Zgodba, ki je pred vami, se ni zgodila nekje v daljnih deželah v času suženjstva, ampak pri nas v Gorici in v našem Podgradu. To je zgodba o Matildi, ki ji življenje ni prizanašalo.
Doma je bila v Gorici. Oče je bil finančni uradnik. Bila je edinka. Mamo je izgubila že ob vstopu v življenje. To je bilo prvo znamenje, da jo usoda preizkuša. Pravijo, da je v tistih časih pri porodu umrla vsaka tretja ženska. Mala Matilda je ob očetovi ljubezni zrasla v veliko, postavno lepotico. Ves svet je bil njen. Prva svetovna vojna se še ni začela. Z očetom je zahajala v visoko družbo in oče je bil ponosen nanjo. Rad jo je vzel s seboj, ko je šel v Trst in na Dunaj. Govorila je tako italijansko kot nemško, saj je bila takrat Gorica avstrijsko mesto in oče je uradoval v nemščini. Matildina oče in mama sta bila Slovenca, zato so doma govorili slovensko. V šoli je bil pouk v italijanščini in nemščini. Matildi jezik ni delal preglavic. Življenje je bilo prelepo. Kar je lepo, pa prehitro mine in Matilda si niti v sanjah ni mogla zamisliti, kaj vse jo bo doletelo.
Matildo sem prvič srečal leta 1952, sključeno starko v črni obleki z ruto na glavi, izpod katere so silili močni sivi lasje. Vlekla je cizo, na kateri je imela poljske pridelke: repo, peso, buče. Šla je iskat krmo za prašiče in težak tovor je komaj vlekla proti domu. Navzdol je še šlo, ko pa je prišla pod progo, cize ni mogla izvleči. Prišel sem mimo in videl, kako se uboga ženska napreza. Priskočil sem ji na pomoč. Skupaj sva pripeljala pridelke domov. Pogledala me je. Vame so izpod košatih obrvi zrle velike oči. Nič ni rekla, samo gledala me je. Te oči so govorile, povedale so več kot vse besede. V srcu sem čutil, da obsojajo, kričijo, prosijo. Toda kaj? Kaj se ji je zgodilo, sem tuhtal.
Stopil sem do bližnje gostilne, kamor sem hodil na kosilo. Domačo hčerko Milo sem vprašal, če pozna žensko, ki sem ji pomagal pripeljati tovor.
»Matilda ji je ime. To je žalostna zgodba,« mi je odgovorila, »kar vprašajte jo. Mogoče vam bo hotela kaj povedati, čeprav s tujci ne govori rada.« Mila mi je še povedala, da prihaja iz Gorice, kjer se je poročila in rodila otroka, ki pa ji je umrl. Njen mož je bil iz Podgrada. Nekega dne so ga Italijani odpeljali in se ni nikoli več vrnil.
Avstroogrska je takrat že razpadla in velik del slovenskega ozemlja je z Rapalsko pogodbo pripadel Italiji. Za Slovence na tem ozemlju so se pričeli težki časi, še posebej za tiste, ki svojega porekla niso hoteli zatajiti, in Matilda je bila ena teh. Pokončna in neomajna. Italijani so pričeli z etničnim čiščenjem novo pridobljenega ozemlja in pri tem niso izbirali sredstev.
Čez nekaj časa, ko se njen mož ni vrnil domov, so Matildo izgnali na možev dom v Podgrad številka 7. Toda na tej številki ni bilo več njegovih domačih, saj je hiša večkrat zamenjala lastnika. Milini mami se je ženska zasmilila, zato jo je sprejela pod streho in zdaj je živela pri njih. Dali so ji svojo sobo. Iz hvaležnosti je pri hiši delala in skrbela za živali. Vsi domači so ji zaupali, saj so vedeli, da ne bi nikoli ničesar vzela.
