V bistvu se ničesar ne spominjam. Kar mi je zgledalo le kot občasni bliski svetlobe,
je bilo v trajanju zemeljskega časa razvaljano na dolžino šestih mesecev.
Ne samo, da sem bil videti kot Jezus, tudi mislil sem, da sem.
Počutil sem se lahkega kot regratova lučka z enim samim velikim okroglim očesom.
Takrat sem se preživljal z od vrat do vrat odvratno prodajo okrasnih bunk za novoletne jelke,
v šahovskem klubu pa sem popravljal figurice in skrbel za konje.
V prostem času se mi je dogajalo vpitje pomembnih sporočil za človeštvo,
za katere sem verjel, da bi jih Križani morda izrekel v današnjih časih - kot npr:
»Vsakega otroka, ki pomoli glavo iz mednožja, bi morala pričakati resnična ljubezen.«
Ali pa: »Utopična zavest je naše edino upanje.« … ipd.
To se je ponavadi dogajalo na otvoritvah razstav in literarnih srečanjih, končalo pa na gradu, kjer sem na neko fešto mimo jeznih varnostnikov prijahal na oslu,
razsul mize s pogrinjki, ter v izpuljeni mikrofon zavpil nekaj pomembnega.
Potem sem stekel po hribu navzdol, na način, da so noge šle kar same.
Sredi hriba sta me pričakala dva kmečka fanta v belem, ki nista dolgo ostala na nogah.
Nato sta se pomnožila, nekaterim od njih so zrasli rogovi, pendreki in modre uniforme
in naposled sem začutil pekočo bolečino v levi ritnici, kjer se mi od takrat pojavlja psihosomatski kronični mozolj.
Pamet se mi je začela vrteti počasi kakor odojek žaru, in z vsemi častmi so me pospremili v luksuzno limuzino rumene barve, znamke
E C N A L U B M A
Ker je bil oddelek z instant Jezusi prenatrpan, sem si delil sobo z nekom, ki je imel bipolarno
motnjo, včasih so temu rekli manična depresija.
On se je izdal s tem, da je v nasprotni smeri vozil po avtocesti in, sedeč po turško, jutranjo
kavo srebal na sosedovi okenski polici, ker je mislil, da je cvetlični lonček.
Bil je strojni inženir, po poklicu zelo prijazen človek, večino časa je prespal.
Trdno je verjel, da so strojni inženirji še veliko bolj usekani kakor slikarji in pesniki.
V sosednji sobi sta bila dva šahista, pred kariero norosti oba navadna delavca, ki sta izmenično v glavnem molčala. En od njiju je bil genij šaha, gospod Planinc, drugega sem kasneje spoznal v resničnem življenju, kjer sva bila nekaj časa sodelavca na glavni pošti. On je skrbel za golobe pismonoše, jaz pa za njihove drekce pekce.
Kasneje so zaradi modernizacije jato umaknili iz zračnega prometa … in konec je bilo najinega usranega šihta.
V prečudovitem parku sem najraje hopsal. Zapazil sem, da je v vseh norišnicah nenormalno veliko ljudi z indijanskimi potezami, kar mi je, navkljub neprestanemu kemičnemu sproščanju, močno napelo jadra spekulativnega mišljenja.
Svoj mir sem si izboril tako, da sem se pretvarjal, da telepatsko komuniciram z nezemljani.
Pri tem so mi uhajali čudni zvoki. Slišalo se je približno tako kakor zven pokrovke,
ki pade na keramična tla in med vrtenjem še zarisuje osmice, preden se do konca umiri. To so mi šteli za dobro.
»Nima se smisla upirati,« mi je dejal neki sotrpin, ki je imel zanimivo izkušnjo, da so mu tiščali glavo v WC školjko. Ampak, najbrž se mu je vse to le zdelo ali pa se je dogajalo med okupacijo.
Razlog, zakaj so me po pol leta izpustili, mi je bil skoraj tako skrivnosten kot zavedanje lastne biti in vsega kar je. No ja, najbrž jih je motilo, da smo se pri brunarici masovno zbirali ob pivu, ki ga je prinašal prostovoljec Pepi, moj bivši šef, po poklicu socialni delavec, in to, da smo in iz pisanih tabletk nezaužitega odfukanona sestavljali prekrasne mandale, ki so spominjale na žitne kroge.
