Dragi prijatelj in spoštovani urednik1, slišal sem, da si teh dneh napolnil sedemdeset let starosti. Čestitam. Nisva se ne videla, ne slišala ne pisala dlje časa. Ponavadi govorim, če me hočete »spoznati« in vedeti, kaj počnem. Ni lažje naloge, kot da se pozanimate in preberete tisto, kar pišem in kar objavljam. Za nas, ki si prizadevamo nekaj ustvariti, je tisto, kar nas bo preživelo, tudi del osnove, na kateri gradimo svojo identiteto.
V zadnjih časih sem pisal članke za Izumovo elektronsko revijo Organizacija znanja, in sicer zgodbo o francoskemu arhitektu, fotografu, etnologu in predvsem teoretičnemu biologu darvinistične orientacije Pierreu Trémauxu, ki se je rodil točno pred dvesto leti 1818. leta, pod naslovom Potegavščine, miti in predsodki v znanosti: primer Pierra Trémauxa, ter članek o povezanosti informacijske znanosti in psihologije na primeru paradoksa modrosti pod istim naslovom.
V članku o Pierreu Trémauxu v obliki bibliografskega pregleda – pregledovanje literature je nerazdeljiv del raziskovalnega dela – kažem, kako dejstva, kot so potegavščine, novinarske race, neresnične pripovedi, miti in predsodki, ki ne sodijo v znanost, ter počasno in geografsko omejeno širjenje znanstvenih spoznanj in posledično neinformiranost o znanstvenih odkritjih drugje po svetu škodijo ekologiji znanstvenega komuniciranja in informiranja. Iz napačnih podatkov ne moremo organizirati informacij, niti znanja iz lažnih informacij. Za Pierrea Trémauxa je malokdo slišal. J. S. Wilkins in G. J. Nelson trdita, da si Trémaux zasluži ugled teoretičnega biologa. Poleg Trémauxa so udeleženci zgodbe še številni drugi znanstveniki in misleci, predvsem Moritz Wagner, Charles Darwin, Karl Marx (Trémauxov vrstnik, tudi rojen l. 1818!), Friedrich Engels in Stephen Jay Gould. Tremaux je v knjigi iz leta 1865 anticipiral teorijo prekinjenega ravnotežja Goulda in Eldredga za več kot stoletje. Prvi je objavil filogenetsko drevo v obliki, v kateri ga poznamo danes. Prehitel je idejo alopatrične speciacije Moritza Wagnerja za 3 leta, vendar ga Wagner ne omenja, Darwin pa citira Wagnerja in ne Trémauxa. Trémaux je uporabil Darwinovo teorijo evolucije na razvoj človeka 6 let, preden je to storil sam Darwin. Malo ljudi je prebralo Tremauxovo knjigo. Namesto tega so se zanašali na dopisovanje med Karlom Marxom, ki je mislil, da je knjiga imenitna, in Friedrichom Engelsom, ki pa je bil mnenja, da gre za smeti. Veliko zmede je prišlo iz prevajanja francoske besede »sol«, ki jo uporablja Trémaux, z angleško besedo »zemlja« (soil) v pomenu »prst« in ne »habitat« (življenjski prostor), kar je pripeljalo do sklepa, da Trémaux trdi, da je kakovost tal tisto, kar predvsem vpliva na evolucijo. Gould je zapisal, da nikoli ni srečal bolj absurdne trditve.
Na spoznanju geografske izolacije je Tremaux izgradil geološko teorijo, po kateri evolucijo nacij in ras določa geološki razvoj Zemlje. Po Darwinu je napredek naključje, po Tremauxu nuja. Višje civilizacije, narodi in rase nastajajo na boljših zemljiščih. Marx je razvil socialno razlago, vendar se je pod vplivom »geološkega« rasizma Pierra Tremauxa odmikal v smeri nacionalizma, kolonializma in rasizma, kot tudi Engels, predvsem v odnosu do Slovanov. Poleg geološke in socialne teorije obstajata še kulturna in biološka razlaga razlik med človeškimi populacijami. Raziskave genoma so pokazale, da so razlike med populacijami zelo majhne (0,1-0,3), manjše kot razlike med posamezniki znotraj populacij. Rasizem ni pogojen z genetskimi razlikami, temveč z kulturnimi teorijami pri tolmačenju teh razlik. Kulturne razlike in oznake za te razlike so pomembnejše kot biološke in ni slučajno, da teorije o spopadu med civilizacijami temeljijo na nespremenljivosti razlik v zgodovini, jeziku, tradiciji in veri in ne na bioloških razlikah. Kakorkoli že, rasne teorije so ne glede na vrsto razlage sofisticirano ideološko sredstvo za opravičevanje hegemonije, imperializma in kolonializma, šovinizma, nacionalizma in diskriminacije skupin in posameznikov ter drugih oblik krivičnega svetovnega reda med narodi in posamezniki v preteklosti, sedanjosti in prihodnosti.
