HIPNOST

MOJI MOŠKI

* * *

Seveda se ga spominjam.
V mraku mi je prižgal cigareto.
S prsti dišečimi po prekajeni svinjini.

* * *

»Iz te moke ne bo kruha,« sem si rekla.
Stal je v soju edine svetilke,
pa se je že zdelo, da je odšel.

* * *

Svetle dlačice na njegovem stegnu,
s težko roko na mojem trebuhu,
da se nisem mogla obrniti.

* * *

Madež črnega vina na mojem belem modrcu.
Bere verz,
ki ga je prebral že tolikim prej.

* * *

Ponižno zre v moj profil.
Luskina kože
mu drhti na golem gležnju.

* * *

Skočim z vlaka,
oznojen koder mu popravim s čela.
Pravi, da bi še prej šla na pivo.

* * *

Zazrt nekam v grmičevje,
kot da me zabija
v še vedno hladno pomladno prst.

* * *

Ko se dotaknem vročega kamna
se nenadoma pritihotapi
njegova roka pod mojo dlan.

* * *

Pustim,
da me kliče z napačnim imenom,
vabi z nestrpnim gibom.

* * *

Rjuha trdo napeta
okrog hladnih ledij.
Koža na hrbtu bolj gladka od moje.

* * *

Srdita sapa se požene v sobo,
ko stopi do mize
in vrže drobiž v okrušen pepelnik.

* * *

Pozabljam, kaj pravi,
ko grebe s pogrizenimi nohti
po sršeči bradi.

* * *

Lahko se prelomim
kot žalosten cvet prek njegovega hrbta.
Vedno me varno prenese na drugo stran.

* * *

Iztrgam vse liste,
spraskam vse znake iz knjig
po katerih je vlekel z oslinjenim kazalcem.

HIPNOST

* * *

Ovratnik se zavihne,
zvleče s seboj nekaj las.
Jih zvozla daleč od prstov.

* * *

Predal zevne v zadregi,
ko opazi,
da je boleče zadel ob moje koleno.

* * *

Knjiga zalista v svoje strani,
kot ptica, ki si perje čisti.
Zdirja v zadnje poglavje.

* * *

Zvonec si prst v tišino prikliče,
da od pobalinskega brlizga
vrata zdrsnejo s tečajev.

REČEM SI ...

* * *

Rečem si:
Branka in Janez nista na počitnicah.
Nebo ju več nazaj.

* * *

Na Bertinem grobu okrogli kamenčki.
Rečem si,
nikoli si več biserne ogrlice ne nadene.

* * *

Pavle se nikoli več ne bo
predme s črnim kolesom zapeljal.
Nikoli več, si moram reči.

* * *

Jeseni si rečem:
teta iz Svete Marjete
ne vkuhava več sliv in marelic.

* * *

Pikaste kopalke lahko mirno pozabim,
nase jih več ne spravim,
si to poletje rečem.

* * *

Zadihana več ne poležem pšenice
po veselici za vasjo,
nikoli več, si rečem.

* * *

Na tej poti so me že tolikokrat Videli,
morali bi me prepoznati,
si rečem.

* * *

Pri tej hiši se nihče več ne spomni,
da si nekoč pri njih vedrila,
si rečem.

* * *

To drevo ti ne ponudi veje,
da se mu v krošnjo povzpeš,
si moram reči.

DELAM SE

* * *

Delam se,
da mi je vseeno,
ko kavo v lijak zliješ.

* * *

Obstanem ob izložbi,
kot da mi ne trepeta v trebuhu,
se delam.

* * *

Pecivo položijo predme,
delam se,
da se grejem v njihovi domačnosti.

* * *

Dotaknejo se moje roke,
delam se,
da se mi od hvaležnosti rosi oko.

* * *

Vodijo me skoz svoje sobane,
da bi kar legla med njihove rjuhe,
se delam.

* * *

Delam se,
da se ne oziram,
ko jim sledim po njihovih ulicah.

* * *

Vlačijo me v votline svojega življenja,
delam se,
da jim sledim kot radoveden otrok.

* * *

Utihni že vendar,
le delam se,
da ti ob nogah vsako besedo prestrezam.

* * *

Tudi tokrat ti le odpisujem,
le delam se,
da ti pišem.

* * *

Ne pogleduj me veselo,
le delam se,,
da mije dobro s teboj.

JAZ VIDIM VSE

* * *

Mirno hodijo mimo,
z nedeljskim soncem v hrbet.
Vidim kostanj, ves otrpel svoje cvete drži.

* * *

Sežejo mi v roko,
do obrvi me s pogledom začrtajo,
zatem jim poniknem za rob fotelja.

* * *

Nagne glavo,
da me pomiri s poslušanjem,
moje besede raztreseno z rokava pobira.

* * *

Ptica razprostre krila,
v zadnjem trenutku si premisli,
da bi mi na ramo sedla.

* * *

Mahajo mi v slovo,
do praga si nasmeh na ustih nesejo,
potem nestrpno za menoj zaklenejo.

* * *

Varno po plitvinah bredemo,
vljudno pripravljeni,
da se v hipu na breg vržemo.

* * *

Z njim je tako:
potrkaš na dver,
pa te potegne skoz okno v izbo gorečo.

* * *

Hiteli so odpirati okna,
da bi pregnali vonj po prežganem,
počrnelem do kosti.

* * *

Celo noč so belili,
ko sem zjutraj prišla,
je iz kotov še samo malo mrmralo.

* * *

Ta pomlad me ne preslepi.
Za hrbtom bič skriva
Jaz vidim vse.