Z očetom sva se vračala iz kina. Tu in tam sva šla tja sama. Ne vem zakaj. Morda mi je želel prikazati nekaj pomembnega. Temno je že bilo in pozna jesen, ko sva šla po Vetrinjski ulici proti Glavnemu trgu in je ata nenadoma utihnil, obstal in rekel: nekaj gori!
Gledal je staro hišo na najini desni, odprl vežna vrata in vstopil. Luč je prižgal. Sedaj sem tudi jaz zaznal smrad po zažganem blagu. Stekla sva v prvo nadstropje in izpod vrat se je komaj vidno kadilo. Ata je potrkal, nekaj časa čakal, nato pa z roko pritisnil kljuko, z ramenom sunil v vrata in v obraz nama je udaril gost dim. Iskal je stikalo za luč in v dimu sva videla likalno desko, ki je v sredini rahlo gorela. Skozi gorečo luknjo je visel kabel likalnika, ki je ležal pod njo v košari polni tlečega perila in ob vdoru svežega zraka je hitro vzplamtelo. Iztrgal je kabel iz vtičnice, ne vem kje pograbil neko prekrivalo, porinil še meni nekaj podobnega v roke in hitela sva dušiti ogenj. Vlom je zbudil pozornost stanovalcev, ki so pritekli in pomagali. Ata je odprl okna, nekdo je prinesel žganje, ljudje so se zahvaljevali, moški ga je potrepljal po rami in na to še mene. Hiša je bila lesena in če bi požar trajal še nekaj časa, bi lahko ostali brez nje.
Ata je bil prostovoljni gasilec in uhlje sem napel, če so kje omenili njegovo hitrost, s katero je hitel v gasilski dom. V tistih časih je kar naprej nekje gorelo in bil je na vsakem požaru. Moštvo so na gašenje klicali s sireno kot takrat, ko so še bombniki prihajali in v krogu družinskih prijateljev je moral pripovedovati o požarnih tragedijah ali kakšnem smešnem dogodku. Tudi mama je povedala, kako se ponoči le na pol oblečen zagrabi kolo in oddrvi. Nekdo od prijateljev je vprašal, Lojzka, kaj stori Stanko, če je ravno na češnji, ko zatuli sirena. Kateri požar pogasi? Družba se je smejala, jaz pa sem ugibal: Zakaj na češnji sredi noči, saj je naša in kdaj sta bila dva požara.
O atiju je po Studencih krožilo več zgodb: Tako je popoldan pred trgovino Klobasa, ko je ob tuljenju sirene hotel speljati ovinek, s stopalko kolesa zajel mrežasto torbo neke ženske, ki je v njej nesla škrniclje z moko. Mrežo ji je strgalo iz rok in moka se je raztresla po cesti. Nekoliko dalje mu je, ob nekem drugem hitenju na požar, pred kolo pritekla preplašena kura in ata je hudo padel. Na požar je zamudil, so mu pa rane in praske namazali z jodom in pokrili z obliži.
Ali, tik pred gasilskim domom mu je s kolesa padla veriga. Druge učinkovite zavore na kolesu ni bilo in neslo ga je mimo gasilskega doma. Nekdo izmed gasilcev je kričal, Stanko stoj, tu je gasilski dom in tudi tokrat mu je avto odpeljal.
Gospa Gomze, ki je stanovala na križišču nad frizerskim salonom je rada pripovedovala: Ko zatuli sirena, moj Zmago steče k oknu in kriči, mama daj štokerl,, bom vido kak Kalenc leti. Zleze nanj in čaka da pridrvi Stanko na kolesu in zavije okoli Klobasove trgovine – no – takrat so ji je že zadruga rekli.
Kratek čas, ki ga je moštvo potrebovalo od vklopa sirene do odhoda iz gasilskega doma, je pripomogel, da so Studenčani bili pogosto prvi na požarnem mestu in prvi škropili, kar je društvu prinašalo ugled in nekaj slave.
