Trenutki sreče. Ali odsotnost nesreče. Ograjen od vsega. Omejen pred vsem. Ležeč pod milim nebom. Drugih se ne sliši, nočem se ukvarjat sam s seboj. Čas teče enakomerno počasi. Telo v glavnem počiva, se kdaj razgiba refleksno v obliki krčenja, obračanja, hoje iz nuje, umikanja pred nadležnim. Oči so priprte, ušesa kot predor. Kar se me dotakne, me ne vznemiri, kar vonjam je prijetno ali že znano. Lahko je ne biti jaz in obstajat brez drugih. Ne vem ali je to laž, resnica, pobeg ali vdaja, le vem, da me odgovor ne zanima. Brez vprašanj je vse videti kot obljubljena dežela. Vse je na dosegu roke, nič nikoli ne manjka, ni razlike med dobrim in slabim, lepim in grdim, mano in tabo.
Premočan veter in prevroče sonce me prisilita v umik. Stojim pod drevesom. Njegova prisotnost me vznemirja. Ni kot sonce, veter, nebo, zemlja, ki mi misli pregrejejo, razmršijo, posrkajo in otopijo. Na njem se opazi rast, prepozna starost, vidi poškodbe in začuti skrivnost skrita v koreninah. Začnem teči in tečem, dokler me ne ujame noč. Neprespana noč je posebna sreča. Drugi spijo ali nemo stremijo v nebo. Ves nemir, vsa sreča, strahovi, dvomi, upanja se preselijo v sanje. V njih je vse mogoče in nikomur ne škodijo. Vse na površju je mirno, nekje globoko pa vre na vse načine in v vse smeri. Svet se skrije pred samim seboj in se posveti sebi. Zato sem rad buden. Da vidim vso to navidezno mirnost, da si predstavljam kar se dogaja globoko v ljudeh. Drznejo si, kar si drugače ne, sanje spremenijo v resnico in upajo, da ne bo minilo nikoli, povedo, kar bi budni ne zmogli, storijo, za kar drugače nimajo poguma. Vso to premišljevanje me tako vznemiri, napolni, osreči, da zaspim.
2. TI TUKAJ
Težko te je razumeti. Mogoče razumem kaj od tega kar govoriš, dejanj z redkimi izjemami ne.
Seveda bo kdaj mogoče leteti kamor se nam bo zahotelo kot trdiš, in strinjam se, da je večino vsega kar počnemo nepomembno in podobno si, se med seboj razlikuje le v odtenkih.
Toda, ali ni takšna, napol zmedena, napol kristalno jasna, tudi predstava, ki povzema tvoje obnašanje do ljudi?! Nočeš jih poslušati, gledati v oči, se zapletat v pogovor, kar deloma razumem, ne razumem pa, da jih ločiš le na tiste, ki jih obožuješ, in na tiste, ki jih sovražiš. Praviloma sovražiš tiste, ki, kakor praviš, sledijo nagonu, in obožuješ tiste, ki se mu uprejo, živijo po svoji pameti. Zamisliš se, ko ti rečem, da je tudi tvoja pamet zrastla iz pameti ljudi nagona, ali ko ti rečem, da je sovraštvo le nagon, skregan s pametjo, a mojih besed nikoli ne komentiraš, le odvihraš, menjaš temo, čakaš da odidem.
Ko se raznežiš, kar je redko in traja kratek čas, s predpogojem da sva sama, je okoli naju popoln mir in si kaj storil narobe, se vse to obrne na glavo. Sebe ne maraš več, vsak, ki zna jokat ali se smejat mu pripisuješ božanske lastnosti. Takrat se spet zavem, da me imaš rad. Vsak tak obrat jemljem kot zdravilo zate, zato poskušam naredit vse, da ta mir najdeš čim pogosteje. Tega ti ne pokažem, nakažem, o tem ne govorim ne takrat in ne pozneje, ker bi potem spet začel mislit o tem, postal nemiren ali odsoten, iskal razlago razloženega.