Da sem poleg filozofije študiral tudi psihologijo, je manj znano in je slednja moja tiha dolga ljubezen. Med časom študija na zagrebški filozofski fakulteti1957/8-1961/62. so me posebej navduševala predavanja profesorja Zorana Bujasa o fizioloških osnovah psihičnih pojavov, ki so bila boljša in sodobnejša kakor predavanja vodilnih nevrologov na zagrebški medicinski fakulteti. Profesor in akademik Zoran Bujas je sin profesorja Ramira Bujasa, utemeljitelja znanstvene psihologije na Hrvaškem, in največji hrvaški psiholog, esteziometrik in nevropsiholog. Na oddelku, kjer je bil predstojnik, je dominiral izrek »Nemo Psychologus nisi Physiologus!« Psihični pojavi so mentalni in fiziološki hkrati. Predvsem me je navdušil za Aleksandra Romanoviča Lurijo. Diplomiral sem leta 1962, torej preden je Lurija v angleščini objavil svojo znamenito knjigo Higher Cortical Functions in Man. Profesorji na filozofiji so me imeli za študenta filozofije, ki močno nagiba psihologiji in psihologizmu v filozofiji, tj. bolj Locku, Humeu in Kantu kot Schelingu, Fichteju in Heglu, na psihologiji pa za študenta psihologije, ki bolj nagiba filozofiji psihologije kot sodobni eksperimentalni psihologiji, kar je bil napačen vtis profesorjev za psihologijo na čelu z nepozabnim profesorjem Zoranom Bujasom. Sicer pa sem deduktivni empirist!
Modrost, ena izmed številnih človekovih mentalnih sposobnostih, ki se da meriti z tovrstnimi testi, je zmogljivost uresničiti vrednote v življenju zase, za druge in za splošno dobro in jo kot najvišjo obliko kompetentnosti poznajo vse velike religije oz. filozofije v verski obliki. Že so starogrški zdravniki vedeli, da so duh in mentalne funkcije »proizvodi« možganov. Modrost je zadnji (od 65 leta starosti do smrti) izmed osmih stadijev v psihosocialnem razvoju. Modrost je povezana z ekologijo znanja in če ta ne vključuje modrosti, je uporaba znanja slepa. Vsak človek ni sposoben razviti modrosti. Elkhonon Goldberg je odkril paradoks modrosti. Mentalno vitalnost stereotipno povezujemo z mladostjo, mentalni upad s starostjo. Toda staranje je tudi cena modrosti! Čeprav je namreč s staranjem povezano nevrološko upadanje (senilnost, demence), s staranjem narašča tudi modrost! Nevropsihološko je modrost zmogljivost prepoznavanja vzorcev (pattern recognition). Prepoznavanje vzorcev je najbolj splošno in najbolj učinkovito sredstvo za reševanje problemov. Večina človekove inteligentnosti ne izvira iz sposobnosti možganov za sklepanje s pomočjo logike, ampak predvsem iz sposobnosti zaključevanja s pomočjo spominjanja vzorcev povezav. Nobena človekova mentalna sposobnost skupaj z zaznavanjem ni mogoča brez spomina in prepoznavanja vzorcev. Odločitve nastajajo iz procesov v kontinuumu od samodejne, tj. prirojene oz. nagonske, hitre, relativno neprilagodljive inteligentnosti, do nadzorovane, manj hitre in manj učinkovite, a bolj prilagodljive inteligentnosti. Vzorci prepoznavanja predstavljajo avtentično psihološko realnost in niso izrazi iz logike. Spomin se oblikuje in shranjuje v možganskih strukturah, ki prejemajo in obdelujejo nove informacije. Vzorec shranjen v spominu možganov deluje kot privlačevalec (atraktor), tako da tudi majhne mreže nevronov samodejno vzbudijo isto spominsko stanje v celoti. Učenje je ponavljajoče se nalaganje vzorcev na nevronske mreže. Zadosti močen vzorec lahko ima dosmrten »rok trajanja«, če se z učenjem moč vzorca obnavlja, sicer naučeni vzorci s časom propadejo, za razliko od gensko podedovanih vzorcev. Človekovi možgani so analogna »naprava«, prilagojena predvsem za prepoznavanje vzorcev povezav, računalniki pa stroji, ki temeljijo na binarni logiki. Računalniki neumannove arhitekture so idealni za izvajanje logične