Še v sandalih in bolniški halji sem se usedel v prvi taksi na črno: bele barve, brez registrskih tablic, k urejenemu vozniku z leder jakno, obrito glavo in naprej pomaknjeno spodnjo čeljustjo. Tudi on je igral šah, sicer bolj slabo, drugače pa je bil mojster borilnih veščin.
»Vozi miško, po obvoznici v Podutik!« sem mu ukazal.
Tisti hip sem ga videl v prihodnosti, kako je svojim kolegom s sočutnim obrazom razlagal:
»Če takšne ven spuščajo, kakšni gredo šele notri?!«
Med vožnjo sem mu skušal posredovati čim več pomembnih sporočil za človeštvo,
čeprav me je gledal vedno bolj postrani. Potem se mi je samodejno pričelo govoriti nekaj povsem drugega, od tega, kar sem mislil, da govorim.
Hotel sem mu le prodati nekaj okrasnih bunk, toda v resnici mi je prihajal dokaz o večnem obstoju samega Boga, ki ga je najbolje brati pred spanjem in gre takole:
»Zadosten pogoj za večno gibanje je, da ne obstaja večno mirovanje.
Pogoj za večno mirovanje ni to, da ne obstaja večno gibanje, temveč obstoj večnega negibanja. Če obstaja kratkotrajno gibanje, potem mirovanje ni večno; če pa obstaja kratkotrajno mirovanje, je gibanje še vedno lahko večno.
Pogoj za večno mirovanje je torej večno mirovanje – ki je večno ne-gibanje.
Torej je večno mirovanje pogoj samemu sebi. Od kot večno mirovanje? Kdo ga lahko ustvari? Morda le Bog - karkoli si pod tem že predstavljamo.
Toda, če Bog hoče ustvariti nekaj takšnega, kot je večno mirovanje, potem se mora zmigati, storiti mora korak k samoizničenju, ker pa je večno mirovanje pogoj samemu sebi,
koraka ne more biti, ker Bog že je. In tudi če bi bil vse do samoizničenja negiben – kar ni – bi se moral vsaj tisti hip zmigati.
Iz vsega tega sledi, da je večno gibanje - ki je Bog – večno.«
Avto je plaval na avtocesti s hitrostjo 200 vozlov na uro. Včasih je bil hlev, nedavno pa so ga nemški inženirji predelali v Mercedesa.
Ker je Miško postal rahlo živčen in čisto malo penast, sva nekajkrat našla napačen izvoz.
Ko sem mu namesto plačila pustil telefon, hladilnik, uro in preostanek sendviča na sedežu, sem se mu najprej lepo zahvalil, potem pa pokazal fakiča, ampak tega se niti ne spominjam več,
ker so se mi na nebu med Sv. Katarino in Toškim čelom brž prikazali meni dobro znani prameni vijolične svetlobe …
in v hipu se mi je razjasnilo vse o vsem, za Kaj gre pri poeziji.
»BRATJE IN SESTRE!« so bile moje prve izbruhane besede, ko sem zajadral
v lokal pri Mercatorju.
Še deset minut ni minilo, ko se je na parkirišču pojavila luksuzna limuzina
rumene barve.
DIMLJENI
Pravijo, da se najboljše ideje lahko velikokrat rodijo ob šanku, na pivu s prijatelji, še posebej, če je petek, ki mu sledi prosta sobota.
Po nekaj pirih, ko smo za silo že pogasili žejo, se nam je na hitro pridružil gasilec Jošt, ki je imel dar jasnovidnosti. Zadnje čase je bil nekam spremenjen, ampak nismo vedeli točno kam.
Povabil nas je na piknik v neke rovte pri Kočevju.
»Seveda, gremo, kaj sploh vprašaš?!«
»Super, zdaj pa moram iti, že čez tričetrt ure bo izbruhnil požar.«
V soboto dopoldan nas je še v mižečem stanju zbasal v ukraden gasilski kombi, ki je imel na strehi tri ogromne megafone luščeče se sive barve.
Spotoma smo se ustavili v Ribnici, kamor me je, v sodelovanju s tržiškim zavodom, Zavod za zaposlovanje iz Jesiničk napotil na razgovor za delovno mesto, koda: FČ70426C-469A-761C-A0Ž8-540-SMR-3503ĆĆ62D9- ŽBLJ-KOJIVAMKURAC - za izdelovalca pletenih vinskih sodov na CNC mašinah.
»Jaaa, vi pa nimate izkušenj, mi iščemoo nekoga z izkušnjami.