3. ONA TAM
Prvič je bilo, za spremembo, najlažje, saj sem iz njenega govora le bežno ujel kakšno misel, se ne preveč trudil ujeti nit povedanega, ji dal prav v vsem, kar je rekla in jo gledal v oči, da bi ji olajšal izpoved, a ko je ob vsakem naslednjem srečanju vse to ponovila, se v stvari vse bolj poglabljala, analizirala, je postajalo težje in težje.
Govor je največkrat začela nevsiljivo, z neko povsem nepomembno ali nepovezano temo, tu in tam pa se je prebrisano navezala na moje besede, da je na koncu zvenelo, kot da je to govorila zaradi mene, v mojo korist, meni v poduk in ji za povedano moram biti hvaležen. Imel sem jo rad, a njeni govori so me začenjali motit. Napetost, ki sem jo prej zasledil v njenih besedah, je zdaj začela rasti tudi v meni, misli in njihova preigravanja, prej tako oddaljena, so postajale del mene, o povedanem sem začel vse pogosteje premišljevat in čeprav sem vedel, da to, kar je povedala, o čem je skoraj neprestano govorila, ni moja težava, ni del mene, se občutkov nisem znal otresti. Postajal se obupan in poskusil ugotovit, ali se mi je kaj podobnega že zgodilo in na to pozabil, zdaj pa se vrača v drugi, novi obliki, preobleki ali je celo odmev tega. V prenatrpanem spominu nisem našel česa podobnega ali kaj, kar bi vsaj nakazovalo na to, kar je še naprej vztrajno opisovala in dopolnjevala.
Nek dan sem ji enostavno povedal, da se o tem ne želim več pogovarjat in se ni več. Ni pomagalo, še huje je postalo. Misli so se še naprej vrtele in vrtele. Sčasoma se je zdelo, da to doživljava tudi ona, da je to stvar obeh in počutil sem se kot v lastni pasti. Bil sem kjer nisem hotel, a sem lahko edino bil, in se tega ne znal rešit.
Nek dan, ko sva tiho sedela, sem ji to povedal, ona pa je kot iz topa, kot bi bila na to pripravljena, umirjeno dejala, da se od molka dalje ob meni počuti, kot bi kdo naenkrat hodil po njej, jo božal, kregal in hvalil. Nisem se strinjal. Dokazoval sem ji, da se je vse to dogajalo meni, po njeni zaslugi, zaradi njenega ponavljanja povedanega, stopnjevanja prizadetosti, nasilnega vključevanja v pogovor.
Napol prizadeto in na pol jezno je zavpila, da mi ne bo nikoli uspelo prepričat jo, da bi nehala mislit na ljudi, ki jih ima rada ali imajo oni radi njo in da bi nehala biti na njih še naprej navezana tako močno, da je od njih odvisna. Nasprotoval sem ji.
Tudi ko je govorila, da odvisnost ni slaba in da v nje ni nič bolnega. Svet je hotela dojeti kot eno, ljudi razumeti do vsake najmanjše misli in obenem pričakovala, da bodo oni počeli enako. Po njeno. Kar sem hotel spremenit v po moje.
Zgodilo se mi je, kar je pričakovala, da bo zgodilo njej. Od njenih misli sem postal odvisen in to na način, ki nima z njo kot človekom nobene povezave, saj je ves čas govorila o drugih, jih med seboj primerjala, iskala slabosti, poveličevala dobre strani, brez da bi karkoli povedala o sebi. Ti drugi so postali ona in jaz oni. Ali jaz ona in oni jaz. Ne, ostal sem kar sem in oni so postali ona. Oh, kdo bi vedel!
Tega ji nisem mogel in ne hotel povedat, zato sem ji to napisal in poslal pismo. Moje, po njenem bolno zmedeno pismo je še danes njena najljubša tema pogovora z drugimi, saj se z menoj ne pogovarja več.
