Da se nekaj zgodi, se morajo zbrati pravi ljudje ob pravem času in na pravem kraju, pa čeprav se zberejo z vseh vetrov in z vseh strani neba. Vladati mora prava klima in okolje mora biti takšno, da rast vzkali, pa naj gre za užitne gobe ali za literarno revijo. To velja za vse človeško dejanje in nehanje. Tudi za Svit.
S Slavkom Kočevarjem-Jugom (1934-1997), glavnim in odgovornim urednikom Svita, sva se seznanila v zgodnji jeseni 1945 ob vpisu v prvi razred tedaj še osemletne Prve gimnazije v Mariboru. Hkrati s Slavkom je postal moj sošolec tudi sloki Julijan Miklavčič iz Lekarniške ulice 1, ki je kasneje opremil drugi letnik Svita. Naslednje leto se nam je kot sošolka pridružila Zora Hudales z Mladinske ulice 34, ki sicer v Svit ni napisala niti vrstice, je pa vseeno sodelovala pri njegovem nastanku. Tako kot mnogi drugi, na primer Drago Šauperl, Boris Sterniša, Andrej Lah, Elko Borko, Ciril Vreča in številni, v tem mojem spisu neomenjeni posamezniki, ki so že s svojim bivanjem, s svojimi besedami in nastopom prispevali k nastanku ozračja, v katerem se je lahko porodila ideja o izdajanju literarne revije za mlade s štajerskega območja.
Z nekoliko mlajšo Vero Pipan, doma iz Šentilja, sem se seznanil poleti 1948 v pionirski delovni brigadi v Stahovici pri Kamniku, kjer smo v dolini Kamniške Bistrice in na pobočjih Velike planine in Krvavca skupaj s Slavkom Jugom in z mojim bratom Milanom nabirali zdravilna zelišča - druge pionirske brigade so medtem pri Krškem in Brežicah opravljale dosti pomembnejše družbenopolitično delo: ročno so uničevale iz ZDA iz hudobije in nalašč infiltriranega koloradskega hrošča, eno od mnogih obsedenosti komunističnega režima. Ta se koloradskega hrošča ni lotil s škropivi, ampak z delovnimi brigadami, s plapolajočimi zastavami in z igranjem na harmoniko! Vera in Slavko sta se v Stahovici prvič videla – deset let kasneje sta se poročila in imela dva otroka, Marino in Sama.
Proti koncu leta 1949 sem prvič videl leto dni mlajšega Vanča Zemljiča, ki je bil nekaj let kasneje – pod psevdonimom Vane Brez – najpomembnejši pesniški sodelavec Svita poleg Slavka Juga in Janka Čara. Z Vančem sva se srečala v dijaškem domu na Mladinski ulici, v stavbi, kjer je bil med vojno sedež Štajerske domovinske zveze, Tam sem spoznal tudi Petra Božiča in Kajetana Koviča. Kdaj sem se seznanil z Janezom Križmanom, bratom kasnejšega mariborskega župana Alojza Križmana, se ne spomnim več. Janez je – po mojem mnenju zelo domiselno – opremil prvi letnik Svita.
Jeseni 1950 sem spoznal Jožeta Fistroviča, nečaka profesorja Košarja, izredno načitanega fanta iz Stročje vasi pri Ljutomeru, Janka Čara iz Slovenske Bistrice in Jožeta Klančnika iz Šoštanja. Vsi ti so bili kmalu nato sodelavci Plamena, dijaškega glasila Prve gimnazije v Mariboru, ki je bilo predhodnik Svita.
V naslednjih dveh letih se je krog mojih znancev in prijateljev razširil še na štiri dijake mariborske klasične gimnazije, na Poldeta Bibiča, ki smo ga takrat klicali Bibek, na Bogdana Pipuša, Boruta Loparnika in Marico Škorjanec. Vsaj trije od te četverice so pisali pesmi. Marica je stanovala v visokopritlični sobi s klavirjem blizu mariborskega parka. V tej sobi je bil septembra 1952 – če me spomin ne vara – prvi pripravljalni sestanek za ustanovitev Svita. Udeležili smo se ga skoraj vsi v tem spisu doslej omenjeni. Kmalu nato so se svitovcem pridružili še nekateri nekoliko starejši mariborski književniki: Franc Šrimpf, Janez Švajncer, Oskar Hudales, Palko Gal, Dušan Mevlja in Milan Kajč. Od njih živita še Janez Švajncer in Dušan Mevlja.
