Poet,
zapojem v kakršnem naj koli slogu
dolžan sem narodu
dolžan sem Bogu.
V STENI
Kar počnem, je noro!
Ni, da bi govoril,
Vzpenjam se na goro.
V steni sem pri zadnjih klinih
več naprej ne gre
in nazaj ne morem.
Veter brije,
piha močno z vrh grebena
in me nosi
na oblakih domišljije.
V žepu z amulétom proti štrigam
vse bolj padam,
kot se dvigam.
Če omagam (mamin sinko)
čez dolino bom razgaljen v palačinko.
Črni vran,
v zvok predprazničnih fanfar
bom scefedran.
DVOJČEK
Dvojček,
srečal sem se v ogledalu …
Kakor gamsu brada
duša mi visela je z obraza
in od mraza
led nabran je bil v očeh.
*
Šlo mi je na smeh,
ker ko igraje
širil sem nozdrvi.
jezno mršil sem obrvi.
*
Bolj sem gledal,
bolj sem sebi zdel se smešen.
*
Vže nazadnje
nepotešen sem zavpil:
kje si, kje si,
ki si danes
moje tuge kriv?
JAZ UBOGI
Stemnilo se mi je nebo…
Hite po šesti cesti
na krilih vetra
nemiren prhútam.
*
Sicer nas je več …
Jaz ubog,
to bom neprijeten,
ko grede zapojem nedojeten.
*
Napihnjenci osmešili me boste,
s treski udarjali po glavi,
ker bom od mrzali ganjen
boste vpili, da sem opijanjen.
*
Če vam bo v uteho
o le, mi še obrzdajte
vso mojo slepo strast
in častiljubno dostojanstvo.
SE TRESEM
Če preživim
vsaj še eno jesen
in če napišem vsaj še eno pesem,
vem da mi bo težko,
saj pred zimo
se že tresem.
*
Z neba sivino
prišlo bo drhtenje,
ko bom osipal ivje,
mazal si išias,
goltal medlo tlenje sonca
in brez konca
si odganjal mraz.
V IMENU POSTAVE
Dolgo tlačim
ta naš zmaličeni svet!
Sem potrgal hruške,
da zadostím postavi
pred grozo dirkam
kot preplašen konj
in se dušim
obešen v dimu
nesmiselnih predpisov.
NA TLEH
Imel sem up,
silno silo
ter sproščenost
brez podvigov.
*
Tršast veter
je zapihal
in mi spodnesel
stol.
*
Na tleh v prahu
hlepeč hlepim,
lačen čakam
in si želim,
*
da kdo izmed
bratov pride
in me človečnjak
z ljubeznijo počoha.
NAJVIŠJI IN MOČNI
K meni se skloni
in pomagaj mi
vzdržati.
*
Ker si neviden
si zamišljam,
da se motaš
nekje bližini.
*
Zato te prosim,
da mi pomagaš
iz srca pregnati
življenjski mrak.
PRED KRIŽEM
Pred križem
s pristnim odnosom
sem se ustavil,
si obrisal znoj
in se prekrižal.
Nakar sredi resja
sem se vklopíl
v absolutno tišino
in z globokimi duški
se enega diha
z boljšjm počutil.
MATI MARIJA,
Izklopi tok mojega mrlenja,
z lučjo me prebudi,
da bom videl,
v blodnjah spoznal,
kako lahko
siroti pomagam.
*
Če kdaj
zdaj me odpelji
na božjo pot;
poetu daj mi
trdo jeklo
v Kupído kip skovati!
*
Ko kritik bo, načel obir,
spoznati svetlo smer,
če pa trepet
bo moj presilovit
in če navdihnjenost spuhti
vsega sit,
ob pojemajočem ognju rim,
jaz gospod častit
imel bom mir.
V USNJENI SUKNJI
Minilo je poletje
in mi ohromilo veselje.
Nič ne morem spremeniti!
*
Na sedmi aveniji
v usnjeni suknji
moja senca
v harmoniji z jutrom
v življenjski drami
razžvrkljanih misli
nezaupno kopitlja.