4. JAZ IN TI TAM
Zate ni nič dokončno. Kar je bilo še maloprej pomembno, je zdaj obrobnega pomena. Ne ločiš med resnim in neresnim, zato med pogovori deluješ odsotno. Na enake besede ali dogodke se odzivaš vedno drugače. Kdaj odgovarjaš na dolgo, brez da bi mi dovolil se vključit z eno samo besedo, kdaj ne rečeš nič, vse vmes med tema skrajnostnima pa je v stilu predvidljivega prepira, ki zate to sploh ni prepir, ampak iskanje razlik, soočanje z dejstvi in podobne reči, kar si nekje prebral in zdaj to ponavljaš kot sveti gral, za katerega se še vedno ne ve, ali sploh obstaja.
Zame to je prepir in to ne majhen. Lepljenje, sestavljanje najinih misli v mozaik ali trganje osebnega, četudi čudnega ali smešnega pogleda na kakšno stvar, doživljam kot nasilje, vojno, ubijanje naju samih.
Ne strinjaš se. Po tvoje tako samo ugotavljava, kdo ima bolj ali manj prav, ali po moje, kar poudariš, kdo je v besednem dvoboju bolj zvit, vztrajen, trmast, pripravljen na večjo žrtev, ima večji ponos in manj empatije, kdo je na koncu bolj prepričljiv, kar se ti zdi pričakovano glede na to, kaj vse smo ljudje do zdaj počeli za obrambo naših prepričanj ali vere v drugega, nam bližnjega.
Potem, ko si silovit prepir razložil kot slab dan in si zmagovalno pretegnil noge, sem te v prikriti jezi z že večkrat uporabljeno zvijačo prepričala, da se bova najlažje pomirila, izničila slab dan, če bova za začetek ugotovila, kaj od povedanega ima prav vsak zase in mu to drug ne, le delno, ali v celoti priznava.
O veliko stvareh sva govorila, najlažje pa smer pogovorov razložim z debato o besedah. Ugotavljala sva, kdaj jih kdo natrosi vsiljivo preveč in kdaj nesramno premalo in ali so te res vedno namenjene poslušalcu. Vztrajal si, da je razumevanje tega odvisno od značajev govorca in poslušalcev, jaz, da od razpoloženja, odzivov, ti nadaljeval, da je značaj nekaj kar se ne da spremenit, jaz, da sem sama najboljši dokaz, da temu ni tako, čemur si se le nasmejal in kot dokaz svoji trditvi trmasto molčal. Tokrat sem bila pripravljena na boj do konca.
Tvoj molk sem sem ti predstavila kot priznanje, da imam prav, tvoje vztrajanje kot dokaz, da se z menoj v celoti strinjaš. Pričakovala sem skrajni odziv, odziv nečesa kar v tebi drema kot zmaj, da mu odrežem glavo, ti pa si le sedel in momljal, da imava vsak zase prav in da na vsak svoj način to drug drugemu tudi priznavava.
Seveda mi nisi hotel razložit, kaj mi priznavaš ali kaj jaz priznavam tebi in se mi narejeno smejal, ko sem cinično in ostro opisala tvojo narejeno izmuzljivost in prisiljeno držo ter mojo trmasto vztrajnost pomešano s krvoločnostjo kot vir vseh težav in modro zahteval naslednjo temo.
V z muko dogovorjenem zaporedju, sva odpirala napol dogovorjene teme.
Govorila o nesmislu minevanja, ki da se ne da razložit, čeprav bi se kot najbolj pomembna in vseobsegajoča stvar moral sam od sebe ali najprej od vsega, o načinu, kako popiti ravno dovolj vode, da ne bo premalo ali preveč obremenjen prav noben del telesa, kako se ognit čemur se logično ne da, pa je to treba nujno storit, da ne ostaneš v večni senci, zakrit pred drugimi.
