»Vrli učitelj«, mi je odzvanjalo v glavi, ko sem se približeval vratom razreda. Morda sem jih tokrat odprl štirideset, petdeset tisočkrat, ne vem. Vem le, da so bila vedno težja in vedno bolj so škripala. Kakopak, bila so ista kot pred devetintridesetimi leti, bog ve, če je hišnik kdaj sploh podmazal tečaje. Jaz nisem bil več isti …
Roman Miška Kranjca Strici so mi povedali je zaposloval moje misli. Iz njega sem iztrgal citat in ga uporabil za naslov današnjega eseja pri moji šolski uri. Včeraj smo govorili o avtorju. Danes se mu želim na ta način pokloniti, se mu nekoliko oddolžiti. Temu velikanu pomurskih, prekmurskih ravnic.
»Tiho! Prfoks že prihaja,« sem zaslišal pridušene glasove. »Sploh ne sluti, kaj ga čaka.«
O, pa sem slutil. Nisem priplaval po župi. Odsunil sem vrata z nogo in naglo odskočil. Ravno pravi čas, da me ni zmočilo, ko je plastični kozarec poln vode treščil na tla.
Pogledal sem po razredu. Šestindvajset glav.
Bile so tiho.
Moja tudi.
Nič nisem rekel. Takrat še ne. Le odložil sem redovalnico na kateder, malo prelagal stvari, kot pač dela vsak, ki misli, da ima moč, vzel šop papirjev in jih razdelil po razredu.
»Bomo pisali,« sem dejal kontrolirano mirno.
»Boš ti tudi, prfoks?« je priletelo iz zadnjih klopi. Vsesplošen krohot je napolnil prostor.
»Rekel je, da bo pisal.«
»Super filing.«
»Kaka fora! Dej, Fafi, bejba, pofotkaj ga, da bo ta glupi ksiht vsaj enkrat in!«
»Ja! Daj! Dali ga bomo na snapchat. Z enim big smileyem. Naj ga pol v Avstriji ali Italiji downlovdajo. Še bolje, v Kanadi.«
»Al pa ga pelemo v djuti fri, morda ga brez carine spravimo čez …«
Trdo kožo sem dobil v teh devetintridesetih letih.
»Devetintrideset minut,« sem dejal. Številka se je usodno ponovila. »Tri minute ste mi vzeli ob prihodu, tri zdaj z vašimi pripombami. Obrnite pole. Zdaj. Naslov je pred vami!«
Če je v Poljani moglo biti kaj odvečnega, čisto nerabnega, in za kar ni bilo vredno zgubiti niti ene same ure, je bilo to vsakršno znanje …
Sedel sem za kateder, nagnil glavo nazaj in se sprostil. Pravzaprav bi nepoučenemu zgledalo, da sem zaspal.
Oh, kako to paše. Večkrat bi moralo biti tako. Obveznosti na off, noge na mizo, roke pod glavo, pa misli na pašo …
* * *
Prvi razred. Sprejem v šolo. Strah, jok prvošolčkov in plašne mamice. Kot srnice. Velike oči in budna ušesa. Sam takrat tega še nisem bil sposoben zaznati. Skrb in obenem olajšanje. Zanje, seveda. Za nas – ne!
V šolo bo šel, ne bo mi toliko težil. Čeprav … kdo bo pa krave pasel? Eh, bo uro prej vstal in to opravil že pred poukom. Pa popoldne spet. Saj uči se pa lahko na paši. Tam je še največji mir.
Potem se ne spomnim … do četrtega. Pri nekaterih dečkih se hormoni hitro zbudijo. Kako rad sem imel Očalarco … kot svojo mamo. Pa je zbolela in morala za dolge mesece v bolnišnico. Medtem smo pozimi kurili v vegasti lončeni peči, da nam smrkci niso zamrznili. In mi z njimi vred. Velike kahle so v večini že odpadle.
V petem je bilo turbulentno, a vendarle nekako normalno, nič preveč pretresljivega.
Edino, kar je vredno omembe, je bilo to, da me je izstrelek v obliki krede zadel točno v sredino čela. Prav ošpičena je bila, fasal sem jo pa zato, ker sva s sošolcem nekaj šepetala. Med poukom, seveda. No, sošolec je ni tako poceni odnesel. Dobil jih je z metrom po prstih. Prej jih je moral stegniti. Oh, ja. Učitelje in učiteljice smo takrat naslavljali s tovariši in tovarišicami. In tovariš Franc ni poznal šale.
Najbolj se je začelo v šestem, nadaljevalo v sedmem in osmem.
»Kakšne vonjave pa so to?« Lilijano je vrglo pokonci. Napotila se je proti oknu. Še danes ne vem, če se je dalo odpreti.
»Kdo ga je spustil?«
»Peter,« je ušlo Tinci, kajti oči tovarišice so se kot puščice uperile naravnost vanjo.
»Peter, takoj ven!«
Bil sem ravno dežurni, ko sem ga zagledal na hodniku. V tistem momentu ga še nisem povsem zaznal. Ne vidno, ne čutno. S »čutnim« mislim predvsem na dlačice, ki so v mojem nosu vibrirale vonj.