Na zimo 1952 sem se v Ravnah na Koroškem spoprijateljil z Marjanom Kolarjem, osmošolcem na tamkajšnji gimnaziji, ki je naslednje leto – ko je bil že študent slavistike v Ljubljani – postal Svitov glavni prozaik in esejist. Spominjam se, kako sva spomladi 1953 hodila obiskovat Prežihovo vdovo na Preški vrh nad Kotljami in kako sva posedala na klopeh v guštanjskem grajskem parku, kadila cenene cigarete in debatirala o literaturi. Že nekoliko prej sem se zbližal z Ozvaldo Zidarič, osmošolko iz Maribora, ki je v Svitu potem objavila nekaj svojih ljubezenskih pesmi. Kasneje je v Ljubljani diplomirala iz psihologije, se poročila v Švico in tam leta 1994 umrla za rakom, stara 61 let.
Na literarnih večerih sem se seznanil z Janezom Menartom in Lojzetom Kovačičem in s še nekaterimi drugimi mladimi ustvarjalci, z Vitalom Klabusom – prav tako sodelavcem Svita – pa v Ocvirkovem seminarju v ljubljanskem Nuku. K svitovcem sta sodila tudi moja prijatelja, igralca Ivo Leskovc in Danilo Benedičič, čeprav nista pisala vanj. Isto velja za igralca Janka Hočevarja, ki je stanoval na Glavnem trgu in je slovel po svojih recitacijskih večerih, še bolj pa po svojih pijanskih eskapadah. Od Svitovih »pismenih« sodelavcev sem poznal še Marijana Belino, Branka Ježovnika,/ Ivana Seničarja, Vekoslava Fekonjo, Marjana Kuneja, Toma Lešnika, Jožeta Hudalesa, Viktorja Konjarja, Smiljana Rozmana, Daneta Zajca, Branka Hofmana, pesnico Anico Mikuš in pisateljico Gemo Hafner.
Kar nekaj sodelavcev je pisalo v Svit pod psevdonimom, na primer že sam urednik Slavko Jug, ki se je v resnici pisal Slavko Kočevar, pa pesnik Vane Brez, ki je bil v resnici Vanč Zemljič. Znani mladinski pisatelj Oskar Hudales je pisal informativne prispevke pod psevdonimom Jože Remar, Prekmurec Palko Gal se je podpisoval kot Palko Dolinec in najbrž tudi kot Lojze Gal. Polde Bibič in Dušan Mevlja sta pisala pod pravima imenoma, a tudi drugače: Bibič je epigrame podpisoval z Bič, Mevlja nekatere pesmi s Ciril Hrast. Jaz sem svoja prispevka podpisal z inicialkama N.C.
Psevdonimi so najbrž tudi Lojze Gal, Ana Sever, Velislav Hostnik, Lojze Kočar, Rada Noč in Matija Plamen, z začetnicami ali krajšavami pa so se podpisovali pisci epigramov (Bič, Brez, Kol, Pik, Šum, Trn itn).
Svit je izhajal samo dve leti in pol: 1952/1953, 1953 in 1954. Vsega skupaj je izšlo enajst številk v devetih zvezkih, premalo, da bi se Svit lahko meril s podobnimi revijami. Ko bi njegovi izdajatelji imeli več denarja in bi lahko plačevali honorarje – nekaj najbolj normalnega na svetu, bi človek rekel – bi gotovo pritegnili več sodelavcev in bi bile številke bolj obsežne. Tako pa je, kakor je. Mnogo sodelavcev je že mrtvih. Nič čudnega, saj je od časov njegovega izhajanja minilo skoraj pol stoletja. K Svitu smo prispevali tudi drugi – med njimi jaz –predvsem pa je Svit stvaritev in življenjsko delo mojega prezgodaj umrlega prijatelja Slavka Juga.
