Iz davnine umetnostne preteklosti Slovenj Gradca je ohranjeno marsikaj, kar dokazuje visoko vrednost kulturne ustvarjalnosti. Pomeni prepričljive dokaze o živahnem utripu življenja ljudi in razvoja mesteca izpod obronkov zelenega Pohorja, v osrčju Mislinjske doline, nedaleč od Uršlje gore. Predmeti, od najstarejših izdelkov rimskih kiparjev do predragocenih slikarskih umetnin iz obdobij 14., 15., 17. in 18. stoletja, ki so dodobra raziskane, objavljene v številnih publikacijah in ustrezno ohranjene v muzejih in galerijah… In končno 20. stoletje, razgibano z industrializacijo, malim gospodarstvom, obrtništvom in po svoje dopolnjeno z meščanskim udobjem. Vse dokler niso vojne vihre zahtevale svojega »krvnega« davka (velikega števila človeških žrtev) tudi v Mislinjski dolini. In ne glede na vse človeške stiske so se postopoma dogajale družbene spremembe, ki so na prehodu v 21. stoletje ustvarile nove pogoje za ljudi, ki so s svojimi vizijami in hotenji vplivali na institucionalni razvoj slovenjegraške kulture. Vključno z najrazličnejšimi svetovljanskimi dejavnostmi, odmevnimi v širšem evropskem in svetovnem prostoru (mesto Glasnik miru). Slovenjegraška knjiga je skupek dragocenih razglabljanj številnih verodostojnih avtorjev, je knjiga umetnostnih sporočil, ki dokumentirajo ustvarjalna vzdušja in čustva umetnikov različnih zvrsti. Poudariti velja, da sem pri odbiri slikovnega gradiva imel nekoliko lažje delo, ko sem se odločal za izbor likovnih upodobitev iz daljne preteklosti. Različni poznavalci pretekle likovne ustvarjalnosti so današnjim in prihodnjim rodovom zapustili izvrstne strokovne prispevke. Naštel bom nekatere od njih, v duhu kronološke razvrstitve: Saša Djura Jelenko (Božanskim manom / Steklena čaša). Marko Košan (Slovenj Gradec in Mislinjska dolina na starih grafičnih upodobitvah). Peter Kos (Kovnica srebrnih novcev v Slovenj Gradcu). Marko Košan (Freske pasijonskega cikla v Špitalski cerkvi sv. Duha v Slovenj Gradcu). Jakob Soklič (Umetnost v Slovenj Gradcu – Mihael Skobl), Štefka Cobelj (Slovenjegraška slikarska rodovina Straussov), Sergej Vrišer (Življenje in delo Janeza Jurija Mersija) in Špela Spanžel (Franc Berneker).
Veliko težje mi je bilo, ko sem se soočal z izborom dragocenih umetnin (domačih in tujih kiparjev), ki so javne in vidne v Gaju miru na Štibuhu in poljubno postavljene po mestu Slovenj Gradcu. Marsikateremu avtorju skulptur sem se moral odpovedati zaradi prostorsko omejenega obsega knjige (S. Keržič, H. Walenta, I. Sabolić, A. Beslić, R. Vulanović, J. Diminić, J. Grabuloski, J. Soldatović, J. Skelton, D. Golija, K. Vouk, itd.).
Po drugi strani pa so izjemne risarske, grafične in slikarske umetnine hranjene v galerijskih in muzejskih depojih, v zasebnih zbirkah in še marsikje drugod, prišle normalno v poštev! Pri mojem dokončnem izboru novodobne likovne ustvarjalnosti imajo svoj pomemben strokovni prispevek: Milena Zlatar (Karel Pečko slikar in vizionar, Inge Morath, 1923–2002), Milček Komelj (Slikar Jože Tisnikar in njegova umetnost), Marko Košan (Bogdan Borčič, 1926–2014), Katarina Hergold Germ (Zgodbe slovenjgraških skulptur / Ossip Zadkine), Andreja Hribernik (izbor avtorjev iz stalne zbirke KGLU: Franc Berneker, Bogdan Borčič, Štefan Planinc, Krsto Hegedušič, Toon Wegner in Makoto Ueno).