Smo imeli enega takšnega, pa nam je napletel vazo namesto soda in smo zato izgubili stranko.«
»Potem pa škoda pipic in zamaškov,« sem mu odvrnil. Preden sem šel iz pisarne, sem se s hladno vodo umil za ušesi. Zbrihtalo me je, nehal sem mižati.
Prav tistega dne je prijazni gostilničar Pepi iz Iga, v Ribnici otvarjal nov lokal Pri Pepiju 2. Naša druščina je takoj stopila v stik z njim in pridno pomagala prazniti pletene sode s surovim vinom. Pa so nekateri res malo spominjali na amfore ...
»Moram vam nekaj povedati,« je z resnobnim tonom dejal Jošt.
»Počakaj do dvanajste, ko bo odtulila sirena,« ga je zabil Janez.
Jošt je zrl v tri poševne daljave, kot da je zagledal komet, ki bo uničil Zemljo in nadaljeval:
»Resno, gre za pomembno stvar …, postal sem …«
»Peder!« je vskočil Miha.
»Postal sem VEGAN! Dal sem odpoved. Selim se v komuno. Pred tremi tedni sem spoznal Mojco Vse Kozmik, ki je že dolgo v tem, in me je navdušila že po prvem zmenku.«
»In ta piknik, prijatli, bo nekoliko drugačen. Dva dni se bomo postili, prečiščevali, hodili po žerjavici, imeli bomo plese …«
V mislih sem se prijel za glavo. Pričelo se mi je vrteti, ampak ne spomnim se več v katero smer.
Po pretresljivi vožnji prek gozdnih korenin smo se sparkirali v opuščeni kočevarski vasici Spodnji Travnik. Nedaleč, polico višje, je bil tudi Zgornji Travnik, ampak že povsem zatlačen z gozdom.
Zagledali smo velikanski bel indijanski tipi, iz katerega so se slišali zverinski zvoki. Mogoče imajo medveda notri, sem pomislil. Postalo me je strah, preventivno sem šel lulat, da se ne bi poscal.
Vstopili smo. Notri je bilo vsaj 250 ljudi, vsi so bili oblečeni v slikopleskarske delovne obleke. Na odru se je zvijala, plesala in rjovela več metrov visoka ženska. Blažena množica je z nasmeškom zamaknjeno zrla vanjo.
»Naša duhovna učiteljica,« je dejal Jošt.
»Ona fizične hrane ne je že od l. 1848 in je stara okoli 12000 let. Prehranjuje se s svetlobo, in to ponoči, ko spi.
V resnici ne spi, je v posebnem, nam neopisljivem stanju, ker smo preveč kristalizirani.«
Omedlel sem. Ko sem za hip sem prišel k sebi, mi je Mojca Vse K. čelo vlažila s kodami za osveščanje. Pomagalo je.
Bila je luštna … ampak …. imela je tisti pogled …
»Koliko čas bo še trajalo« sem vprašal.
»Vsaj 3 ure.«
»Stenske ali ročne?«
»Peščene.«
Ponovno sem izgubil zavest, zato sem dal mali oglas, če jo je kdo našel. Ko sem se dokončno zbudil, sem vse ljudi videl s televizijami namesto glav, v katerih je snežilo. Sedeli so na tleh, v transu mahali z rokami in se tresli kot žolca. Košarkarica se je sprehajala za njihovimi hrbti in vsake toliko časa komu kaj groznega prišepnila na uho. Potem je naprej udrihala po bobnu in se drla kot trop hijen. Temu se je reklo astralna kirurgija. Pristopila je do mene. Hotela je, da se uležem in tresem. Nisem hotel. Iz ust ji je smrdelo po česnu, kot da je jedla suhe klobase.
Skozi prosojno tuniko se je videlo, da je kosmata po lopaticah.
To sem že nekje videl … seveda, iz moje sestrične, ki ni smela na nobeno zabavo, ki je imela baje ob koncu srednje šole nekakšne histerične izpade, je pater Peklenik izganjal hudiča.
Vsa žlahta je bila zraven.
Nisem še hodil v šolo, nič nisem razumel, za kaj se gre, mi je pa še dolgo ostalo v spominu. Sestrični se je kmalu po tistem totalno zmešalo, in tako je postala dosmrtna uporabnica psihiatrije, vse dokler ni poletela iz petega nadstropja in pristala na smetarskem kontejnerju.
Največja laž tistih, ki služijo z bogom, je, da so nas uspeli prepričati, da hudič obstaja.