»Tudi mi smo se od Matilde marsikaj naučili,« mi je dejala Mila. »Včasih ji otroci kaj ponagajamo, vendar ni nikoli jezna na nas. Dobro se razumemo, posebno midve. Zgoraj ima poleg mene svojo sobo in zvečer radi poklepetava. Italijani so ji naredili veliko krivico. Tisočkrat jih je preklela, pa vendar to ne pomaga. Človek ima samo eno življenje in njej so ga uničili.«
»In kje imaš ti sobo?« sem jo vprašal.
»Moja soba gleda proti železniški progi, njena pa na potok Besnica.«
Na mojo prošnjo, da mi pokaže svojo sobo, me je zavrnila: »Ne, ne, Bog me obvaruj tega. Moj oče je velik kot hrast, mama pa hujša kot pošast.« Razigrano se je nasmejala.
»Moja sobica je lepa, saj sem jo sama prepleskala in z valjčkom okrasila stene. Tudi novo pohištvo imam,« se je pobahala in klepetavo nadaljevala, »nikogar ne pustim notri. Matilda lahko pride, pa noče. Pride le do vrat in klepeta, notri pa ne gre. Pripovedovala mi je, kakšno lepo stanovanje so imeli v Gorici, od koder so jo pregnali prekleti črni hudiči. Vse so ji vzeli, ne ve, kje je njen mož, ali je še živ ali ne. Tisoč noči je prejokala in sedaj ima le eno željo, da bi se jaz poročila, potem pa lahko umre. To mi večkrat reče.«
Končno sem uspel priti do pogovora z Matildo. Sedela je na stolu v prašičevi kuhinji, prostoru, kjer so v kotlu kuhali za prašiče. Matilda je skrbela, da je bil pod kotlom enakomeren ogenj in z veliko kuhalnico je večkrat premešala, da se krma ni prismodila.
Stopil sem k njej in jo povprašal, če lahko prisedem. Skomignila je z rameni češ, meni je vseeno. Dejal sem ji, da bi se želel pogovoriti z njo.
»Le kaj naj vam povem?« me je vprašujoče pogledala.
»Vse, vse mi povejte, o vašem življenju, od kod prihajate, kakšno je bilo vaše življenje in kako, da ste sedaj tukaj.«
Matilda je počasi spregovorila:
»Veste, otroštvo sem imela zelo lepo. Živeli smo v Gorici, oče je bil ugleden človek. Imel je državno službo in ker sem bila edinka, sem imela vse. Fantje so me obletavali in tega sem se dobro zavedala. Toda kmalu se je vse končalo. Prva svetovna vojna mi je vzela očeta. To je bila strašna izguba. Dobila sem delo v papirnici v Gorici, kjer je delal tudi lep fant, ki je bil doma tukaj, v Podgradu. Spoznala sva se in se poročila. Rodil se nama je otrok, ki je kmalu po rojstvu umrl. Žalovala sva in se tolažila z mislijo, da bo kmalu še kakšen.«
Nastal je trenutek tišine, nato pa je nadaljevala:
»Vojna se je končala, Gorica je prišla pod Italijo. Italijanski vojaki so preplavili mesto. Kamorkoli sem šla, so me spremljali žvižgi in opolzke pripombe vojakov. Na začetku so me vabili, naj prisedem k njim, naj grem z njimi na pijačo, toda kot poročena ženska sem vse strogo zavračala. Kmalu so se mi maščevali. Da so kaj takega sposobni, si nisem mogla misliti. Moža so zvabili delat češ, da se veliko zasluži. Verjel jim je, se prijavil in odšel. Toda to je bila le ukana. Ostala sem sama. Ni se mi več javil, ne s pismom, ne s razglednico, kljub temu, da sva se imela rada in sva načrtovala prijeten dom. Ne vem, kaj so storili z njim, ali so ga ubili, ga poslali v zapor ali na prisilno delo. Mislim, da so karabinjerji poskrbeli, da pošta tudi ni prišla do mene. Vem, da me nikoli ne bi zapustil.«
Vstala je in si z roko popravila lase. To je bil trenutek nelagodja. Ob trpkih spominih se je zazrla nekam v preteklost. Stopila je do kotla, preverila ogenj in premešala vsebino, kot da potrebuje čas za premislek, preden nadaljuje. Potem je znova sedla in nadaljevala:
»Nekega dne sta prišla dva karabinjerja, češ da moram z njima. Upala sem, da imajo kakšno novico o mojem možu, vendar mi njihovo obnašanje ni bilo všeč. Prestrašila sem se in dejala, da ne grem z njima. Zagrozila sta mi, da me bosta vklenila, zato sem s težkim srcem odšla. Odšla sem za vedno. Na postaji so me zasliševali, hoteli so vedeti vse o mojem očetu in o mojem možu. Najbolj jih je zanimalo, od kod je moj mož. Zaprli so me v majhno sobico brez oken, kjer je bila samo majhna klop. V sobo je prišel karabinjer majhne rasti in temne polti. Nekaj mi je govoril in me pričel otipavati. Prijel me je za prsi, vendar sem ga odločno odrinila. To ga je šele podžgalo. Zaklel je, se zapodil vame in me udaril v obraz, da sem začela krvaveti, vendar sem ga uspela zopet odriniti. Kričala sem na pomoč. Prišel je drugi karabinjer in me nadrl, kaj kričim, in me zmerjal s prasico. Prijel me je za roke, vendar sem se upirala in kričala na ves glas. Prišel je še tretji, večji in močnejši od prejšnjih, me prijel za vrat in močno stisnil. Pomislila sem, da je konec z mano. Malo je popustil prijem, vendar se nisem mogla več braniti. Slekli so me in se spravili name, najprej eden, potem drugi in še tretji, četrti, deseti. Nazadnje so me pustili samo, krvavo, umazano in osramočeno, z zlomljenim srcem in krvavečo dušo. Kako dolgo sem ležala na betonu, ne vem, vem pa, da nisem bila nikoli več tista vesela Matilda, ampak osramočena ženska, ponižana do smrti.«
»In kaj so vam potem naredili?« sem pretresen vprašal.
»Kar poglejte me, prej sem bila ugledna lepa ženska. Kaj pa sem danes? Sedim in kuham hrano za prašiče, pa še za to moram biti hvaležna, da so me sprejeli in mi dali streho nad glavo,« mi odgovori, seže v žep predpasnika in si vzame robec, da z njim obriše solze. »Če ti vzamejo vse, kar imaš, te ponižajo in osramotijo, ostane v tebi le žalost in jeza ter sla po maščevanju. Kolikokrat sem sanjala, kako tiste karabinjerje koljem in po vsakem zamahu čutim olajšanje. Nikoli jim ne bom oprostila, ker to niso ljudje, tudi svinje ne, so vse kaj hujšega«.
