčane zemlje pobrala nekaj kosov vrtnega orodja in se odpravila domov. Vso pot je čutila topel dotik Rochestrovih ustnic na svojih. Prevevala jo je doslej nepoznana, zapeljiva toplína.

V udobju domačnosti se ni takoj odpravila k pripravi kosila, temveč je odprla staro, malce pozabljeno in zaprašeno skrinjo. V njej je našla mamino svileno tuniko temno modre barve, katero je občudovala že kot majhen otrok. Poleg so ležale usnjene rjave rokavice, ki so se ji prilegale kot ulite. Segla je v globino ličnega zaboja in zatipala usnjen ovitek. Izvlekla je majhno beležko, in jo odprla. Na prvi strani skupka pergamentov je z velikimi zlatimi črkami pisalo Catherine. Presenečena je odkrila mamičin dnevnik. Obrnila je prvi list ter polna nemira, željna Catherininih misli, začela brati. Njen obraz je osvetlila nezemeljska radost. Črke so skoraj plesale pred njo, obvladovala jo je neobičajna vzhičenost. Ko je vstopil Benjamin, je beležko zaprla. Odložila jo je na vrh skrinje in odhitela kuhat kosilo.

Eden izmed najbolj razburljivih dopoldnevov v njenem mladem življenju se je izredno hitro prevesil v popoldne. Takoj po jedi je zopet vzela pisarijo v roké in odšla v prostrani gozd. Usedla se je na štór ob gozdni potki, ter začela hlastno požirati besede, zapisane pred dolgimi petnajstimi leti.

Brala je:

»Moja Chrysy dobro napreduje. Vsak dan je večja, pridno jé in mirno spi. Tako sem srečna, a obenem me skrbi. Kraljica Elizabeta je pokazala svoj drugi obraz, obsedenost z religijo. Njen pokojni oče Richard je v času vladanja oznanil nadvlado nad katoliško vero v deželi. Želel si je ločitve od prve žene, njene mame,Victorie. Ker noben njun moški potomec po porodu ni preživel.

V ušesih mi še vedno odzvanjajo srce parajoči kriki sosedove Claire. Kraljičini vojščáki so jo vklenili v verige, ter jo obtožili, da je krivoverka. Še isti večer so jo zažgali na grmadi ter vpili, da je bila zlobna čarodejka. Kraljica je želela, da bi njeno ljudstvo postalo katoliško. Kri na njenih rokah je zlodejeva. Strah me je. Z Jamesom se morava skriti.«

Naslednji zapis je razkrival: »Oče je prosil za pomoč Margito, polsestro kraljice Elizabete. Ne počutim se dobro, zaradi skrbi. Bila sem pri grajskem zdravniku. Pravi, da zopet pričakujem dete.«

Zadnjih nekaj povedi pa je še posebej burilo domišljijo: »Ponovno me čaka obisk pri zdravniku. Skrbi me za dete, doslej mi še nikdar ni bilo tako slabo. Čas je za pobeg iz te krvave dežele.« Chrystal je od nejevere podzavestno spustila beležko na tla. Razmišljala je:

»Mar imam sestro ali brata, sta moja starša še živa? Ali kraljica Margita ne ve ničesar o tem?«

Benjamin je medtem neumorno krojil usnjene hlače, saj se je želel pred kraljico pokazati v najlepši luči, to je v najboljših oblačilih.

Chrystal je pohvalila njegovo vnemo in na mizo položila beležko, rekoč:

»Oče, prosim, preberi ta dnevnik. Jaz grem na ježo.«

Vznemirjena je odšla v objem tople narave, saj se je le tam, v gozdu, na njegovih pisanih jasah cvetja, počutila varno in mirno. Bliska je privezala ob debelejšo smrekovo vejo in se spustila na puhasto travnato jaso. Leže je opazovala sinjino neba ter na njej lebdeče, samotarske bele oblake. Spominjali so jo na plašne nežne ovce. Zadremala je, in se zbudila šele, ko so prve mračne sence zakrile krošnje dreves.

Naglo je zajahala Bliska in odjezdila proti domu. Oče jo je ves strt čakal pred kočo.

»Otrok moj, ne morem verjeti. Pisava je Catherinina. Naučil sem jo pisati, ko je bila čisto majhna,« je dejal.

»Je res, je mama živa? Imam brata, ali sestro? Kje je moj oče, James?« so vprašanja kar vrela iz nje.