2
Maja 1952 – ob koncu šeste gimnazije – smo pisali slovensko šolsko nalogo. Prof. Česnikova nam je rekla, da lahko pišemo o čemerkoli. Izbral sem si basensko obliko in pod naslovom V deželi majskih hroščev satirično in ironično popisal življenje v tedanjem Mariboru. Moj umotvor je čez nekaj dni pristal na Udbi in tam so me potem tri dni zasliševali in zasliševali, drugih posledic pa vsaj zaenkrat ni bilo. Poleti je v Slovenskem poročevalcu, Ljudski pravici in mariborskem Vestniku (mislim, da še ni bil Večer) izšlo nekaj napadov najbolj uglednih in vplivnih mariborskih političnih funkcionarjev, kjer so napičili mlade pisce in njihove profesorje in jih obtoževali vsega vraga, med drugim klerofašizma in belogardistične vzgoje, čeprav na Štajerskem, kot je znano, belogardistov ni bilo. Naj iz Ljudske pravice citiram Vlada Majhna, sekretarja mariborske partije, ki je v članku »Sovražniki socializma na delu med našo šolsko mladino«, napisal tole: »Sovražna aktivnost nekaterih klerikalnih vzgojiteljev in protiljudske duhovščine ter po njih zapeljanih študentov (takrat so dijakom še rekli študenti, študentom pa akademiki, opomba moja) je zavzela dokaj predrzne oblike po mariborskih srednjih šolah. Reakcionarni vzgojitelji so začeli opuščati metode resnične materialistične znanosti ter so vnašali v pouk idealizem in misticizem, in to celo v predmetih zgodovine in literature, kjer je težko najti izgovore za pomanjkanje resničnih znanstvenih virov. (...) Ko je pisal neki študent o Prešernu, je izkoristil to priliko za surov in lažniv napad na današnjo politično vzgojo. Ta namreč obžaluje, da se nobena Prešernova ideja še do današnjega dne ni uresničila, kajti tudi danes učimo mladino klati. (…) Do kolikšne absurdnosti lahko privede mladega človeka belogardistična vzgoja, pa najbolj zgovorno dokazuje študent, ki je primerjal svojo lastno domovino z deželo majskih hroščev. (…) Po vseh teh navedbah se nikdo ne more več čuditi, če je prosvetna oblast izvršila svojo nalogo s tem, da je odstranila iz naših šol tiste klerofašistične vzgojitelje in študente, ki so razvijali sovražno aktivnost kljub naši dobri volji, da jim pomagamo na nova pota.« (Članek je izšel v Ljudski pravici 21. 6, 1952.)
Ljudem, ki so takrat poznali Petra Božiča, Poldeta Bibiča in mene, se je pač moralo zdeti zelo čudno, da smo »klerofašistični sovražniki«. Marsikdo pa je takšnemu pisanju tudi nasedel, ker si je rekel: Kjer je dim, je tudi ogenj. Človek se seveda vpraša, kako je šolska naloga sploh lahko prišla na Udbo. A v deželi prave, resnične, ljudske demokracije je to očitno bilo nekaj samoumevnega.
Jeseni 1952 so me izključili najprej iz mladinske organizacije, potem pa še iz gimnazije, Prva izključitev je bila bojda pravniški povod za izključitev iz šole (gimnazijo si lahko obiskoval le, če si bil član ZMS). Naključje – je bilo res naključje? – je hotelo, da se je to zgodilo samo dan po tistem, ko sem v razredu imel pacifističen, protivojni referat. Skušal sem se vpisati na Drugo gimnazijo v Mariboru in na gimnazijo v Murski Soboti, kamor je tedaj kot sedmošolec hodil moj prijatelj Jože Fistrovič, a me niso sprejeli. Nazadnje se me je usmilil prof. Sušnik, ravnatelj ravenske gimnazije, ki ni bil komunist, temveč katoličan.