Ti katatoniki, ki so se v šotoru valjali po tleh, sicer niso izganjali hudiča, ampak čustvene blokade, travme in ego, da bi se lahko odprli kozmičnim vibracijam, pozabljenim starodavnim modrostim in dosegli eno s stvarstvom.
Tako se jim je zdelo … in imeli so tisti pogled.
Kadar umre bog, ima ta hudič očitno mlade, mi je zažlobudralo
nekje med ušesi.
Potreboval sem pivo. Ko sem to omenil Mojci Vse K., se je samo nasmehnila in odšla stran. Vrnila se je s polno flašo žganja. Ko po par štamperlnih ni nič zapeklo, sem bil deležen razlage, da je to sveta voda, v kateri so bile namočene posušene štiriperesne deteljice.
Zbežal sem nazaj proti kombiju. Komaj sem ga spoznal – poslikali so ga z letečimi krožniki in svetlobnimi bitji.
Zaslišal sem glas: »Takoj morate od tod.« Ker ne verjamem v angele varuhe, sem vprašal: »Nisem dobro slišal, ali lahko ponoviš?«
»DAJ NEHAJ SE ZAJEBAVAT!«
Takrat me je zmrazilo po vsem telesu. Ker nisem imel bobna, sem vklopil sireno, da sem jih zbobnal skupaj. Dolgo je trajalo.
Najprej so prišli medvedi pogledat kaj se dogaja. Še dobro - da so lahko potem porinili kombi, ker se je vmes izpraznil akumulator.
Na poti nazaj v Ljubljano smo se cmerali. Jošt je ostal tam. Imeli smo nenavaden občutek, da ga ne bomo nikoli več videli.
In res, ni se javljal na klice, nikomur ni odgovarjal na SMS-e, tako da smo se počasi navadili na njegovo odsotnost ob pivskih večerih …
dokler nismo v Slovenskih novicah prebrali:
»V Spodnjem Travniku jedli ljudi? V kleti Društva za kozmično zavest našli posušeno človeško meso.«
FEŠTA
Naj povem takoj: poroke, pogrebi, literarna srečanja, vsakršne ceremonije, novoletne zabave, podelitve diplom, obiranje borovnic, redna zaposlitev … zame je vse isto; niti mi preveč ne diši niti nimam za te stvari pretiranega navdiha.
Zato me je od samega sebe prav presenetilo, da sem se odzval vabilu na poročno zabavo.
V uteho mi je bilo, da nisem nikogar poznal.
Ko sem prišel, so bili že vsi v elementu: izvajali so neke čudne gibe, za katere so
potrebovali veliko prostora in so jim rekli ples.
Nekaj plesov mi je smešnih, večina pa prav prismuknjenih.
Da bi vse skupaj lažje prenašal, sem se odkotalil k šanku in si naročil pivo za štiri osebke.
Nato sem pričel s tretjim očesom nemoteče opazovati ljudi.
Svojo pozornost sem usmeril v razposajeno gručo ljudi, ki je sedela na dolgi klopi in pela misemamoradiradiradiradi…
Grozno, sem pomislil!
Na sredini med njimi je sedel v žaklovino oblečen mnogolasec,
ki je spominjal na jezusa. Njegov resnobni korpus je bil kot vreča nagrobnega peska, ki so jo neusmiljeno suvali levo-desno, tako, da se mi je prav zasmilil.
Vse skupaj me je spominjalo na zadnjo večerjo in apostole
ki so se ga do konca nacedili, medtem ko je imel jezus nula nula.
Prebral sem njegove misli: če bi se zares imeli radi,
potem ne bi bilo nobene potrebe, da o tem pojete.
V svojih mislih sem mu prikimal in poslal odobravanje.
Sam, ki se mi zdi dobrohotnost samoumevna, iz istih razlogov ne pozdravljam ljudi z dober dan in njihovih lastnih imen ne pišem z veliko začetnico.
Pojdi scat! Pojdi scat, sem mu sugeriral.
Končno mu je le bilo dostavljeno telepatsko sporočilo in je rekel družbi: »Oprostite, ampak jaz moram nujno scat.«
»Pa še namesto nas daj, hahahahahaha!« so mu odmevali.
Nekako se mi je zdelo žalostno, da je to skrajni domet njihovega humorja, medtem, ko so oni mislili da je to skrajni domet humorja nasploh.
Potem sem pogledal malce naokrog in uzrl zamišljeno obličje v poročni obleki - za moj okus popolne skladnosti in lepote, ki je zrlo naravnost vame in mi privijačilo pogled.