Da bi bili pogovori čim bolj realistični, sva si kakšne stvari tudi spakljivo nakazovala in prikazovala in med eno od teh predstav, zvila nogo. Stoječ na eni nogi se borila z bolečino in spoznanjem, kako bebasto se počutim, ko beseda ni več pomembna in je njena razlaga nepotrebna.
5. ONI NEKJE
Radi bi se umaknili v puščavo, na kakšno samotno goro. Se začeli borit za senco, ogenj, vodo, miren spanec in proti soncu, mrazu, zverem, zlobnim bitjem. Brez da bi karkoli razumeli. Razumevanje bi jih naj pahnilo kjer so in zdaj hočejo le še živeti.
Opazujem in poslušam jih kar se da natančno, da bi čim prej opravil svoje delo. Moja naloga je, da ne odneham prej, preden ne zvem, kdo ali kaj jih je pregnalo in kako, na kak način jih pripeljati nazaj.
Zdijo se mi tako oddaljeni, da se jih ne upam dotaknit, nagovorit, gledati v oči. Najprej opazim, da si niso podobni ne po barvi, višini, spolu, jeziku, obleki, smehu, hoji. Sčasoma, da niti po navadah ne. Vsak hodi kot mu je in kjer mu je, spi, kjer ga ujame noč, je, ko kje kaj najde. Vse počnejo zelo umirjeno in sčasoma ugotovim, da na dolgi rok tudi usklajeno. Zdi se, kot da za to porabijo ves čas, ki ga imajo, čeprav večino časa ne počnejo nič, vsaj ne kaj, čemur bi lahko pripisal kakšen namen in bi bilo smiselno zapisat.
Postopoma mi je njihov način življenja postal všeč. Vsaj za kak določen čas bi ga lahko živel. Za dopust, kratek oddih, čas med boleznijo, po stresnem letu.
Zapisujem si njihov bioritem. Kdaj spijo, kaj jedo, kako se umivajo, s kom družijo. Deluje vsakdanje. Sčasoma ugotovim, da so si vsi dnevi podobni, vsa počnejo v predvidljivem redu in na enako zavzet način kot jaz sam vse to početje zapisujem, analiziram, delam sklepe.
Prvi sklep je, da jih vreme ne gane. Naj je dež ali sonce, vse počnejo enako in v enakih razmakih. Ni jih strah strele, veter jim ne pride do živega, mokrota jih ne upočasni.
Drug je, da se ne prepirajo med seboj, le izogibajo se določenih ljudi na vse mogoče načine, vzrok za izogibanje pa je po navadi smešen, nesmiseln. Ker mu ni pobral klobuka, ni pustil za sabo koščka hrane, ga zaradi nepazljivosti zbudil, mu nevede spil vodo. Izogibajo se ga le dan, dva, tri, potem so mu vse odpustili in se največkrat začnejo izogibat komu drugemu. Deluje kot opomin, namig, kazen, čeprav tisti, ki so se jih izogibali, niso z ničemer kazali, da se jih je to dotaknilo ali da bi zato postali drugačni. Še naprej so komu spili vodo, pojedli zadnji kos hrane, ki se ni smel pojesti, le propasti, kdaj na koga nerodno stopili, ker niso gledali naprej. Šele na dolgi rok pa se je dalo opazit, da to počnejo skoraj neopazno redkeje in nikoli zaporedoma le eno in isto stvar.
Tretji sklep je ugotovitev, da se brez razloga pogosto ustavljajo in zavzeto opazujejo kakšno prazno področje, otipavajo tla, tolčejo po sklali, praskajo les. Brez zaporedja, časovne usklajenosti in brez kakršnekoli reakcije, če je recimo les zvenel drugače kot dan prej. Najprej sem pomislil, da kaj iščejo. Njihovega izgubljenega člana ali kaj, kar je tu od prej in je za njih pomembno, a je početje potekalo tako neprizadeto, nezavzeto, predvsem pa brezciljno, da sem to odmislil.