Sicer pa moram omeniti, da je slovenjegraški umetnostni razvoj ubiral izjemno uspešna pota v celotnem povojnem obdobju, od 1945 dalje … Najprej izgradnja modernega Umetnostnega paviljona in statusno spremenjenega v današnjo Koroško galerijo likovnih umetnosti, zatem prostorska razširitev Koroškega pokrajinskega muzeja, dolgoletno delovanje Sokličevega muzeja, Tretjakova afriška zbirka, ureditev Gaja miru – skulpture na prostem, sodobna in po evropskih standardih urejena Knjižnica Ksaverja Meška, stabilen in korektno obnovljen Kulturni dom, bienalne razstave Evropske domače in umetnostne obrti, tradicionalno organiziranje mednarodnih likovnih manifestacij ter drugih kulturnih prireditev pod pokroviteljstvom OZN… V času EPK Maribor 2012 je partnersko mesto Slovenj Gradec ustanovilo Muzej Huga Wolfa v obnovljeni rojstni hiši tega znamenitega skladatelja samospevov.
Za skoraj sedem desetletij preteklega umetnostno komunikacijskega obdobja velja še enkrat omeniti akademskega slikarja, prof. Karla Pečka, človeka vizionarja, kulturnika, ki je iz Slovenj Gradeca naredil kulturno središče z največjimi razstavnimi ambicijami, ki jih premore v svetu le malo mest, v okviru OZN, z nazivom Glasnik miru! Pa ne samo to, neutrudni slikar Pečko je obenem intimen modernist risarskega ciklusa slovenjegraških dvorišč in izviren upodabljalec Uršlje gore (v risbi, pastelu, akrilu, grafiki, tapiseriji in mozaiku). Podobno velja omeniti Pečkovega dolgoletnega sopotnika, slikarja Jožeta Tisnikarja, samoniklega slikarja ekspresivnih in temačnih vsebin. Morda, za to obdobje, najbolj uveljavljenega slovenskega likovnega avtorja v tujini (natisi in prodaja foto-monografij »Tisnikar«, v slovenskem, srbsko-hrvaškem, nemškem, angleškem in japonskem jeziku). Od leta 1958 do leta 1998 je imel Tisnikar za seboj okrog sto samostojnih in skupinskih razstav. Skoraj usodno je bil s prej omenjenima slikarjema povezan akademski kipar Rade Nikolić. Občasna medsebojna druženja so imela svoje prijateljske vzpone in padce. Nikolić je bil nenavadno nadarjen portretist, razgledan kipar in skoraj nerazumljivo odrinjen na rob slovenskega kiparskega omizja. V Slovenj Gradcu sta postavljena v bron odlita spomenika pisatelju Francu Ksaverju Mešku in izumitelju Nikoli Tesli. Akademski kipar Mirsad Begić iz Ljubljane je ustvarjalno zavezan Slovenj Gradcu. V tem mestu se nahajajo že njegove tri javne upodobitve v bronu: portret Huga Wolfa na pročelju Muzeja Huga Wolfa, spominsko obeležje Jožetu Tisnikarju na Glavnem trgu in Kokosov oreh pred poslovno stavbo podjetja KO – SI. Leta 1980 se je v Slovenj Gradec priselil cenjen in spoštovan akademski slikar Bogdan Borčič. Pred tem je služboval na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani kot redni profesor za grafiko. V slovenjegraškem umetnostnem miljeju je našel odlične možnosti za svojo slikarsko izpovedovanje (slike z velikimi barvnimi ploskvami). Spoprijateljil se je z mlajšo generacijo slovenjegraških umetnikov in jim bil skrben ter nesebičen svetovalec, zlasti tistim, ki so ustvarjali v grafičnih tehnikah. Luka Popič, slikar in grafik. »Njegova slikarska pot je primerljiva z novimi ekspresionisti iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, saj je kot oni začel z ekspresionistično deformirano figuro in po nekaj letih prispel do abstraktne slike … Kot pri mnogih slikarjih dvajsetega stoletja lahko tudi pri Popiču opazujemo evolucijo slike od iluzionistične do abstraktne površine, opremljene s specifičnimi likovnimi znaki.