Tudi na požaru petsto let stare cerkve in planinske postojanke sv. Bolfenk na vrhu Pohorja, ki je bil viden iz celotnega mesta in daleč na Dravsko polje, so bili studenški gasilci prvi in požaru najbližji, kajti vsa vozila so obtičala v pol metra globokem mokrem snegu na kolovozu in reševali so le oskrbnico, ki jim je naproti prišla bosa, v spalni srajci in ogrnjena z odejo. Gorelo je tako hudo, da se je sama komaj rešila in pogorelo je vse do kamnitih zidov. Požar je moral biti podtaknjen, je rekel ata, ko je prišel domov.
V gasilskem domu je moštvo čakal hiter orodni avtomobil, ki so mu rekli kar Mercedes, kot tistemu zmagovitemu dirkalniku izpred vojne, ki je ime dobil po hčeri nemškega konzula. Ta je v Mt-Carlu prodajal tudi Benzove avtomobile. Poleg njega je stal »tank«. To je bil avtomobil izpred prve svetovne vojne, ki je v ogromni štirioglati posodi prevažal okrog šest tisoč litrov vode in je bil zlata vreden tam, kjer v bližini ni bilo vodovoda, potoka ali ribnika. Na požar je prišel zadnji, a prvi škropil. Zaradi svoje starosti in obilnosti je imel zadaj polne gume na litoželeznih kolesih, učinek zavor na nje pa je bil odvisen od mišic voznika, ki je zavoro zategnil preko dolge ročice in jeklenih vrvi. Ata je skočil nanj, kadar mu je Mecedes pobegnil, saj je stanoval najdlje od doma gasilcev. Možje so se na tanku peljali stoje na pručki levo in desno ob oglati cisterni, ter se držali medeninastega droga vzdolž nje.
Pri svojih podvigih je ata imel tudi nekaj sreče. Ko so zahodno od mesta goreli veliki hlevi in je tank poln vode hitel po nad okolje dvignjeni cesti, mu je s stranske poti vzel prednost voznik osebnega avtomobila. Tank se je hotel izogniti trčenju, pri tem so desna kolesa zdrsnila preko roba cestišča, vozilo se je nagnilo po nasipu in padlo na bok. Ata je stal na strani padca, se med nagibanjem vozila povzpel na streho in tako preprečil, da bi ga več ton težko vozilo pokopalo pod seboj. Do gasilcev, ki so reševali živino, voda ni prišla in hlevi so pogoreli do tal.
Nekaj podobnega se je pripetilo ko je »tank« peljal po rahli strmini proti slabo preglednemu železniškemu prehodu na Studencih, v trenutku ko je pripeljal koriški vlak. Zavorna pot na gramozni cesti je bila predolga. Med tem ko je tank prebil zapornico, se je ata potegnil na streho in sunek lokomotive je dal pospešek njegovemu odskoku, da je pristal na strehi hišice ob zapornici. S pručke so poskakali tudi drugi možje, ki jim pa hišica ni bila v napoto, voznika in sovoznika, Mačka in Maksa Lešnika, ki sta vlekla zavorno ročico, pa je le pretreslo. Lokomotiva je le delno zadela prednjo levo stran tanka, ga odrinila in gasilci so ga popravili. Zastonj seveda, kot je bila navada.
»Na tank ne grem več,« je rekel ata, ko je prišel domov in povedal kaj se je zgodilo, »do tretjega gre rado.«
Res se s tankom ni več peljal. Če je Mercedes zamudil, je prišel domov. Ali je šel tudi češnjo obrat, ni vedel nihče.
Enkrat na leto se je moj ata opil. Bilo je to vedo prvega januarja. Takrat sta po dva in dva gasilca hodila po Studencih od hiše do hiše, voščila stanovalcem srečno novo leto, jim poklonila koledar in sprejemala prostovoljne prispevke. Pri tem so ju vabili v hišo in jima postregli z obvezno žganjico. Odkloniti je bilo skoraj nemogoče, pa še hudo nevljudno bi bilo in tako sta se sredi popoldneva, primajala vsak k svoji »mami«. V rokah je imel spisek podarjenega, denar pa v vseh žepih uniforme. Mama jih je izpraznila na mizo, ata pa je s povešenimi vekami opazoval, kaj delava in se trudil, da ne zaspi. Poravnala sva pomečkane bankovce, jih zložila po velikosti, preštela, seštela še zapisnik in se čudila, kako dosledno se ujema zapisano s kupom na mizi. Takoj ko sva mu potrdila doslednost zapisanega in prisotnega, je ata položil podlaket na mizo, naslonil nanj glavo in zaspal.