Ker je vse to obširno popisano v knjigi mojih spominov, ki je zdaj pod naslovom Človek obrača, Bog obrne v tisku in bo izšla čez nekaj tednov, bi tu morda napisal samo nekaj besed o svojem protivojnem referatu, predvsem zato, ker v njem nastopata tudi dva svitovca, Slavko Jug in Vane Brez.
Na referat sem se skrbno pripravil. Prebiral sem Remarqua, Tucholskega, Plieviera, Nietzscheja, Brechta, Kästnerja. Med referatom sem citiral Plieviera:
Wir kämpfen nicht fürs Vaterland,
nicht für die deutsche Ehre.
Wir kämpfen für den Unverstand
und für die Millionäre.
Wir sterben nicht fürs Vaterland,
nicht für die deutsche Ehre.
Wir sterben für den Unverstand
und für die Millionäre.
Koliko velikih pisateljev je že obsojalo in obsodilo vojno! Kakšna obsodba vojne je Tolstojeva Vojna in mir pa Remarqua Na Zahodu nič novega in Šolohova Tihi Don! Pa Plievierova trilogija Moskva-Stalingrad-Berlin, Barbussov Ogenj in Mailerjevi Goli in mrtvi. Spomnil sem se Kästnerjeve travestije Goethejeve Mignon, od katere mi je ostal v spominu samo prvi verz: »Kennst du das Land, wo die Kanonen blühn?« »Kanonen« namesto »Zitronen«, kakor piše pri starem Goetheju! In v Župančičevem prevodu: »Poznaš li kraj? Topovi tam cveto.«
Uporabil sem tudi verze svojih prijateljev Slavka Juga in Vaneta Breza alias Ivana Zemljiča. Najprej dve vrstici iz Slavkovega soneta iz prve številke Plamena:
.
Zakaj se svet za koščke zemlje bije,
ko ves lahko bi bil že zelenica?
In nato Vanetova pacifistična štirivrstičnica, objavljena v prvi številki Svita, ki je izšla šele nekoliko kasneje, jaz pa sem jo poznal iz njegovega rokopisa:
Zahod je miroljuben – vzhod za mir!
Orožje ta in oni vneto kuje,
saj s tem – trdita – bo ohranjen mir ...
In kdo potem lahko še obupuje?
3
Bežen pregled Svita da tole podobo: v dveh letnikih je v Svitu objavilo svoje pesmi 33 pesnikov in pesnic. Zdaleč največ sta objavila Slavko Jug (33) in Vane Brez (24). Na tretjem mestu je Janko Čar (12). Ti trije so objavili toliko pesmi (69) kot vseh preostalih 30 pesnikov in pesnic skupaj (prav tako 69, ne ene več ne ene manj).
Prozo je objavilo 17 avtorjev, največ Marjan Kolar (5), pa Dušan Mevlja — ta pisal kratko prozo — ter Peter Božič (3), Polde Bibič (2), Milan Kajč (2) in Jože Hudales (2).
Izšli so tudi 4 prozni prevodi: Jean Cocteau, Bogdan Stopar, Marcel Proust in Wolfgang Weyrauch.
Esejističnih prispevkov je bilo kak ducat; največ (4) je prispeval Marjan Kolar, ki je začel sodelovati šele v drugem letniku. Zanimiv sodelavec je bil Borut Loparnik, ki je v prvem letniku objavil tri ocene mariborskih opernih predstav. Večkrat sta omenjena Hemingway in Vercors; to sta bila avtorja, ki sta takrat izredno pritegovala pozornost slovenskih bralcev. Knjigi Oči in svetloba in Komu zvoni (obe je prevedel Janez Gradišnik) sta pomenili prelomnico v slovenski knjižni produkciji, ki je dotlej poleg klasikov dajala na tržišče predvsem socrealistična dela. Kmalu nato je izšel tudi prvi Faulkner v slovenščini (Svetloba v avgustu, 1952). V krajših člankih je Svit bralce opozoril na izid zanimivih literarnih del v hrvaščini (Mladi levi Irwina Shawa, Camusov Tujec).