»Kako pa ste potem prišli v Podgrad?«
»Dolgo so me pustili vso krvavo in umazano ležati. Mislila sem, da bom umrla. Končno so se odprla vrata in nekdo je pogledal notri. Zaukazal je, naj odpeljejo to vlačugo od tod. Kmalu je prišel še drugi karabinjer in me obrnil na hrbet. Prestrašila sem se, da se bo zopet začelo, vendar je iskal samo ključ od mojega stanovanja. Kmalu se je vrnil, mi prinesel culo z nekaj mojimi oblačili in mi ukazal, naj se preoblečem, saj je bila moja obleka vsa umazana in raztrgana. Dejala sem mu, naj mi vrne ključ, pa se je samo nasmehnil in dodal, da stanovanja ne bom več rabila. Takrat sem bila prepričana, da me bodo ubili. Začela sem moliti in prositi Boga, Marijo in vse svetnike, naj mi pomagajo. V sobo sta prišla dva karabinjerja, me dvignila in me odpeljala za hišo, kjer je bila voda in sem se lahko umila in preoblekla. V roke so mi potisnili dokument, kjer je pisalo, da me pošiljajo v Jugoslavijo, tja, kjer je doma moj mož, ker v Italiji nimam več pogojev za življenje. To pa je bila čista laž, saj sem imela službo v papirnici, stanovanje, prijatelje, sošolce, toda bila sem Slovenka in to je bil takrat največji greh. Na oblast je prišel fašizem, ki je čistil Gorico, da je postala italijansko mesto. Italijani se imajo za boljšo raso, nas pa imajo za svoje sužnje.«
Glas ji je za trenutek zamrznil. Videl sem, da se ji v očesnih kotičkih lesketajo solze, ki si jih je z robcem obrisala, preden je nadaljevala:
»Spoznala sem, da me čaka izgnanstvo v Jugoslavijo. Nisem vedela, ne kje je Podgrad, ne ali je kdo od njegovih še živ in če me bodo sprejeli. Pred hišo je pripeljal vojaški kamion, na katerem je bilo že nekaj ljudi, tudi otrok. Stiskali so se okoli mater, ki so jih vse objokane tolažile. Meni so zvezali roke, saj so se bali, da jim bom ušla. Pristopil je eden izmed karabinjerjev in me hotel potisniti na kamion. Ko sem začutila njegove roke, sem začela vreščati in če ne bi imela zvezanih rok, bi mu izpraskala oči. Na kamion sem zlezla sama, se usedla na tla poleg drugih in kamion je odpeljal.«
Useknila se je v robček, ker so na površje priplavali boleči spomini.
»Ne vem, kje smo se vozili,« je znova rekla zbrano. »Ko se je kamion ustavil, smo bili na državni meji. Obstopili so nas vojaki. Kako so nas gledali. Mislila sem, da se bo vse spet ponovilo. Zvila sem se v klopčič, da sem izgledala še bolj bolno. Nagnali so nas s kamiona. Dvignili so zapornico in vkorakali smo v Slovenijo. Tu so nas prešteli, pregledali papirje in nas ločili. Meni so rekli, naj počakam za prevoz do Ljubljane in potem Podgrada. Dolgo sem čakala in končno je prispel kamion, nas pobral in pozno ponoči smo prispeli v Ljubljano. Porinili so nas v sobo za pribežnike, nam dali jesti in prenočišče na pogradih. Drugi dan sem dobila zajtrk in vozovnico do Zaloga. Ko sem izstopila iz vlaka, sem se znašla na popolnoma nepoznanem kraju. Vse, kar sem imela, je bila borna cula z nekaj stvarmi. Kaj vse bi dala, da bi imela s seboj tiste lepe obleke in čevlje, pa fotografije očeta, moje poročne fotografije. Vse je bilo za večno izgubljeno. Ob cesti sem pobrala palico in nanjo navezala culo ter odtavala v neznano. Povprašala sem za pot in napotili so me čez most ob progi do gostilne Pecelj. Ko sem prišla do mostu, sem se naslonila na ograjo. Dolgo sem gledala v reko. Premišljevala sem, kje se bo končala moja pot. Na mostu je nekaj ribičev lovilo ribe. Malo čudno so me gledali, a me ni nihče ogovoril. Kako drugače bi bilo, če bi bila oblečena gosposko. Verjetno bi marsikdo zažvižgal za menoj. Nazadnje sem prišla do gostilne, kjer se je končala moja pot,« je vzdihnila.
