Razumeti desetletje med 45 in 54 pomeni tudi razumeti revijo Svit. Nova oblast je porušila dobesedno vse staro. Kar je bilo desetletja spodaj, je bilo zdaj zgoraj in obratno. Generacija, rojena l. 40 - 41, je verjela, da se je takrat začela zgodovina. V govorico so čez noč prodrle kratice in omamna socialistična gesla:
Tovarne delavcem, zemljo kmetom, Kdor ne dela, naj ne je.
Vsi ljudje so enaki, vsi imajo pravico do dela. Dežela bo obnovljena, elektrificirana in industrializirana. Zasebna lastnina je tatvina, zato jo je treba podržaviti, da bo služila ljudstvu. Vsa oblast izhaja iz ljudstva in pripada ljudstvu. Obnova in izgradnja. Udarniško delo, mladinske delovne brigade. Pred vsakimi volitvami mitingi, kresovi. Skupaj v borbi, obnovi in na volišču. Predavanja, nabiralne akcije, ideološko politična vzgoja. Pohodi, proslave, odkrivanje spomenikov padlim borcem.
Živilske karte in boni, prva leta veliko pomanjkanje.
Agrarna reforma, kmetijske zadruge. Gradnja zadružnih domov. Petletke.
Pa sovražnikov ni in ni hotelo zmanjkati. Naciste, fašiste in domače izdajalce so zdaj nadomestili veliki kmetje, tovarnarji, trgovci, špekulanti, črnoborzijanci, duhovniki in informbirojevci.
Takratni dijaki smo si pač zapomnili, da moramo biti ljudski oblasti na veke hvaležni, ker nam je omogočila šolanje.
Približno takšno je bilo vzdušje, v katerem je Svit izhajal od l. 1952 do 1955. In kaj mi spomin še pove o tistem času?
Leta 1953 je umrl Stalin, Rusi so v Vzhodnem Berlinu s tanki zatrli vstajo delavcev, v Egiptu je general Nagib strmoglavil kralja Faruka, v Keniji se je širilo osvobodilno gibanje Mau Mau, v ZDA je moral McCarthy prenehati z lovom na komuniste. Veliki štirje zunanji ministri so bili Dulles, Eden, Mendes - France in Molotov.
Leta 1954 so Francozi eno vojno izgubljali v Vietnamu, drugo so bili v Alžiru. Nobelovo nagrado za književnost je prejel Hemingway, Saganova je izdala uspešnico Dober dan, žalost. Ženske so nosile modo H. Brundali smo popevke Trije novčiči v vodnjaku in Vaya con Dios, pogovarjali pa smo se o filmih Prepovedane igre, Plačilo za strah, Moulin Rouge in Lili. Pri nas so posneli film Poslednji most z Marijo Schell.
Italijani so dobili cono A, mi cono B.
Po mnenju Aleksandra Zorna smo bili po vojni ruska gubernija. Obstajal je uradni indeks prepovedanih knjig, ki ga je podpisal Ferdo Kozak. Boris Ziherl je bil glavni partijski ideolog za kulturo s prvim pomočnikom Levom Modicem, Miško Kranjec je bil dežurni kritik vsega idejno spornega v pisanju mladih. Njihova slovenska varianta ždanovščine je resno terjala prednost za proletarsko kulturo pred t.i. gosposko. Novinar Delavske enotnosti Janže je s prstom kazal na revije, češ poglejte, kakšne pesmi tiskajo z delavskim denarjem. Pisatelji naj bi bili (neverjetno) še zmeraj inženirji duš, ki morajo ustvariti novega človeka.
V glavo so nam vbijali npr. stereotipe naslednje vrste:
Po naših vaseh okoli cerkve stojijo velike hiše kulakov, zunaj vasi pa so kajže. Kler in kulaki so sodelovali z okupator¬ji, kajžarji z NOB.
Danes imamo mnogo dokumentov o takratni totalitaristični paranoji sodne oblasti, takrat smo seveda poznali le drobce.
Nekaj pa smo vedeli o nečloveškem izvajanju obvezne oddaje na kmetih. Kmetici, ki je med vojno dajala hrano partizanom, so rubežniki prišli zaplenit edini par volov. Ženska se je v obupu priklenila na jasli v hlevu, pa so jo bili s palicami. Tisti dan se jih je ubranila, kasneje so šli voli v klavnico, ona v zapor. - Podobno nerazumljivo krutih zgodb je mnogo.
