Če so pesniki res nepriznani zakonodajalci sveta, kot pravi Shelley, potem bo najbrž držalo, da so intelektualci priznani komentatorji sveta, ki so mu pesniki figo mar. Tak svet, v katerem smisel za romantično neskončnost in neposredno izkustvo biti vzdržujejo samo še redki pesniki, mistiki in puščavniki, medtem ko vesoljne množice mnogo bolj zanima imeti, je seveda tudi naš svet, se pravi svet sodobnega slovenstva, še zlasti po domači »žametni revoluciji« in nastopu naše različice primitivnega kapitalizma. Komentirati protislovja, vzpone in padce takega sveta je nehvaležna in vse prej kot lahka naloga. Čisto intelektualno zrenje namreč ne zadošča, saj ga karakterizira tista brezbrižnost, ki sicer lahko domuje v slonokoščenem stolpu znanosti, za soočenja z neposrednim dogajanjem v areni življenja pa pogreša bistvene razsežnosti moralnega dejanja: strast, zavezo in ljubezen do javno pomembnih stvari, res publica.
S tega vidika se zdi, da je Boštjan M. Zupančič idealno opremljen s tisto kombinacijo intuitivne občutljivosti in zgodovinske erudicije, ki ga žene v nenehno in na moč strastno preseganje obeh skrajnosti, kakršne pozna običajni miselni angažma. Njegovi razgibani in tekoče pisani eseji, te »intelektualne pesmi« namreč predstavljajo izziv tako ciničnemu slovenskemu zmrdovanju nad opravili razumnikov kakor tudi prevzetnemu ameriškemu poudarku na specialističnem znanju. Kot dvomljivi, a zato nič manj angažirani intelektualec, ki se je – najprej kot študent, nato pa tudi kot profesor kazenskega prava – prekalil v predavalnicah slovenskih in ameriških univerz, se Boštjan M. Zupančič giblje po horizontih svetovne družbene, kulturne in moralne ustvarjalnosti z neko nenavadno suverenostjo, stilistično spretnostjo in analitično prenikavostjo, ki so mu pomagale, da je iz svojih izvirnih esejev naredi pravi slovenski »fenomen«, če že ne – vsaj včasih . kar neposrednega »škandala«.
Ne glede na to, ali se je pojavil na radijskih valovih, v časopisju ali na malem ekranu, je Boštjan M. Zupančič s svojimi provokativnimi idejami, intervjuji in zamislimi silil svoje bralce in poslušalce k temu, da so se do njegovih stališč opredeljevali, s tem pa bili istočasno primorani premisliti lastna izhodišča. Prav tu pa se nemara skriva ključ do osnovnega pomena njegovih sporočil, ki sploh niso skrite v steklenici, ampak pritegujejo našo pozornost spričo svojega sijajnega, za pravnika celo popolnoma enkratnega literarnega sloga. Silijo nas namreč k temu, da njegovo le mestoma vzvišeno, v pretežni meri pa docela osebno in prizadeto razkrinkavanje slovenskih zablod pretehtamo v luči lastnih predpostavk, ki smo se jih nemara navadili jemati za samoumevne. Njegovi eseji od bralca ne terjajo, da se z njimi strinja. Pač pa si spričo svežega, izvirnega in neposnemljivega načina obravnave, ki iz teh esejev dela razburljive osebne dokumente intelektualnega nemira, sleherni bralec ne more kaj, da ne bi bil ali hladen ali vroč. Mlačni lahko ob teh esejih ostanejo samo tisti bralci, ki jih tveganja miselnih avantur ne zanimajo, ker se udobneje počutijo v varnem naročju predvidljivih pozicij, skrepenelih fraz in miselnih formul, iz katerih je bil živi duh že davno izgnan.