KAKO SEM BIL MOŽ
Pred Leonovo hišo je postavala deklica naših let, se naslanjala na leseno ograjo in nas opazovala pri igri na travi ob trgovini Ana Klobasa. V vsej okolici ni bilo dekleta njene starosti. Moralo ji je biti dolgčas. Občasno je kdo pogledal proti njej, a smo se delali, kot da je ni. Leo je povedal, da je to Marta, ki se je priselila v njihovo hišo in je dopoldan sama, ker mama dela. Novico smo sprejeli molče, kot da ne bi povedal ničesar. Naslednjega dne pa je prišla z njim in sedla k nam v travo. Dobro je sprejemala včasih prismojene fantovske igre in kmalu smo pozabili, da je deklica.
Leo je neko jutro prišepnil Fikeju in meni, Marta bi nam pokazala svojo luliko. Strmela sva.
Ja! Če mi pokažemo svoje, je dodal.
Nemirno in v zadregi smo čakali. Najprej je prišel Janči in sedel v krog, za njim Marta. Ko se nam je bližala, sva z Viktorjem gledala v tla in dvignila glavi šele, ko je spregovorila. Sramežljivost je izginila in bilo je povsem vsakdanje.
Med našo trato in naslednjo hišo je bila majhna njiva, velika za dve hiši iz okolice. Gradišnikova njiva so ji rekli. Polovica je bila porasla s koruzo, ki je bila že višja od nas. Leo je naročil Jančiju, ki o naši tajnosti ni vedel ničesar, naj tukaj straži, kdorkoli od fantov bi še prišel, naj počaka, mi pa gremo v koruzo nekaj iskat. Z Leonom in Marto sem vstal tudi jaz, Fika pa je obsedel, gledal v tla in rekel, da bo tudi on stražil.
V gosjem redu smo šli po kuloarjih obsipane koruze. Iz zelenih storžev so viseli šopki svetlih lask, nekateri že rahlo porjaveli in dišalo je po mladi turščici. Nekje na sredini smo se ustavili in Marta je dvignila krilo. Z Leonom sva odpela in spustila kratke hlače in vsi trije smo še spodnjice porinili do gležnjev ter počepnili. Marta je razprla kolena in prikazala se je majhna, bela žemljica. Gledali smo: Marta najina pimpeka, midva nabreklo belo kožo. Čez čas je Marta vstala, dvignila hlačke in jih pokrila s krilcem, midva pa hlače s spodnjicami vred in odšli smo v gosjem redu, kot smo prišli.
Sedaj sva vedela, kaj je pri deklicah drugače, Marta pa tudi. Janči je želel vedeti, kaj smo našli in rekli smo, nič. Nekdo si je le nekaj izmislil. Fika je bil molčeč in je kmalu odšel. Morda mu je bilo žal, da se je odpovedal ogledu. Moralo je biti res tako, saj nama je že nekaj dni pozneje z dvignjeno glavo povedal, da se je dogovoril z nekim dekletom, ki hodi že v višji razred, da nam lahko pokaže, kako se delajo otroci. Morda že jutri.
Prvič sem slišal, da se otroci naredijo. Ko se mož in žena poročita, dobita otroka; Fika pa trdi, da ga lahko dobita tudi neporočena, če se dolgo ljubčkata. Seveda sva z Leonom hotela biti zraven in vročega popoldne je Fika rekel, naj greva do male šoderjame in tam počakava.
Mala šoderjama je bila majhna globača za travnikom onstran studenškega potoka, kjer so nekdaj kopali gramoz, sedaj pa je bila porasla z visoko travo, polno murnove glasbe – travniških godcev, ki ves dan igrajo svoj črii – črii – črii in utihnejo ter se skrijejo v svoj rov šele, ko pred njihov dom stopi človeška noga. Zrela trava, pomešana z rumenim in vijoličastim cvetjem nama je segala do ramen, ko sva šla preko travnika. Na robu gramoznice sva jo polegla in sedla. Ker pogled preko vseh travnikov in polj ni zaznal nikogar, sva v travi iskala murnove luknje. Te si je pred drezanjem za murnom treba dobro ogledati. Če vhod ni lepo zglajen – pospravljen, je tudi izkušeno drezanje vanjo zaman – luknja je prazna, glasbenika ni.
