V dneh
moje mladosti
sem iz tisočih
drobnih sonc
redko prihajajoče
sreče
zgnetla
eno samo besedo
in jo skrivaj
nosila
v zaprtih
dlaneh.
Po samotnih
poteh
v dnevih sivih
megla
sem nejasno čutila
njeno toploto
in vsak
njen utrip
je zaplapolal
v pričakujoči radosti
duše.
Danes,
ko so se srečale
poti
ki sva jih iskala
se je iz razprtih
dlani
beseda
izvila v najino naročje
z žarom
dvigajočega sonca…
Spoznala sem
njeno ime:
bilo je
Ljubezen.
PREDAJANJE RADOSTI
Ob robovih travnikov,
sredi med njivami,
sva nabirala svežo zemljo
s tisočerimi drobnimi semeni
in z njo napolnila
suhi strugi najinih teles.
Ob dežju,
ki sva zanj prosila,
je ozelenela drobcena kal
in razpredla svoje koreninice
do vseh žilic,
napolnjenih z najino krvjo.
Pohlepno sesajoč
se je zajedla vanje,
da se je najina kri
prelila v njene brsteče sokove.
Ob novem vzponu
že pojemajočih moči
sva se predala
radosti zelenečega brstenja.
POMLAD
Pomlad je
velika zelena reka,
ki teče mimo vseh mest
in vasi.
Ladjice in čolni
se kot majhni
beli oblaki
ustavljajo ob bregovih
in vsem mimoidočim
ljudem
so na voljo
šopki najlepšega cvetja.
Ljudje se ustavljajo
in se smehljajo
Pentlje
izvezene iz sončnih žarkov
med cvetjem
zlato žare.
vse v zraku
Vonja po češnjevem cvetju
In na tisoče sonc
kot odsev
zre z oči.
DANES ZJUTRAJ
Danes zjutraj
se je sinje nebo
sprehodilo
po rumeni preprogi
iz regratovih cvetov
in nemirni oblaki
so zaplavali
med cvetovi
kot veliki beli metulji.
Izza obzorja
se je sonce
še tesneje nagnilo
k zemlji
In v tisočerih lijočih
slapovih zlata
ljubkujoče zaplavalo med travo,
prepredeno z roso.
Sredi razžarjenih travnikov,
polj in gozdov
se je zemlja
razpela o sreči.
II. MOLK NEIZGOVORJENIH BESED
RAZOČARANJE
Ko si brezbrižno
izbrisal ljubezen
z umazano cunjo za prah,
si me odrinil
surovo in brez pogleda,
da sem obnemela od bolečine
padla čez prag porušene hiše.
K razbitinam srca,
ki so brbotale
z zadnjimi koščki
strjene krvi,
k obtolčenim prsim,
Ki so pojenjujoče
zajemale sapo,
se je sklonilo
le sivo nebo
v svoji samoti…
Iz praznih votlin
do kraja izjokanih oči
sedaj ne drsijo več solze
in v ohromljenih nogah
je tleči korak zamrl.
SAMOTEN DAN
Snežinke
padajo z neba,
suho listje drgeta …
Nad njivami
se zbirajo megle.
Nikjer glasu,
nikogar ni,
samo molk
se sprehaja
med potmi.
SLOVO
Odslej se moje roke
oprijemljejo le še teme
in moj glas
se staplja z molkom
v zapuščeni sobi.
Včasih,
le še redkokdaj,
se mi vroča solza
vzpne v očeh,
vendar ne iščem več
njene sledi
na mrzlih tleh.
STRAH
Bojim se tvojega pogleda,
v katerem teža
nevihtnih oblakov
zbuja grozo.
in v tvojem objemu preži
nekaj zlohotnega,
kot v grabežu krempljev
roparske ptice.
Rada bi spet položila
svojo glavo
med tople dlani,
ki so me nekoč
božale kot otroka.
NOBENE KRPE VEDRINE
Ljudje pripovedujejo
svoje zgodbe:
žalostne,
trpke,
polne strahu
in obupa.
brez svetlobe,
ki bi naznanjala jutro.
Z mislimi,
krhkimi in ranljivimi,
Segajo pod nebo
kot ptice,
ki na prašnih cestah
in na preperelih vejah
posekanih dreves
nimajo več smisla.
Globoko v sebi
krčevito stiskajo
upanje,
da bi pod oblaki
v sredini noči
ugledali dan.
V očeh zatrepečejo solze:
nikjer na nebu
ni nobene krpe vedrine.