»Ali niste šli pogledat hiše, kjer je bil doma vaš mož?«
»Seveda sem šla, pa sem bila ponovno razočarana. Najprej sem šla v gostilno, kamor me je povabila radovedna gostilničarka, ki jo je zanimala moja zgodba. Dala mi je krožnik vroče juhe in kos kruha in nato poslušala mojo pripoved. Pot me je gnala naprej in ko sem prišla iz podhoda, sem na levi strani zagledala s slamo krito hišo. Na desni je bila žaga in na dvorišču so bili naloženi kupi desk in hlodov. Malo naprej na levi strani je bila manjša hiša, ki je nosila številko 7. Stala sem na pragu hiše, od koder je pred mnogimi leti odšel v širni svet moj mož, moja ljubezen, moja sreča. Le kje je, sem se spraševala, zlomljenega srca, beračica na pragu njegove hiše. Izza hiše je prišel možak in me neprijazno ogovoril, kdo sem in kaj hočem. Nisem mogla takoj odgovoriti, saj so mi po licu tekle grenke solze. Končno sem izdavila, da je iz te hiše odšel v širni svet moj mož, ki so ga Italijani pregnali in sem zato prišla na njegov dom. Možak me je nahrulil, naj kar zginem, ker družine mojega moža ne pozna, pri njih pa nimam več kaj iskati, ker jih je že tako polna hiša. Napodil me je od hiše. Nisem vedela, kaj bi. Usedla sem se na obcestni kamen in bridko zajokala. Pobrala sem culo in šla nazaj. Toda kam? Najraje do mostu, naj se tam konča moja pot in življenje. Druge izbire nimam več.
Ko sem prišla mimo gostilne, me je gostilničarka povabila notri in poskušala potolažiti. Povprašala me je za ime in mi predlagala, naj ostanem pri njih in skrbim za njenega očeta, ki so ga klicali Striček. Skupaj sva se napotili do njegove hiše. Oče je prišel na dvorišče in hči me je predstavila. Oče se je branil, češ, kaj bo z menoj, vendar je obveljala hčerina, ki mu je dejala, da lahko živim v eni od sob v hiši. Striček ni več ugovarjal in dobila sem novi dom, novo zatočišče. Počasi sem spoznavala ljudi, v gostilni sem pomagala in poprijela za vsako delo, čeprav ga nisem bila vajena.«
Njen obraz je bil zdaj spokojen, kot da je s pripovedjo odložila breme, ki jo je težilo. Bil sem tiho, ker nisem vedel, kaj naj rečem. Tišina je trajala nekaj časa, nato pa je še dodala:
»Še en velik šok sem doživela, ko se je pričela druga svetovna vojna. Slovenijo sta si razdelili Italija in Nemčija. Gostilna je stala ravno na meji in obe strani sta jo hoteli. Nemci so hoteli Pecljeve izselili in v njihovo hišo naseliti Kočevarje, vendar pa njim hiša ni ustrezala, zato so Pecljevi lahko ostali v svoji hiši. Na dvorišče so se pripeljali italijanski vojaki in karabinjerji, ki so glasno razpravljali, da bodo tod postavili obmejno postojanko. Ko sem jih slišala, sem se hitro skrila v prašičjo kuhinjo, v roko vzela velik nož in čakala pripravljena, če bi kakšen prišel do mene. Kmalu so prišli tudi Nemci. Ker sem razumela oba jezika, sem vedela, da se prepirajo, ker vsak želi Pecljevo hišo zase. Vsi so morali malo popustiti in tako so Italijani odšli proti Zalogu, Nemci pa so šli na grad, kjer so ostali do konca vojne. Ko so oboji odšli, so me vso prestrašeno odvedli v mojo sobo in me poskušali malo pomiriti. Ne morete si zamisliti, kaj vse so sposobni Italijanski vojaki storiti domačim dekletom,« je zaključila Matilda svojo žalostno zgodbo.
* * *
Z Milo sva postala mož in žena. Štirinajst dni po poroki je Matilda umrla. Pokopali smo jo na pokopališču v Dolu. Umrla je tako, kot je bila njena želja.
Ko sem končal s pisanjem Matildine zgodbe, sem imel občutek, da sem vsaj delno poravnal dolg do nje. Dal sem ji svoj glas, da bo njena zgodba slišana, mora biti slišana. Obsedel sem nekoliko razbremenjen, vendar je bila še dolgo v mojih mislih.