Ko sva našla urejen vhod, sva razpotegnila vsak svojo dolgo travnato bilko in topo konico počasi porinila do dna luknje, nato pa rahlo dregala po njej, da bi murn prilezel na plan. Žgečkanja po mehkem zadku menda ne mara in kmalu je črno lesketajoči se muzikant, velik za otroški prst, stal pred svojo luknjo, počakal nekaj trenutkov, kot da se čudi, nato pa po vseh šestih pobegnil med bilke. V tem trenutku ga je bilo treba ujeti v votlo pest in ga spraviti v prazno škatlo za vžigalice, če jo je kdo imel. Odnesli smo ga domov in na dvorišču spustili v upanju, da si bo v travi naredil novo bivališče in tukaj prepeval.
Med najinim drezanjem sta izza modrikaste žitne njive prišla Fika in deklica, malenkost večja od nas. Berta ji je ime in dva razreda je pred nami, kar pa me ni zanimalo. Posedli smo v krog in razložila je, da ko se ženska poroči, vtakne mož svojega luleka v njeno luliko, kar je zelo veselo. Dalje, da pride otrok iz ženskega trebuha skozi luliko, kar pa nismo verjeli, saj sva s Fikijem imela majhni sestri in ti sta bili že prvi dan mnogo preveliki. Zagotovo pride skozi trebuh, saj mora mama takrat v bolnico.
Berta je določila, da se gremo sedaj moža in ženo in je dvignila krilo, slekla hlače, počepnila in razširila noge. Videli smo podobno belo žemljico kot pri Marti. Tista dva razreda pred nami nista nič pomenila. Malo bolj kipnjena je bila, kot tiste pri peku Plevanču, preden jih porine v peč. S prsti jo je prijela na obeh straneh, kakor da bi jo želela prelomiti in pokazala se je rožnata luknjica, manjša od murnovega doma.
Tukaj noter mož porine piceka, je rekla in nagnila glavo tako globoko med kolena, da smo videli le še njene dolge temne lase. Določila je, da bo vsak enkrat mož, ostala dva pa strica, ki morata vstran, kajti takrat ko mož in žena delata otroka, morata biti sama. Fika, kot prvi mož je moral sleči hlače in poklekniti med njena kolena. Berta je legla na hrbet in Fika se je zrinil med stegna ter čakal, da bo veselo. Rekla je, da mora piceka dati tja not, kot je pokazala in leči nanjo. Tako je bil nekaj časa njen mož, midva pa sva bila pilota na poletu in sva z razširjenimi rokami tekla večje in manjše kroge okrog njiju ter z ustnicami posnemala brnenje letala.
Ko se je Fika naveličal moževe vloge, sem to prevzel jaz, on pa je bil pilot in je krožil z Leonom. Tudi meni se vloga moža ni zdela vesela. Videl in zvedel sem nekaj, kar ne bi smel, in zavest, da počnem nekaj prepovedanega, je bila vznemirljiva dovolj. Leo je bil najdlje mož, lahko pa se nama je to le dozdevalo, ker sva se kroženja naveličala. Povesila sva krila, le še po malem brnela, prihajala vedno bliže in se pripravljala na pristanek takoj, ko bo Leo zapustil Berto.
Zopet smo sedeli v krogu in deklica je povedala, da je pri odraslih to verjetno drugače, saj nihče od nas ni bil posebno vesel, in kako je to pri njih, bo povedala ali pokazala kdaj drugič. Šli smo do potoka, zagazili v vodo, našli rjavo pločevinko in nabirali pijavke, ki jih je Berta odnesla domov, Leo pa ji je podaril še škatlo z murnom. Viktor in Berta sta odšla vzdolž potoka, midva pa na igrišče. O tem, kako se delajo otroci, se nismo več pogovarjali. Ni bilo zanimivo.