« Tako je zapisal višji kustos Jernej Kožar v katalogu Grafike in slike, Luka Popič (2004). Sašo Vrabič, diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1997). Leta 2001 opravil magisterij iz umetnosti na oddelku za grafiko. Ukvarja se s slikarstvom in drugimi oblikami vizualne umetnosti. Zadnja leta slika v sodelovanju s svojima otrokoma ter prijatelji slikarji, se ukvarja s fotografijo in na stene galerij z roko beleži podobe, sestavljene iz besed, ki jih po navadi naredi z nestalnim ogljem. Širšemu občinstvu je znan kot vokalni bobnar skupine Perpetuum Jazzile. Štefan Planinc, akademski slikar, diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1954). Na pobudo prof. Marija Preglja je v letu 1956 pričel z ilustratorskim delom pri Mladinski knjigi, časopisih in revijah, kasneje se je zaposlil na ALU, kjer je postal izredni in leta 1984 redni profesor slikarstva. Živi in dela v Ljubljani, vendar veliko časa preživlja v Istri na Hrvaškem. Slikar Štefan Planinc je leta 2005 podaril KGLU Slovenj Gradec 135 slik, 271 del na papirju in 40 ilustracij. Avtorjeva poetika se dotika nadrealizma, ostaja pa posebna, samo njegova. Podarjena dela predstavljajo del stalne postavitve, kjer se ciklično menjajo izbrana dela. Krsto Hegedušić, hrvaški akademski slikar, predavatelj in akademik, je bil dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Razstavljal na razstavi »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi« v Umetnostnem paviljonu Slovenj Gradec (1966). Po razstavi je za stalno zbirko UP poklonil sliko » Otroci celice št. 8/II, 1966, olje platno«. Hegedušiću je občina Slovenj Gradec leta 1966 podelila častno meščanstvo. Ivan Meštrović, hrvaški kipar in arhitekt, je živel v času velikih dogodkov. Kot kipar je deloval v času ruske revolucije, balkanske vojne in obeh svetovnih vojn. Politični dogodki niso zaznamovali samo njegovega umetniškega dela, ampak so vplivali nanj tudi kot na človeka, ki je služil osebni svobodi in narodni neodvisnosti. Leta 1979 so slovenjegraški člani odbora MIR 75 – 30 OZN, skupaj z Meštrovičevo galerijo v Splitu, darovali Gaju miru v Slovenj Gradcu izjemno Meštrovićevo skulpturo: Perzefona, 1946, bron, višina 282 cm. Drago Tršar, diplomiral na ALU v Ljubljani (1951). Na ljubljanski akademiji je bil dolga leta profesor za kiparstvo. Razvil se je v odličnega portretista in kiparja abstraktnih oblik. Na Trgu republike v Ljubljani stoji Tršarjev monumentalen Spomenik revolucije (1975), ki dokazuje veličino kiparjeve duhovne in umetnostne ustvarjalnosti. Leta 1978 je Tršar daroval občini Slovenj Gradec v bron odlito skulpturo večjih dimenzij, z naslovom »Združeni«. Skulptura je postavljena v Gaju miru – galeriji na prostem. Naca Rojnik, kiparka, ki živi in ustvarja na Graški Gori pri Slovenj Gradcu. Študirala je na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Ljubljani pri prof. Slavku Tihcu. Vrsto let je bila likovna pedagoginja, od leta 1992 pa je delovala kot samostojna kulturna delavka. Sodelovala je na številnih skupinskih razstavah in imela več samostojnih razstav. Veljala je za avtorico realistično trdnih figuralnih modelov, kasneje pa se je odločila za kiparske projekte prosto stoječih skulptur in reliefov. Mirko Bratuša, akademski kipar, vedno zanimiv, aktualen in tehnično perfekcionističen likovni ustvarjalec. Slovenjgradčanom je znan po treh javnih skulpturah, vodnjakih, ki bogatijo Glavni trg Slovenj Gradca. S triptihom Vodnjak življenja (izvir, figura in obelisk) se je z univerzalno temo minljivosti približal tradiciji in temam, ki jih je v svojih slikah prav tako razpoznavno beležil domačin Jože Tisnikar. Od leta 1997 je Mirko Bratuša docent na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Oskar Kogoj, slovenski industrijski oblikovalec, ki se ukvarja z oblikovanjem najrazličnejših izdelkov iz naravnih materialov, predvsem stekla, od kozarcev do Venetskega konja, v katere vključuje spoznanja iz proučevanja tisočletnih kultur raznih narodov. Kogoj je član več mednarodnih združenj za oblikovanje in umetnost, od leta 2006 pa tudi član prestižne Circolo Artistico Veneziano. Pino Poggi, je študiral kiparstvo na akademiji v Genovi, kjer je kasneje tudi predaval. Leta 1965 je napisal manifest ARTE UTILE in se preselil iz Genove v Maribor, kjer si je delil atelje s Slavkom Tihcem, odličnim slovenskim kiparjem. V tem času je Poggi pisal politična in literarna besedila. Leta 1969 je postavil na severnem vhodu v Slovenj Gradec skulpturo S iz