Začeli smo brez pravega programa, ker med nami na začetku ni bilo nikogar z jasnim političnim profilom; bili smo predvsem mladi pesniki in pisatelji. Na 1. strani 1. številke piše: »Z veseljem bomo tiskali vsako dobro črtico, pesem, kritiko in podobno.« In to je bil pravzaprav ves program. Kot piše v 1. številki, je bil Svit glasilo mariborskih srednješolcev v društvu Svoboda. Zanimiv je pregled mariborskih srednješolskih listov in almanahov, ki ga je za l. številko pripravil Slavko Jug: sploh prvi slovenski dijaški list je bil Sprotuletna vijolica, ki je izhajal na mariborski gimnaziji davnega leta 1846. Izšlo je 30 številk. V šolskem letu 1881/82 je izšlo 18 številk Šestošolca. V prejšnjem stoletju sta izhajala še lista Iskrice in Brst in cvet. V tem stoletju je bilo dijaških listov veliko, vse do Iskanj na klasični in Plamena na Prvi gimnaziji.
Pred mano je sedem številk drugega letnika Svita. Kje imam prvi letnik in kje so pospravljene porumenele številke ciklostiranega Plamena, ne vem; morda v lesenem vojaškem kovčku na podstrešju na Mediču. Odkar so izšle, bo kmalu minilo 50 let. Zatrdno vem, da je zadnja (črna) številka Svita izšla februarja ali celo v začetku marca 1955, spominjam se, da sem članek zanjo pisal v prostorih mariborskega radia na Koroški cesti. Šesta številka je zelo verjetno izšla konec oktobra ali v začetku novembra 1954, saj je Miško Kranjec odgovoril nanjo 19. novembra v Ljudski pravici. Spominjam se Maribora v tistem času, posebno sončnih jesenskih dni 1952. Takrat sem bil star 19 let.
V zadnjih dveh številkah Svita sem objavil dva članka: Sto let prepozno in Mnogo let prepozno ... ali prezgodaj. Naj tu navedem značilen odlomek iz drugega: »Naši časopisi tiskajo poleg procentov, stiliziranih čestitk, rožnatega cvetličenja, poleg letečih krožnikov in pin up girls cele stolpce takih kritik, ki so polne osnovnošolskih informacij, fraz, panegiričnega mlatenja prazne slame ali blasfemičnih anatem, tiskajo cele kolone polemičnih napadov, tirade o grehih ljudi, ki hočejo – kljub polomljenim kopjem, perjanicam v prahu in raztrganemu, oblatenemu praporu – da umetnost tudi pri nas končno svobodno zadiha in zaživi.«
In to leta 1955!
Ker je Svit res nehal izhajati kmalu po tistem, ko sem v njem, čeprav pod psevdonimom, objavil nekaj svojega, se je torej izpolnilo tisto, s čimer so Slavku zagrozile družbenopolitične organizacije ob moji izključitvi iz šole jeseni 1952: Svitu so privili borno, a kljub vsemu pomembno denarno pipico in revija je nehala izhajati. A to je bilo najbrž naključje, Čeprav je UDBA že takrat (kakor kasneje, v osemdesetih letih, ko je s tem nadzirala Novo revijo in Mladino) imela v vsaki tiskarni svojega človeka, ki je natančno poročal o vsem, kar se je tiskalo, sem trdno prepričan, da udbovci niso vedeli, kdo se skriva za črkama N.C. Za to sva namreč vedela samo midva s Slavkom, šele nekoliko kasneje sva stvar zaupala Jožetu Fistroviču in Marjanu Kolarju.