obdelave informacij in za logično razsojanje, ki temelji na ravnanju s simboli, in jih med seboj povezujemo na inteligenten način z namenom razvoja globalne računalniške kolektivne inteligentnosti, podobne milijardam povezanih nevronov v naših možganih. Za razvoj naše kolektivne inteligentnosti sta bili ključnega pomena arpanet in internet, interspace pa radikalno spreminja način interakcije z znanjem, saj s prehodom na novo paradigmo omrežnega iskanja informacij med seboj povezuje prostore znanja na globalnem omrežju in z navigacijo pojmov omogoča preklope čez najrazličnejše repozitorije posameznih skupnosti na določenem specializiranem predmetnem področju. Informacije obstajajo neodvisno od njihovega pomena in je to stališče conditio sine qua non informacijske znanosti. Pomen je rezultat obdelave informacij in postavljanja v kontekst. Sporočilo obstaja prej kot pomen, in da sporočilo postane pomensko, se mora informacija vključiti v notranjo informacijsko okolje prejemnika. Kosi informacij, vneseni v možgane, se preklapljajo in reciklirajo skozi različne obstoječe strukture znanja na način, ki ga imenujemo semantični metabolizem. Povprečni uporabnik naj bi rutinsko opravljal semantično indeksiranje na lastnem osebnem računalniku, informacijska infrastruktura pa podpirala navigacijo znotraj najširšega konteksta dostopnega znanja, bolj abstraktne semantične ravni pa tesnejše povezovanje pomena v naših glavah in objektov v realnem svetu.
Človeški možgani so, kot rečeno, vir naših misli, čustev, zaznav, dejanj in spominov; nam dajejo sposobnosti, ki nas naredijo človeškim, hkrati pa tudi edinstveno osebnost. V zadnjih letih je nevroznanost napredovala do stopnje, da lahko predvidimo razumevanje možganov v akciji, ki zajema molekule, celice, kroge, konektome, transkriptome, sisteme in vedenje. Leta 2013 je predsednik ZDA Barack Obama sprožil pobudo BRAIN (Brain Research through Advancing Innovative Neurotechnologies), ki je le ena izmed njegovih številnih naprednih pobud. Namen pobude BRAIN je pospešiti razvoj in uporabo novih inovativnih teorij, metodologij in nevrotehnologij v raziskavah možganov.
V čestitki svojemu dobremu prijatelju Alojziju Kolencu, znanemu mariborskemu urologu, ob sem 70. rojstnem dnevu zapisal: »Mlad človek se ne zaveda mladosti, saj mladost obstaja le v spominu in se je lahko spomnijo le starejši ljudje! Razen tega moramo imeti tudi čarobno geslo za odpiranje vrat preteklosti in za iskanje izgubljenega časa po spominu. Starost tudi ni slaba, če nisi hudo bolan! Katon starejši, rimski državnik, vojskovodja, govornik in pisatelj pravi, da je napačno reči, da je starost bedna. Nefas esse dictu miseram fuisse talem senectutem, piše Ciceron v spisu Cato maior de senectute, saj se lahko učiš grščini tudi, če si sto let star!«
V antični Šparti bi bila, Ti že 10, jaz pa 20 let člana sveta starešin (geruzija2), sestavljenega iz 28 gerontov3 , ki so poleg 2 izvoljenih kraljev4 in 5 državnih nadzornikov (eforiji5), imeli najvišjo oblast v državi!
Prisrčen pozdrav! Tvrtko-Matija Šercar
V Mariboru, 30. julija 2018. leta
1Marjan Pungartnik, urednik online revije Locutio!
2 Geruzijo je uvedel Likurg (900-800 pr,n.š.), špartanski zakonodajalec, »oče« špartanske države; bil je tudi »seksist« in so ženske dobre le kot »kariatide«
3 Geronti, starci, »najmodrejši« državljani, izvoljeni dosmrtno, stari nad 60 let
4 Basileus, kralj, »najpogumnejši« državljan
5 Eforiji »najpametnejši« državljani, starejši od 30 let, izvoljeni vsako leto le enkrat v življenju; vrhovni sodniki, ki so preganjali nezaželene tujce, imeli pravico do kaznovanja in nadzorovanja kraljev, da se demokracija ne prelevi v tiranijo, napovedovali vojne in sklenili mire!