varjenega železa. V KGLU Slovenj Gradec je imel kipar obsežno retrospektivno razstavo (1962–2000) z naslovom »Brez modrine neba je drugače« (2005). KGLU hrani podarjeno zbirko del P. Poggija, ki živi in ustvarja v Agrigentu na Siciliji. Peter Hergold, akademski slikar, diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani (1996) pri prof. Gustavu Gnamušu. Imel je več odmevnih samostojnih razstav in sodeloval na številnih skupinskih razstavah. Hergold je v obdobju po zaključenem študiju v sebi podoživljal občutke za tridimenzionalno formo, najprej je bil na preizkušnji med slikarstvom in kiparstvom. Rezultat: samostojna razstava instalacij Interim v KGLU Slovenj Gradec (1997). Presenetljiva in odmevna. Če se je neko preteklo obdobje zavestno in razpoloženjsko vključeval v različne konceptualne okvire, je kaj kmalu prišel do spoznanja, da je vendarle klasična izvedba ustvarjene slike, grafike, akvarela, kipa, tista umetnina, ki te prevzame in ti omogoča, da ostaneš v svojem duhu v njej. Franc Berhtold, grafik in slikar. Po dokončanem učiteljišču je leta 1967 diplomiral na Pedagoški akademiji v Mariboru. Študijsko se je izpopolnjeval na seminarjih za grafiko v Nemčiji in na Nizozemskem. Na skupinskih razstavah je z grafikami sodeloval na Japonskem, v Južni Koreji, Belgiji, Španiji, na Finskem, Poljskem, Madžarskem itd. Imel je več samostojnih razstav (Slovenj Gradec, Celje, Ljubljana, Nova Gorica...). Berhtold je specialist za malo grafiko (dobitnik posebnih nagrad), razpoznaven s sitotiski, linorezi, lesorezi, skratka z grafiko, ki je našla v slovenskem likovnem prostoru pravo mesto. Zoran Ogrinc, slikar in grafik. Diplomiral na Pedagoški akademiji v Ljubljani, smer likovna vzgoja, leta 1980. Grafično se je izpopolnjeval v Center international de Recerca graphica v Barceloni – 1986 (litografija – prof. Walter Dohmen) ter na Pedagoški fakulteti v Mariboru, leta 1998 (jedkanica – prof. Samuel Grajfoner). Ogrinčevo slikarstvo se umešča v asociativno abstrakcijo. Tomo Jeseničnik, je leta 1996 pridobil status fotografa – samostojnega ustvarjalca na področju kulture in se s fotografijo začel ukvarjati poklicno. Doslej je svoje fotografije objavil v več kot 140 domačih in tujih revijah ter časopisih. Razstavljal je na preko 80 samostojnih in skupinskih razstavah v 18 državah sveta. Sodeluje z nekaterimi največjimi slovenskimi oglaševalskimi agencijami, založbami, časopisnimi hišami in oblikovalskimi studii. Je avtor ali soavtor več kot 70 fotomonografij, knjig in več kot 150 različnih turističnih publikacij v Sloveniji in tujini. Njegovo delo obsega različna področja fotografije od klasične pokrajinske, ‘still life’ fotografije, naravoslovne fotografije, kulinarične in kreativne studijske fotografije, do portretov in reportaž … Nenavadno radodaren je bil nizozemski slikar in grafik Toon Wegner, ki je že v petdesetih letih prejšnjega stoletja odkrival Jugoslavijo in Slovenijo. Prav posebno se mu je prikupil Slovenj Gradec. Skupaj s študenti likovne akademije v Rotterdamu je leta 1976 izpeljal umetniško akcijo natisa 4000 grafik z različnimi motivi (Dva goloba v majhnem golobnjaku). V duhu mirovniških prizadevanj in prijateljstva med narodi je v sodelovanju z Umetnostnim paviljonom vsaki družini v Slovenj Gradcu poklonil eno grafično delo. Makoto Ueno, rojen v Naganu. Japonski grafik, ki se je grafičnih tehnik naučil pri svojem vzorniku Unichi Hiratsuku. Na Uenovo umetniško delo je pozitivno vplivala tudi nemška umetnica Kathe Kollwitz. Leta 1966 je grafik Makoto sodeloval na slovenjegraški razstavi »Mir, humanost in prijateljstvo med narodi« z lesorezom Upanje, 1964 in lesorezom Simbol mesta Nagasaki, 1963. Ob 25 – letnici OZN leta 1970, je na pobudo Umetnostnega paviljona Slovenj Gradec jugoslovanska PTT izdala priložnostno, lepo oblikovano poštno znamko z reprodukcijo Makotovega lesoreza (Upanje). Ker pa je na znamki prekrasno upodobljen beli golob, se mi je zdelo prav, da v simbolnem smislu Slovenjegraško knjigo zapremo s