Bradati gospod finih manir in z nezgrešljivim metuljčkom, ki na salonskem parketu debatira o Kantu, Heglu, Lacanu in o razdiralni zvezi med shizoidnostjo in razvitim kapitalizmom z enako lahkotno prepričljivostjo, s kakršno zmore v televizijskem studiu sporočeno razpravljati bodisi o privatni lastnini bodisi o erotični blaznosti, ta gospod se nikoli ne utrudi pisati o nekaterih »naglavnih grehih« slovenskega političnega in kulturnega življenja tukaj in zdaj, kot pričajo že njegove prejšnje zbirke esejev. Tudi pričujoča knjiga nadaljuje s katalogiziranjem avtorjevega nepopustljivega odpora do predsodkov, tabujev in stereotipov, s kakršnimi nas je obilno obdarila zahodna civilizacija, zlasti pa seveda slovenska zgodovina fizičnega preživetja in sočasnega psihičnega »drobtinčarstva«.
Boštjana M. Zupančiča odlikujejo tri bistvene lastnosti, s pomočjo katerih na osupljivo odkritosrčen, a hkrati tudi argumentiran način zavrača politiko »okrnjenega jaza«, ki predstavlja temelj slovenskih frustracij. Najprej gre za dejstvo, da ne pripada nobenemu od političnih oziroma kulturniških taborov na Slovenskem; nato gre za pisateljski prijem, ki se navdihuje pri teoretskih in eksistencialnih izvirih, kakršnih na Slovenskem ni populariziral tako rekoč še nihče, to pa sta najpoprej Jungova psihoanalitična metoda in ameriška šola socialne filozofije, znana pod imenom Critical Legal Studies: na koncu pa njegovo pisanje zaznamuje neposredna eksistencialna prizadetost, ki ga pooblašča, da primere za ilustracije tez išče ne samo v svetovni književnosti, religioznih izročilih ali filozofskih besedilih, ampak tudi v osebnem doživljanju in zakladnici lastnih izkustev.
Spričo zasidranosti v takih izhodiščih Boštjan M. Zupančič v svojih esejih seveda zastavlja svoj glas za avtentične vrednote družbeno osvobojenega in duhovno realiziranega posameznika, tj. za tiste vrednote, za katere njegova neprizanesljiva analiza metafizičnega statusa slovenstva pravi, da hitro izginjajo pod pritiskom opojnega navdušenja nad vulgarnim kapitalizmom. Ko avtor s svojim ostrim esejističnim skalpelom zareče v načine slovenskega druženja, razkriva našo nezmožnost pristnega doživljanja, ali razmišlja o duši, večnosti, ženski in absolutnem smislu, pa ne kritizira samo slovenskih yuppies z njihovim na novo odkritim kartezijanstvom, ki ga povzema geslo »I shop therefore I am«, ampak usmerja svojo kritiko tudi v gorifikacijo niča, narcizma in drugih psihopatoloških oblik našega vsakdanjega življenja.
Povezujoč psihično stanje razcepljene osebnosti, ki spričo družbeno opogumljene slepote sploh ne more reflektirati lastne situacije, z nekaterimi zgodovinskimi, političnimi in kulturnimi poškodbami Slovencev kot tradicionalno tlačenega naroda, avtor izroča v premislek in nemara tudi v puritansko zgražanje nekatere teze, ki bržkone ne bojo všeč niti »črnim« niti »rdečim« oblastnikom Za vse tiste bralce, ki se požvižgajo na ustaljene načine razpravljanja in iz njih izvirajoče stereotipe, pa bodo eseji v pričujoči knjigi prav gotovo pomenili plodno povabilo k lastnemu naporu misli, čeprav odpirajo nekatere boleče rane v osebnostnem, pa tudi nacionalnem »značaju« Slovencev. Vendar nas bolečina sili k razmišljanju, razmišljanje nas nemara utegne odpeljati na pot modrosti, modrost pa napravlja življenje nekoliko znosnejše.
Pojasnilo urednika
Gre za besedilo, ki ga je zdaj na žalost že pokojni pesnik Aleš Debeljak napisal k Zupančičevi zbirki Nasploh, ki bi morala iziti sredi devetdesetih let. Ni izšla, a je objavljena v reviji Locutio št 3). Kot urednik in oblikovalec zbirke sem jo imel že gotovo, a včasih o stvareh, kot je izid te drobne pesniške zbirke, odločajo povsem zunanji dejavniki. To je bilo v tistem času moje osebno stanje in počutje. Sicer pa, kot ste lahko videli, spremna beseda ne govori skoraj nič o zbirki, ampak o splošnem stanju duha takrat v Sloveniji.
