1. maj 2017XX. letnik
Zapozneli list kljubuje na drevesu – po snegu diši
Tople besede vidim v mrzlem jutru, ko srečam sosedo
Kepa snega iz otroških rok zgreši cilj – moj nos je snežen.
Otrpli vrabec Zasnežena drevesa pozlati sonce
K polnočnici so prišle tudi snežinke in mokri lasje
Za menoj škripa korak neznanca v snegu – ne obrnem se
Poljubi snežink mi umivajo obraz na poti domov
Na šipi se sneg razjoče – pokuka v ogreto sobo.