prepričanjem, da bodo še dolga prihodnja leta prevevala to majhno mesto ideja miru in mednarodnega kulturnega sodelovanja, rojenega v krogu mladih zanesenjakov mladinskega kluba OZN na Ekonomski srednji šoli v Slovenj Gradcu v šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Nasploh pa moram zapisati, da slovenjegraška umetnostna sporočila ne morejo mimo omembe še nekaterih likovnih ustvarjalcev, malo starejših, pa tudi mlajših, ki so danes vpeti v zanimiv prostor mesta Slovenj Gradca. Predvsem imam v mislih Oskarja Rotovnika - Okija, ki je kot likovni ustvarjalec začel slikati leta 1984. Za njegovo slikarstvo je značilna ekspresivna figuralika, nadgrajena z linijami enostavnih potez in obenem prežeta z rdečo polnokrvno barvitostjo (rdeči opus). Da lahko razumemo slikarjevo govorico in tematiko, je potrebno poznavanje zgodb nove, predvsem pa stare zaveze z vsemi svetopisemskimi znaki in simboli. Edi Koraca, univ. dipl. ing. arh, oblikovalec, je že leta 1991 bil soustanovitelj podjetja ARH DEKO d. o. o., ki ima sedež na Glavnem trgu v Slovenj Gradcu. Osrednja dejavnost podjetja je arhitekturno projektiranje, urbanistično načrtovanje in grafično oblikovanje. Ravno na področju oblikovanja celostnih podob, knjig, katalogov, plakatov in logotipov, se je Koraca uveljavil kot izjemno drzen, inovativen in iskan likovni ustvarjalec. Naštel bom samo nekatere edicije in postavitve razstav: Karel Pečko, knjiga, Slovenj Gradec in Mislinjska dolina I in II, vodnik, Hugo Wolf, knjiga, Med kljukastim križem in rdečo zvezdo, razstave in katalog, Na poti v neznano, katalog, Med Myokom in Slovenj Gradcem, katalog. Spominska Meškova soba - postavitev, Spominska soba rodbine Pahernik - postavitev, Hugo Wolf, razstava. Posnetek prosim, razstava itd. Davorin Horvat, leta 1994 diplomiral na ALU Ljubljana, smer industrijsko oblikovanje. V preteklosti se je dokazal z odličnimi in izvirnimi rešitvami pri oblikovanju kuhalne posode iz nerjavečega jekla v Zepter Industria s.p.a. Assago / Italija in v letih od 1995 do 2000 v Zepterjevem razvoju novih proizvodov iz programa ‘kitchenware’ in ‘tableware’ iz nerjavečega jekla v Monzi pri Milanu v Italiji. Od leta 2001 deluje v solastniškem podjetju 28 DESING d.o.o., (studio 28 vitamin) na Trgu svobode v Slovenj Gradcu.
Še posebej je zanimiva skupina obetajočih likovnikov: Tanja Vergles, diplomirala na Ekonomski fakulteti v Ljubljani (2001) in diplomirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani (2006), smer kiparstvo, Boštjan Temniker, diplomiral na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani (2006), vzporedno je leta 2002 vpisal študij kiparstva na Akademiji za likovno umetnost po mentorstvom prof. Draga Tršarja in prof. Matjaža Počivavška, Maja Pučl, diplomirala (2005) in magistrirala (2010) na ALUO v Ljubljani, smer slikarstvo, Maja Šivec, uveljavljena fotografinja, mentorica, samostojna kulturna ustvarjalka, Jure Markota, diplomiral na ALUO v Ljubljani, kiparski oddelek (2011) in Katja Felle, zaključuje diplomski študij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer slikarstvo.
Objavljene slikovne priloge Slovenjegraške knjige so percepcija subjektivnega izbora, so morebiti vznemirljiva osvežitev za tukaj živeče umetnike in za njihove sorodnike. Podobno velja za umetnike iz tujine. Vsekakor pa so dokaz kvalitetnih stvaritev, ki so v posameznih prostorskih predelih mesta družbeno aktualna in sprejemljiva za večino prebivalstva. Verjetnost, da bodo naslednje generacije umetnostnih ustvarjalcev ubirale drugačne umetniške usmeritve je velika, nič ne bo narobe, če bodo še bolj globoko posegale v konceptualne razmisleke in rešitve, zlasti povezane s socialnimi, ekonomskimi in ekološkimi dogajanji.
Viri:
Arhiv Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, Domoznansko gradivo
Niko R. Kolar, Brda, Šmartno pri Slovenj Gradcu
sl.wikipedija.org.
www.google.si
Odsevanja, revija za leposlovje in kulturo, Slovenj Gradec, Cerdonis, d.o.o., Stari trg, Slovenj Gradec.1979 –