Radovednost mi ni dala miru, zato sem se odločil dvoje: najprej jih posnemat in skozi lastno doživetje ugotovit pomen početja in če bi ga še vedno ne našel, se jim priključit, to izvleči iz njih.
Posnemanje mi je šlo odlično. Hitro sem se naučil osnovne rituale, vključno z otipavanjem tal in praskanje lesa, se naučil zmerno hodit, na njihov način gledat, imeti pogled, obraz, ki ne povesta nič. A čeprav sem v obupu po lesu tolkel ves dan in strmel v kakšen del tal več dni, nisem in nisem odkril smisla, namena. Ne v tleh, lesu, na nebu, kamnu, se ni spremenilo nič. Moral sem naprej, da bi delo opravil do konca, do stopnje, ki so jo od mene zahtevali.
In sem se jim priključil. Začel sem risat njihove poti, da bi našel ključ po katerem se gibajo, zbiral ostanke hrane, da bi zvedel kaj jedo in koliko pojedo, spal med njimi, da bi se njihov vonj zavlekel vame in se umival na njihov način. Bilo je, kot bi počasi stopal v pekel. Biti skoraj ves čas v gibanju in početi podobne stvari vsak dan na podoben način ni lahko, še posebej, če jim je zate vseeno in ob tem še iščeš smisel tega početja. Pamet se temu hitro upre, vsaj tisti del, ki ves čas sestavlja, primerja, in ki zaradi zagotavljanja svojega obstoja vnaša nezadovoljstvo, nemir, kar nas sili v spremembe in te v izboljšave. In tako naprej vse do… Kdo bi vedel.
In ta del pameti je hitro prišel do četrtega, najpomembnejšega sklepa. Za njih so pomembna obdobja in ne trenutek. V vsakem trenutku si se lahko odzval po svoje, se vsakemu od njih izogibal, tolkel po lesu danes tako in jutri drugače, na dolgi rok pa je bil ritem strogo določen. Vsako početje je imelo svoj, drugačen časovnik in da je bilo vse skupaj še težje, so se ta razdobja potem sestavljala v še daljša, s še bolj določenimi, razdelanimi pravili. Sestavljanje krajših obdobij v vse daljša in daljša je postal tak napor, da mi nazadnje ni pustilo več mirovati in mirno spati. Na eni strani sem iskanje posameznih vzorcev, njihovo sestavljanje in na koncu sestavljeno doživljal kot izjemen užitek ter na drugi strani kot vse hujše mučenje.
Ista stvar narejena vsakič drugače je imela neopisljiv čar, ki me je na poseben način vznemirjal, njeno umeščanje v vse večjo celoto pa je zahtevalo vse bolj skrajen napor in odrekanje vsemu drugemu, tudi sebi.
Vsakdanje življenje med njimi je s tem dobilo smisel in postalo, ostalo vznemirljivo.
Eno z drugim se je nadgrajevalo in stopnjevalo, širilo, večalo, povezovalo in me neopazno posrkalo vase. Dokler se brez znanega vzroka nisem začenjal počutiti vse slabše. Postajal sem nezbran, vzorci so se zdeli večji od mene, sestavljeno preveliko, da bi še razumel. Kot bi prišel do stropa. Spoznal, kje je meja. Zdelo se mi je strašno in nehati nemogoča opcija, saj dela še nisem dokončal. Z zadnjimi napori sem poskusil rešit zadnji, največji vzorec, namesto tega pa je že prej sestavljeno začelo razpadat na manjše in manjše kose. Nemočen in v strahu, da se vse spet ne razleti sem odnehal, pobral zapiske in odšel, ne da bi vedel, kako daleč sem z nalogo, opravljenim delom.
S prinesenim so bili navdušeni, najbolj nad spoznanjem, da je njihov smisel v osmišljenem nesmislu in razočarani nad sklepom, da je za njih vseeno kje so in jih zato nima smisla vodit kamorkoli. To je bila razlaga, občutki pa so bili neopisljivi.