Nikoli nisem bil v uredniškem odboru Svita, vendar sem ves čas deloval v njem. Nisem bil ne Svitov spiritus agens ne njegova siva eminenca. Moja članka v zadnjih dveh številkah 2. letnika sta nastala bolj ali manj po naključju. Prvi je bil nekakšna razširjena seminarska naloga o dveh prevodih Goetheja, drugi je bil odgovor na Kranjčev in Modicev napad na svitovce v Ljudski pravici. Ves čas sem želel ostati anonimen, kar se mi je tudi posrečilo. Psevdonim N.C. sem naredil tako, da sem iz svojega imena in priimka vzel četrto črko: staNko jarC. Spominjam se, kako so v slavističnem seminarju v Ljubljani spomladi 1955 prebirali zadnjo (črno) številko Svita – zanimanje zanjo je bilo nenavadno veliko – in kako so ugibali, kdo je N.C. Večina je članek pripisala Petru Božiču, on tega ni zanikal. Meni je bilo kar prav. Takrat sem se namreč že odločil, da ne bom literarno deloval. Želel sem si poklica, kjer se mi ne bi bilo treba politično angažirati, nikakor si nisem želel delati kariere. Pravzaprav čudno, glede na to, da sem bil tedaj star 21 let. A v totalitarizmu je to kar razumljiva in razsodna odločitev. Nisem si želel nenehnih navzkrižij z oblastniki in da bi name ves čas prežala odprta vrata zapora. Zato toliko bolj občudujem Jožeta Pučnika, ki je vse to vzel nase. Boljševiška oblast je bila takrat še zelo nepopustljiva in kruta. Tako je spomin na moje delovanje v Svitu pravzaprav samo spomin na mojo mladost, ki se je z zadnjo številko Svita nekako tudi končala.
4
Slavko je bil doma na Kamniški ulici 12, jaz pa v hribih med Kamnico in Bresternico, tako da sem imel do šole skoraj poldrugo uro hoda, Čez nekaj let – ne takoj – sva postala najboljša prijatelja. Najbrž zato, ker naju je družilo veliko stvari, zanimanje za literaturo na primer. Pa tudi zato, ker je tista doba kakor ustvarjena za nastajanje velikih načrtov in velikih prijateljstev.
Kadar pomislim nanj, se zmerom najprej spomnim na to, da je bil izjemno muzikaličen. Morda je bilo to povezano z njegovim smislom za poezijo, za ritem in metrum. Ko je bil mlad, je hodil v glasbeno šolo. Učil se je rog. Kadar je igral nanj, sta se mu na licih naredili dve okrogli bunkici. Spomnim se ga, kako je hodil naokrog v zelenem hubertusu in v levici nosil ta glasbeni instrument, zavit v rjavkasto platneno ogrinjalo, na robovih obšito z usnjem, Kot samouk se je naučil igrati na kitaro in klavir in je tidve glasbili kar dobro obvladal. Kasneje se je naučil še igranja na harmoniko. V zrelih letih si je kupil sintesizer (ali pa ga je dobil za darilo ob odhodu v pokoj) in nanj veliko igral. Mislim, da je tudi skladal. Včasih je zapel, imel je prijeten bariton.
V počitnicah 1951 sva s Slavkom en mesec delala na strelišču v Stražunskem gozdu, kjer je takrat trenirala jugoslovanska državna reprezentanca v streljanju z vojaško puško in drugim orožjem. Možaki so stanovali v hotelu ŠK Branik na Mladinski ulici, nasproti enonadstropne hiše z vrtom, v kateri je stanovala Zora Hudales, Tam smo se vsako jutro zbrali in se z avtobusom odpeljali na Tezno. Midva s Slavkom pa še nekaj drugih fantov, med njimi eden s Teznega, katerega ime sem pozabil, a se je nekaj let pozneje smrtno ponesrečil pri skoku s padalom, smo bili »pokazivači«, kakor se nam je uradno reklo. Na varnem skriti za debelim okopom zemlje v strelskem jarku smo strelcem z loparji in z dogovorjenimi znamenji kazali, koliko so zadeli. Nad nami so bile bele papirnate tarče z vrisanimi črnimi krogi, v katere so tleskale svinčenke. Bilo je skoraj kakor v pravi vojni. Vmes sva s Slavkom prebirala Heinejevo debelo in razkošno vezano Buch der Lieder (Knjigo pesmi). To je trajalo vse dopoldne do kosila, ki je bilo okrog dveh. Okrog pol enajstih smo skupaj s strelci malicali. Popoldne smo bili prosti. Slavko je imel na skrbi edinega Slovenca med strelci, živahnega in sila zgovornega miličniškega oficirja Planinca, jaz pa Srba Markovića, molčečega in mrkega gospoda, ki je bil takrat jugoslovanski državni prvak. Zaslužila sva kar lepo.