Zaprtih je bilo toliko slovenskih pisateljev, kot še nikoli dotlej:
Ludvik Mrzel je odsedel 7 let. Eden od njegovih "zločinov" je bil, da je v povojnem Mariboru uprizoril "razrednega sovražnika Shakespeara". Vitomil Zupan je bil zaprt 7 let, Gregor Strniša dve leti. Zaprti so bili Igor Torkar, Žarko Petan, Marjan Rožanc.
O Strahu in pogumu Edvarda Kocbeka je od decembra 51 do februarja 52 izšlo v naših časopisih prek 200 napadov.
Svit spada v dobo mojega duhovnega odraščanja in zorenja, zato je moj pogled nanj nujno subjektiven. Vem pa, da Svit ni bil proti komunizmu (enako nobena takrat še tako napredna ljubljanska revija) niti ni bil proti NOB. Bili pa smo proti poneumljevalni praksi naših srednjih šol z učbeniki, kakršna je bila npr. prva izdaja Janeževe Slovenske književnosti, Politzerjeva Osnovna načela filozofije in slovenski prevodi ruskih učbenikov za zgodovino. Bili smo proti socrealizmu ter ideološkemu vrednotenju književnosti. Nastopali smo proti poenostavitvam, proti primitivizmu v politični praksi, predvsem pa proti člankom s takšno vsebino, ki so izhajali precej pogosto.
Tisto, kar po mojem dela Svit še danes zanimiv, je razen objavljenih pesmi in kratke proze (tu je bila Beseda pred Svitom), dejstvo, da je zbral skupino podobno mislečih mladih literatov, ki smo hoteli pisati drugače od takrat normirane prakse. Imeli smo dovolj poguma, da smo bili kritični do družbe ter smo to tudi odkrito povedali.
Za še bolj radikalen odnos do oblasti in njene ideologije nam je manjkalo temeljitejše izobrazbe in informacij. (Tako sem sam npr. šele kasneje izvedel, da je bilo takrat v Sovjetski zvezi več milijonarjev kot v Angliji). Goli otok je bil vojna tajna, o Gulagih in številu žrtev Stalinovih in Rankovićevih čistk nismo vedeli ničesar.
Ne vem, če je kdo med nami slutil, da smo živeli dobesedno v policijski državi. Vendar imamo danes podatke, da je slovenska OZNA l. 1950 štela čez 24.000 članov, da je v tem letu pregledala blizu 100.000 pisem slovenskih državljanov in da je imela svoje ljudi v vseh podjetjih, šolah, fakultetah, na vsaki pošti in v vsakem društvu. (Iz arhivov slovenske politične policije)
SVITOV UREDNIK SLAVKO JUG
Stik s Slavkom Jugom in s Svitom mi je omogočil Stanko Jarc, ki se je jeseni l. 1952 za leto dni prešolal z mariborske na ravensko gimnazijo. Ko sva se seznanila, sva hitro ugotovila, da o marsičem misliva podobno. Tipičen Jarčev način govorjenja označuje naslednji pozdrav:
»Kakor je tovariš Tito danes rekel tovarišici Jovanki, tako tudi jaz tebi rečem: dober dan.« - Pač še preveč jasen namig na takratno bolezen citatomanijo.
Ko je človek star 21 let, je pripravljen potovati kamorkoli tudi nekaj ur samo zato, da se lahko iskreno pogovori z vrstni¬kom, ki je enakih misli o vročih vprašanjih časa in o prostoru mladih razumnikov v njem. Na Koroškem takšnih ljudi moje generacije ni bilo, starejši (bodisi kak profesor ali duhovnik) pa so bili dosti preveč previdni, da bi si privoščili iskreno besedo z mladeničem, ki zanj niso vedeli, koliko mu smejo zaupati.
V Slavku Jugu sem našel sorodnika po izbiri. Bil pa je tudi ljubezniv fant, ki je vsakogar pritegnil s svojo toplo iskrenostjo. Največ sem ga srečeval v kratkem obodobju SVITA, predvsem v Ljubljani, kjer smo bili nekateri svitovci na študiju, kjer smo tudi snovali revijo in (nevede) urejali njen zadnji letnik.