Bila je za glavo višja od mene, cca. 160 cm, prsi je imela dokaj velike, prijazne, podobne dvema smučarskima skakalnicama.
Poleg nje je sedel v solariju novopečeni mož, utelešenje dolgočasja, s finskim imenom Mati
(ki ne pije).
Njuno življenje sem prevrtel malo naprej in nazaj in ugotovil,
da bejba ni preveč srečna, da bo šel mati za dve uri spat
in da se bom
čez približno 45 minut
(po koncu prvega komada, ko bo nekaterim zaradi petja postalo slabo)
vtaknil vanjo:
»Oo!«
»O!«
»Na zdravje!«
»Tebi enako!«
»Kdo pa si ti, bolj zase se družiš?«
»Jaz sem povabljeni povabljenec.«
Nekaj časa sem stal ob njej, stresal šale, ji gledal v čutne oči
in se rahlo prismojeno smehljal.
Nato sem ji pokazal jezik. Tudi ona mi je pokazala jezik,
nakar je prijela mojega in si ga stlačila v usta. Moral sem stopiti na prste.
S pomočjo brbončic se mi je ugotovilo, da je pila
teranov borovničevec.
V hipu sva bila oba srečna
in zlepljena
kot vloženi jurčki
v kisu.
Glasbenik fredi je imel pavzo, odšel je na stranišče, ker pa je tam vladala precejšnja gneča, sva lahko nekaj časa uživala v miru.
Dlako je imela kratko pristriženo, mehko in negovano.
Prsti so mi postali lepljivi.
Ovohal sem
in po možganovini so mi pričeli poskakovati
mehurčkasti vrelci
razigranih nevrotransmiterjev.
Na misel mi je prišel štirivrstični verz
neke, mislim, da poljske pesnice
ki gre približno takole:
»Izgleda
da lepšega stanja ni
kot takrat
ko si te katera poželi.«
Bilo je prelepo, da bi trajalo …
»Pes je padel v bazen!«
»Pes je padel v bazen!« je vpila kelnerca.
Nekaj časa je plaval gor-dol in zarisaval čudna znamenja.
Vse skupaj mi je bilo zelo sumljivo.
Mrcino so nekako spravili iz vode, nakar ga je nevesta vzela v naročje,
dobri mož fredi pa je prinesel odeje in zakuril ogenj.
Nakar so se vsi preselili na teraso in brisačali (drgnili z brisačo) psa.
Čarobnemu bitju sem rekel, naj mi napiše tel. št..
Nisem znal prebrati, nek nov mobilni operater, sem si mislil
Bitje me je gledalo s kislim nasmeškom,
ki je izražal nekaj takega kot: ah, jebi ga.
Prišel je tudi mati. Takrat sem ga zadnjič videl.
Pijanosti navkljub je postal v hipu zamišljen kot pesniki
in filozofi, čeprav ni imel pojma.
Skušal sem ga razumeti - nevesta je postala zmršana, polna pasjih dlak, in začutil je, da ga pes izpodriva. Oddaljil sem se od množice, pil naprej, šel do gozdička, da bi scal,
a sem raje lulal, kasneje še bruhal.
Gnalo me je domov, kjer najraje kakam. Reakcije taksistov, pilotov, strojevodij … so si bile povsem enake, ko so me zagledali: prva pa gas!
Mislim, da se je vse skupaj dogajalo nekje v Kočevju, kar so mi prišepetavale obcestne table, ki so opozarjale na nevarnost medveda.
Hodil sem dolgo, ves čas sem imel občutek, da mi nekaj sledi.
Nekako sem našel pot do svoje prikolice, v kateri živim
in glasno zadremal.
Zbudil sem se ves žejen in v ogledalu zagledal obraz tujca
z rdečimi mušnicami v očeh, ki je iz žepa izvlekel listek
na katerem je pisalo: Jutri se selim v Avstralijo.
Auu, oooo, super, hvala, pa pozdravi kenguruje!
Tako bo še najbolje, sem si mislil.
K sreči sem imel v hladilniku še par pravih domačih,
dvolitrskih pirov za prestavljanje mačka in dva dni neizkoriščenega dopusta.
Nato je tujec vzel v roke Zvezdico zaspanko
potočil solzico, dve, ugasnil mobitel, tako da ga je najprej večkrat odklenil, zaspal nazaj
in sanjal šest ur mlado prihodnost, ki je izgledala natanko takole:
obsedel sem na prvi stopnici prikolice,
se z obema rokama držal za glavo,
tuhtal, kje je PUK koda mobitela,