»To morava še dognati, Chrysy. Do takrat pa te prosim, da nikomur ne zaupaš prebranega. Naj té dragocene vrstice ostanejo najina skrivnost. Jutri grem k Margiti. Morda nama lahko pomaga,« jo je poln upanja stisnil k sebi. »Ne smeva upati na preveč, morda jih več ni,« je z obžalovanjem dodal.

»Ne skrbi, oče, stvari bova prišla do dna. Vedno se mi je zdelo nenavadno, da je James, moj oče, odšel nam neznano kam, ter da nihče od vas ni videl mame, ko je preminila,« je rekla, ko sta vstopila v kočo.

»Dvorni zdravnik, je še živ?« se ji je utrnila zamisel.

»Bom Margito malček povprašal o vsem tem,« je odvrnil Benjamin. »Mislim, da imava za danes dovolj pretresov, čas je za počitek. Povečerjajva, jutrišnji dan bo dolg,« jo je skušal vsaj malo pomiriti.

»Prav, sem na smrt utrujena,« je poslušno odgovorila.

Temà je prekrila gozd in priklicala njegove živahne nočne prebivalce. Volk je z vrha planjave zatulil v polno luno, divji zajci pa so se poskrili v svoje rove. Družno so napovedovali dan poln pustolovščin.

Chrystal se je zbudila zarána. Pripravila je zajtrk in se med pogledom na vzhajajoče sonce odpravila po svežo vodo. Šla je do izvira v gozdu. Na veji bukve, sklonjeni nad sodom z vodó, je bila zataknjena lesena piščalka.

»Od kod pa tu glasbilo, zadnjič ga nisem videla?« je pohodnica pomislila. Premamila jo je nenadna želja po igranju nanj. Tega ni še nikoli storila. Lahno je pihnila v majhno piščal in zaslišala droben zvok. Začela je premikati prste preko luknjic na inštrumentu in vanj pihati. Ugotovila je, da tako ustvarja nekakšno, malce polomljeno melodijo.

Nenadoma je do nje pridrvel temnopolt deček, oblečen v rjavo bombažno tuniko in temne usnjene hlače, povsem razcefrane na robovih.

»O gospodična, kaj pa vi tu počnete, sem mislil, da me kliče gospod Rochester?« je bil ves začuden.

»Prišla sem po vodo, kje so pa tvoji starši?« je dejala.

»Blizu, blizu. Rochester je včeraj rekel, da se mora pogovoriti z očetom. Mogoče je šel domov. Vedno me pokliče s piščalko,« je razložil otrok.

»A tako?« je postala Chrystal radovedna ob ponovni omembi mladeniča. »Nedavno sem ga spoznala,« je rekla.

»Potem smo na varnem,« je veselo ugotovil malček. »Nas bogati preganjajo,« je dodal.

»Drobižek, o čem govoriš? Mi lahko pomagaš, pokažeš pot do gradu grofa Rainspeara?« je vprašala.

»Seveda, pojdiva najprej do njegove koče. Jaz sem Armand,« se je malček opogumil.

»Chrystal,« je z zanimanjem reklo dekle.

Kot bi se pripravljala na veliko bitko, sta strumno skoraj odkorakala po kozji poti, vse do vznožja brezna. Poklicala sta Rochestra in kmalu dognala, da ga tam ni. Vrata bivališča so bila zaklenjena.

»Naprej morava, gospodična. Bodite previdni, saj je pot precej nevarna. Še posebej, če tod še nikoli niste hodili. Počasi mi sledite,« je Armand na Chrystalinino presenečenje kar ukazal. Dekle je prikimalo in se polno slepega zaupanja odpravilo za njim.

Spust do dna globéli je bil težaven, strm in dolg vsaj sto metrov. Z obrazoma obrnjenima proti hribu, po večini poraščenim z nizkim bodičevjem, sta pustolovca nekaj časa hrabro poprijemala priročne, iz prsti štrleče lesene kole. Ti so jima pri spuščanju precej pomagali. Doklér nista s stopali otipala večje, naravno izklesane stopnice. Na njej sta za trenutek obstala. Nato sta se spustila na mornarsko lestev, z železnimi zaponami pritrjeno na razbrazdano kamnito steno.

Polagoma sta napredovala in se prebijala preko neukročenega rastja. Zmagovito sta dosegla leseno brv. Ta je vodila preko ozke struge deviško čiste in precej divje reke Kristalke. Nato sta se začela vzpenjati. Tokrat po mornarski lestvi, ki je vodila do vrha vzpetine. Od napora jima je z lic curljal pót. Z zadnjimi atomi moči sta pogumno splezala na zahtevno vzpetino.