*
S soncem v roki
se napeto umika
v tisočkratno tisočvatno
tretje tisočletje.
BREZ VESELJA
V vrtincu novoletne norosti
moja glava je težka,
misel nejasna,
volja spehana.
*
Obraz je razjarjen,
usta nakremžena,
beseda neprizanesljiva,
kosilo brez okusa.
*
Dan je brez veselja,
spomin presukan,
srce prepolno nemira,
vest nespokojna.
NI ČASA
Res ni časa!
Vedno povsod
nosim ga v sebi,
ko se naglih korakov
za vedno poslavlja.
*
V presunjeni duši
pušča mi obilnost
novih ekstremov,
ki se v joku pretakajo
med resnico in lažjo.
ŽELJA
Bistvo mojih želja
je želja,
da se bi že enkrat
v dojetem pojmu monumentalnosti
iz razsežnega natezanja zbudil;
v obilnosti ljubezni
se nagoltal svetlobe
in si ohranil mir.
BREZ JAMSTVA
Če ne več
vsaj milijon
poslovilnih korakov
nosim po svetu,
v skrivnem poletu
postopne asimilacije.
*
Brez vsakega jamstva
podmrdnjen stopam
v smeri množine
in kot suhocvetka v vetru
okrog se razvejan
po bratih oziram,
vprežen v tuj voz.
PAČ, TAKO JE!
Dolgoglav,
vsak dan znova
se iščem,
kot bil bi izgubljen.
*
Brcnjen spod nog,
iščem se,
da se najdem.
Tako je, če vam rečem!
*
Iščem se in se čudim
izbranim vzdihljajem
vseh na novo vključenih
v drug družbeni red.
ROD
Vselej,
ko se spomnim
na izseljenčev prehodni marš
v proces asimilacije,
ko se zgubi zavest
identifikacije s svojim rodom,
me vselej nekaj dregne
v samo bistvo dostojanstva.
*
Ker ne morem nič kaj reči,
nič posvetnim svetovati,
sam zamrežen v tujstvo
vpijem z glasnim glasom,
da kakor sreči
besedi svoji
ne bi smeli
nikdar se odreči.
MOLČEČNIK
Kje si oče,
da me umiriš,
ko izseljen molčečnik,
iztisnjen zadnjih sokov,
se zagledam v hišo
davnih spominov krvi,
zročo v večerni somrak.
*
Moje zaupanje
padlo je v prazno.
Razčesnjenih misli
prham kot divje zveri
in poldrugačen od tujcev
pred peklom jecljam,
ker vem, da me čakaš,
kakor si čakal
kukavico pomladno,
da ti zapoje kuku.
DALEČ IN BLIZU
V prividu malika
dalje me mika,
a kam naj bežim
s tem tujstvom
na grbi!
*
Daleč in blizu
vse mi je noro,
ker me peha
v medmiselne misli,
ki z mano v nesmislu hitijo
na drugi breg.
*
O, prišel bom prišel,
zdrsnil v spomine
in stopil do groba.
Govoril bom z dedom,
se ločil od vsega,
kar je ostalo v otroku,
ki me potiska
tjàkaj nazaj.
NADE
Moje nade so večne!
V obrambo iskanja
iz cvetne košare
vsak dan prihajajo nove.
ki me iz življenjske godlje
prešerne ponižnosti
čistoglasno vabijo
v predsmrtno očiščevanje.
NAPETOST
Vaš podmuljen
tolažilni nasvet
preko mojih ramen
je šel kakor dim.
*
V zagonetni stiski
kriza duše me čudi
in mi speljuje
mokroto v oči.
*
Vedno povsod
polnost v meni
je topa negotovost
in strah pred nekom.
*
Zaradi pristnih razmer
bom sestopil iz sebe
in srcu privoščil
prosto pot.
SE NE ČUDI!
Da prijatelj, se ne čudi!
Lani mi beseda tvoja
je bila dovolj,
v roko sva si segla in prisegla.
Nisva si lagala,
nisva trepetala,
ko sva se razšla.
Nič se zdaj ne čudi,
če ti ne zaupam,
tak mi daješ vtis;
danes ne velja
niti tvoj podpis.