Poleti 1952 sva se s Slavkom nekoč kopala na Mariborskem otoku. Takrat je bil Mariborski otok že za četrtino manjši. Jeseni 1946 je del otoka med izjemno hudim deževjem namreč odnesla deroča Drava, nevarna reka. Zato so zahodni del otoka utrdili z nasipom v obliki ukrivljene črke »T«. Ko sva se sprehajala po potkah ob bregu, sva ugotovila, da so na jezu nove hidrocentrale spet zaprli zapornice; to se je takrat pogosto dogajalo. Drava je bila na studenški strani čisto plitva. Vzela sva si dve cigareti in vžigalice in do kolen globoko prebredla do na novo nastalega otočka, ki ga je sicer prekrivala deroča voda, Tam sva se ulegla na vlažno mivko, pokadila cigareti in malo zadremala, Zbudilo naju je plivkanje tik ob naju. Planila sva pokonci in videla, da stojiva do gležnjev v vodi, da je Drava medtem narasla za več kot poldrugi meter in da še vedno narašča. Od otoka naju je ločil kar širok veletok. Spregovorila sva nekaj besed, potem se je Slavko vrgel v vodo in začel divje zamahovati z rokami, Dve sekundi za njim sem v vodo skočil še jaz in plaval proti rešilnemu otoku, kakor da plavam za življenje. A voda me je hitro odnašala. Bil sem kar dober plavalec in bi najbrž preživel tudi, če bi me deroča voda odnesla mimo konca otoka. Takrat bi se sicer znašel sredi reke, a če me ne bi zajela panika, če bi prav ravnal in se prilagodil položaju, se pravi, da se ne bi boril proti vrtincem, temveč bi zajel sapo in se jim prepustil, da me sami vržejo na površje, in pazil, da me tok nosi proti levemu bregu, bi se najbrž nekje pri Pristanu sam skobacal iz valov. Vsekakor bi moral za kaj takega ohraniti mirno kri. Tako pa sem bil precej paničen. Z rokami in nogami sem divje tolkel po vodi, dosegel breg kakih petnajst metrov pred koncem otoka in divje splezal po nekem trnastem grmičevju navzgor, tako da sem bil čisto opraskan, ko sem bil spet na potki, kamor je pritekel tudi Slavko. Nekaj časa sva se molče gledala, potem – bila sva skoraj enako visoka – sva se objela in se potrepljala po plečih.
S Slavkom sva se ogromno pogovarjala, delala načrte za prihodnost, diskutirala. Ko sva bila stara osemnajst, devetnajst let, me je včasih ponoči spremil od doma do kamniške osnovne šole, kake tri kilometre daleč. Tam sva nekaj časa stala v temi in debatirala, potem sva se obrnila nazaj in sem ga jaz spremil do bivše pekarne Scherbaum na koncu aleje (v zadnjem letu vojne jo je zadela bomba). Po krajšem ali daljšem postanku sva se še enkrat obrnila proti Kamnici. Zdelo se nama je, da imava neskončno časa, da je noč brez konca, da je življenje brez konca.
Pa ni. Slavko je umrl pred skoraj dvema letoma in pol – 25. novembra 1997 – v mariborski bolnišnici, nekaj ur po tistem, ko so ga tja z rešilcem pripeljali iz ljubljanskega kliničnega centra, kjer je po operaciji srca skoraj tri mesece ležal v komi. Odpovedalo mu je srce — tisto srce, ki ga je kot pesnik vse življenje nosil v dlaneh, kakor radi rečemo. Umrl je torej v Mariboru. Tam se je 27. aprila 1934 tudi rodil. Naj počiva v miru in večna luč naj mu sveti!