Jug se je od drugih svitovcev razlikoval po neki zgodnji zrelosti, umirjenosti in zadržanosti. Prvi med nami je postal oče, se poročil in se zato tudi kmalu zaposlil.
S svojo tiho liriko gotovo nikogar ni izzival, toda poklicnim revolucionarjem v Delavski enotnosti je bila še takšna preveč. A čeprav ne vem, da bi bil sam kdaj napisal kaj ostrega, prav tako ne vem, kolikokrat je kot urednik moral na zagovor na partijski komite zaradi prav takšnih besedil, ki smo jih pisali drugi, on pa jih je objavljal. Radikalec nikoli ni bil, zato pa zagovornik humane družbene ureditve in nasprotnik zlorab oblasti in moči.
Ko je bilo s Svitom konec, so se moji stiki s Slavkom Jugom nekaj časa še nadaljevali. Najbolj sem njegovo prijateljstvo izkoriščal v času, ko sem se zdravil v Topolšici. Takrat sem skoraj vsak teden vrgel na papir kakšno kratko prozo in pošiljal ta besedila na vse strani, tudi v Nova obzorja, tudi Slavku, on pa naj bi igral mojega posrednika pri uredniku prof. Košarju.
Danes vem, da sem bil hudo sebičen, saj je imel lastnih skrbi čez glavo. Vseeno mi tega nikoli ni očital in je storil, kar je pač mogel, ter si vzel celo čas za dopisovanje z menoj.
Pozneje me je pritegnil k sodelovanju pri Kurirčkovem festivalu, k snovanjem Dialogov in k štatenberškim srečanjem.
Ko so me leta in razdalja vedno bolj oddaljevala od teh dejavnosti, so tudi moji stiki z Jugom presahnili. Za njegovo bolezen nisem vedel, videl ga nisem precej let pred smrtjo in tako mi je ostal v spominu kot mož v najlepših letih, intimni lirik in urednik Svita Slavko Jug.
Ko sem pripravljal ta zapis, sem seveda pobrskal tudi po Enciklopediji Slovenije, ki bodi pač prvi vir podatkov za domače zadeve. SVITA v njej nisem našel. Vse literarne revije, ki so kdajkoli izhajale v Mariboru, so naštete in opisane pod geslom DIALOGI (ES 2, 1988), od Trstenjakove Zore in gledališkega Zrnja prek Piramide in Obzorij do povojnih Novih obzorij in Dialogov, a čudna reč: Svit tudi tu ni niti omenjen.
Zgodbe o literarni reviji Svit in njeni usodi ni napisal literarni zgodovinar, temveč zgodovinar Aleš Gabrič v svoji knjigi Socialistična kulturna revolucija (Lj, CZ 1995). Glede kritičnih misli je Svit postavil v isto vrsto z Besedo, Našimi razgledi, Našo sodobnostjo in Novimi obzorji. Zapisal je, da je bil Svit prva revija po letu 1945, ki je zaradi političnih pri-tiskov nehala izhajati (Beseda je bila ukinjena l. 1956).
V zavesti slovenskih kulturnikov revije Svit 45 let po njegovem koncu skorajda ni. Bil bi žalosten paradoks in velika škoda, če bi to ime poznali samo kot psevdonim pisateljice Brine Švigelj Merat in kot detergent za pranje, za katerega delajo reklamo nemške TV postaje.
Ljubljana je danes ponosna na svojo oporečniško Besedo, na Revijo 57 in na Perspektive.
Svit je res izhajal komaj dobri dve leti in sodelavci Besede so kasneje gotovo dali slovenski književnosti več del kot svitovci. Kljub temu pa je dokumentirano pogumno oporečništvo mladih literatov Maribora v prvi polovici 50. let vredno najmanj omembe, če ne celo pozornosti, saj danes pač malokdo dvomi o tem, da so bila leta od 1945 do 1955 v Sloveniji poleg kasnejših svinčenih 70. najtežja v naši povojni preteklosti.
Menim pa, da je zamujeno še vedno moč popraviti. In 45-letnica Svita bi lahko bila lepa priložnost, da bi univerzitetni Maribor na neki način podelil svojemu Svitu zasluženi domicil.
Prispevek s posvetovanja o reviji Svit in Slavku Jugu