»Kaki hebani,« je rekel Peter in se režal na vsa usta. »Notri sem ga spustil, oni ga vohajo, mene so pa poslali na frišten luft.«
Nisem mogel drugače, kot da se strinjam z njim. Sploh, ko sva si bila bolj na blizu. V tistem trenutku me je namreč preplavil vonj po hudi crkovini in spomnil sem se nekega filma. Ne vem, kateri je že bil, a danes bi ga lahko primerjal na primer s filmom o steklih lisicah. Ni dolgo, kar so ga spet predvajali na RTVSLO.
Pa to seveda ni bilo najhujše.
Kak mesec, dva po tistem smo pri strašno pomembni uri – zemljepisu obravnavali … kaj jaz vem, mislim, da zahodnoafriško državo Burkine Faso. Včasih se je imenovala Zgornja Volta. Danes to vem. Takrat nisem vedel, hudirja, pa kaj je bilo z mano? Bil sem poklican pred tablo.
»Pokaži, kje leži država in povej katero je njeno glavno mesto!«
Mencal sem, kajti niti pod približno se mi ni sanjalo, v katero smer zemljevida naj usmerim svoj pogled. Da pa je glavno mesto Ouagadougou … no, tega tudi danes ne znam izgovoriti.
»In ti misliš v gimnazijo po končani osemletki? Pa niti tega ne znaš pokazati? Neverjetno! Sedi, ena! Brane, ti pokaži!«
Brane je bil neprijetno presenečen. Butnil je pokonci, pa pozabil, s čim se je ravnokar ukvarjal. Lulčka si je bil s špago privezal na nogo klopi.
Kakor je vstal, je pri priči spet sedel.
»No, bo kaj?«
Tovarišica se je napotila po razredu. Brane je spet vstal in ob tem nekoliko privzdignil šolsko klop.
»Kako pa se obnašaš? Kaj pa je s teboj?«
Dekleta so se hihitala, fantje so bušili v glasen krohot, tovarišica pa je ob videnem zardela bolj kot nesrečni Brane.
»Takoj k ravnatelju!«
»S klopjo vred,« je pripomnil Tine. Seveda, sedel je zadaj, ne v prvi klopi.
* * *
»Glupi je zaspal. Ta se ne bo zbudil prej, da bo mrtev,« sem slišal iz zadnjih klopi.
Ja, Glupi so me klicali!
Ni mi bilo treba pogledati, vedel sem, kdo se oglaša. Palmižan. S starši se je preselil od nekod z juga Dalmacije, pa so ga vsi klicali tako. Z enega otoka baje, blizu Dubrovnika. Nikoli mi ni bilo jasno, kako se lahko nekdo iz toplih, sončnih krajev preseli na sever.
»Palmižan, po uri se vidiva pri ravnatelju,« sem dejal, še ves pod vtisom sanjarjenja o starih časih.
»Plis, ni sile, lahko tudi kdaj drugič,« je priletelo nazaj. »Valda imam še neizkoriščen bonus?«
* * *
Kako se je Brane odvezal, se ne spomnim. Verjetno je to storil brez pomoči tovarišice. Vem le, da naslednje leto ni bil v mojem razredu. Menda tudi v istem letniku ne.
Ja, to so bili časi, sem pomislil. Kaj vse nismo ušpičili! Vinko je z balkona v nadstropju spustil masten pljunek likovnici točno na glavo. Prej ga je dobro potegnil iz čiste notranjosti srednjega ušesa. Na sredino razčefurjenega sračjega gnezda, imenovanega pričeska. Vsi na vrhu smo otrpnili v tišini, zato se je slišalo. Plof! Ves razred je dobil ukor, izdali ga pa nismo. Vinka, mislim, ne ukora. Simon se je že javno mečkal s Špelco, v odmorih sta skupaj lizala en sladoled. Kornet, ja. Med plesnimi vajami za valeto smo na skrivaj pili pivo. Mamil nismo poznali, o kakih tabletkah se nam še sanjalo ni. Torej, nismo se zadevali, fiksali, teh besed nismo poznali. Smo pa zato kadili čike brez filtra. Dravo, Ibar in pa Moravo.
Tako sem razpredal, napol v budnem stanju, napol v snu. Pa kaj, saj smo slabo plačana branža! Napovedana je stavka, vsi gremo na ulice. Če dohtarji lahko dobijo, pa policaji … a mi smo pa manj vredni? Mi, ki skrbimo za mladi rod, za podmladek naroda? Mi, ki smo tako rekoč kot troti in matice v čebeljem panju …
Grenkoba mi je zalila pljuča. Kaj pa danes? Saj je mladež sploh nekreativna, ne znajo ušpičiti nič pametnega. Še lončka na vrata ne znajo postaviti. Kako sem jih pretental ob vstopu v razred, hehe.
* * *
Ura je bila cajt, vsak čas bo zazvonilo. Kar so napisali, so napisali. Bom pregledal doma. Na hitro. Morda me pa kdo le prijetno preseneti, pa čeprav spada v današnjo zloglasno XYZ generacijo. Pobral sem pole, vzel redovalnico in se napotil proti vratom. Ko sem grabil kljuko, me je nekaj čudno spreletelo. Občutek je bil tako močan, da sem instinktivno pogledal kvišku. Vse, kar sem videl, je bilo nekaj belega.
Ne, ni bila voda, bilo je podobno polnomastnemu mleku.
