Težko je, ne vem, kako bi začel razlagati svoje misli in razmišljanja o lastnem delu, umetnosti, o svojih nazorih in pogledih na svet, družbo in prijatelje. Glede na svojo prehojeno pot šestdesetletnega življenja, tridesetletnega umetniškega delovanja in petnajstletnega vodstva Male galerije Ivana Čobala sem začel dokaj pozno, s petindvajsetimi leti spoznavati vrednote likovnega izražanja. Zato je bila prehojena pot od akademije prek začetnih razstav do sedanjega dela težka. Včasih, ko je človek na razpotju, in ni osebe, ki ne bi bila kdaj pa kdaj v kritičnem položaju, mu da beseda sočloveka zaupanje v samostojno pot in lasten izraz. V prelomnem trenutku na akademiji so mi vzpodbudne besede tedanjega profesorja in akademika Božidarja Jakca pomenile več, kot lahko povem sam. Takrat se je začela moja lastna pot likovnega ustvarjanja. Hvaležen sem slikarju in kiparju Gabrijelu Kolbiču, ki mi je nesebično posredoval svoje izkušnje, kakor mnogim danes priznanim in uspešnim umetnikom. Veliko prijetnih ur sem preživel tudi s pokojnim Tošom Primožičem in Maksom Kavčičem ter z nekaterimi izkušenimi umetnostnimi zgodovinarji, ki so umetnine znali opazovati in predvidevati moj razvoj. Nikoli se nisem mogel osebno zahvaliti dr. Francetu Steletu, da je že leta 1961 spoznal mojo vrednost v likovni umetnosti in čutil za svojo dolžnost, da me vnese v svetovni leksikon Hans Vollmer iz Lepziga, kakor tudi v druge publikacije. Hvaležen sem Mihi Malešu za spodbudo pri delu.
Slikar ni bil nikoli podrejen umetnostnemu kritiku, pač pa je sam bil njegovo vodilo. Ustvarjalec mora poznati spoznanja in izkušnje umetnostne zgodovine do danes in na tej podlagi iskati nove lastne poti umetniškega izražanja. Predvidevati uspešnost mladega človeka in ne opaziti pravih vrednot njegovega dela je pogosto za ocenjevalca bumerang. Teoretično se naslanjati na svoja opazovanja in kvalificirati osebe in kasneje umetnine je silno težak in zahteven postopek, za katerega je poleg tehničnega znanja potrebno imeti tudi prefinjen posluh in obilo izkušenj.
Med drugo svetovno vojno sem bil s starši izgnan v Srbijo. Ko borec NOV sem se udeležil bojev na Sremski fronti … Tudi v najhujših trenutkih pa lahko najdeš in spoznaš človeško toplino. V mladosti sem rad prebiral antično, kitajsko, rusko in našo liriko. Precej časa sem posvetil Dostojevskemu in lahko rečem, da je on začel pisati roman tam, kjer so ga drugi končali. Ta misel me je vedno spremljala in se odraža tudi v mojih delih, zlasti pri portretih, kajti psiha osebe ni preprosta stvar, ampak rezultat zamotanega procesa. Gradnja mojega umetniškega dela se začne od notranjega – nevidnega k zunanjemu – vidnemu in to v portretih, pokrajinah in ženskih aktih. To uživalci umetnine čutijo in dela jim ostanejo v spominu ter o njih razmišljajo.
V svojem umetniške ustvarjanju sem se srečal s številnimi osebnostmi, ki sem jih portretiral, mnoge za lastno odkrivanje psihe portretiranca. Nekoč, leta 1956, me je na moji prvi društveni razstavi neka obiskovalka vprašala, kaj predstavljajo moja dela in kakšna bo njihova nadaljnja pot. S svojimi preprostimi besedami sem ji svoja spoznanja posredoval in imel sem občutek, da me ni dojela. Na ta pogovor sem pozabil. Ob jubilejni razstavi leta 1981 v Umetnostni galeriji v Mariboru (za katero se zahvaljujem dr. Maji Vetrihovi, Petru Možetu in Gordani Spremo) je k meni pristopila starejša ženica in rekla: »Sedaj razumem, kaj ste mi pred petindvajsetimi leti povedali. Videla sem vaš celotni opus.« V spomin sem obudil svoja razmišljanja ob portretu neke deklice: v čem je moč mojih del, da jih ni mogoče pozabiti, kot mi marsikdo govori. Likovno izražanje je tesno povezano s tehničnim napredkom. Izum tiska, radia in televizije ter druga odkrivanja v tehniki in znanosti so omogočila nove prijeme v likovnem izražanju. Če želiš dojeti in sprejeti sodobno umetnost, moraš izhajati tudi iz umetnosti prazgodovine. Vsako delo, ki je izrazno močno, ima svojo demonsko moč, posebno če znaš likovno podati psiho človeka. Pri takem pristopu je včasih zanemarjena zunanja »fotografska podobnost« in je likovno podana psihološka analiza, ki človeka pomirja ali ga razdraži. Tu je ta moč, ki plemeniti človeka in z njim družbo.
Čeprav je ta način upodabljanja resnice včasih krut, ima tudi svojo lepoto. Če si lahko s svojim izrazom podal svoje izkušnje tako, da jih lahko razume nek drugi človek ne glede na jezikovne, družbene ali drugačne pregrade, potem tu ni zamere, ponižanja. Ni je sile, ki bi zlomila v človeku njegovo ustvarjalnost. Zato je potrebno med ljudmi gojiti amatersko umetniško dejavnost, zlasti zborovsko petje, ljudsko gledališče in ostalo reproduktivno umetnost. Bolj problematična in zahtevna je amaterska ustvarjalna umetnost. Umetnina mora namreč izražati svojski pogled na svet in družbo, ki je pogosto kritične, priznati družbene dobre lastnosti in grajati slabe. Ustvarjalec mora biti osebnost, neustrašen borec pri izpovedovanju svojih nazorov, da lahko umetnina postane last človeštva in ne posameznika. Ko mlad človek stopi na težko pot umetnika, se mora zavedati, da njegovo delo zrcali tako njega kot družbo. Zato moramo mladim nuditi svoje izkušnje in pomoč pri njihovemu uveljavljanju novih poti v umetnosti. Mladi pa, če so na pravi poti ustvarjalca, morajo spoštovati starejše in se zavedati, da se ledina umetnosti orje tisočletja.
V različnih delih likovne umetnosti se skrivajo tudi poteze kupčevih zahtev, ki včasih razvrednotijo delo. Pri ustvarjanju del se moramo izogibati takega načina popuščanja. Čas je vedno pravo merilo, zato ustvarjamo in raziskujemo, kar je potrebno, da predstavimo čas, v katerem živimo, potomcem, ki bodo znali vrednotiti in ceniti umetnine in čas. V nemirni dobi tudi marsikdaj propade (vojne in revolucije), v glavnem pa umetnine ostanejo kot verno bistvo časa, v katerem so nastajale.
Doslej sem naredil več stenskih dekoracij na javnih poslopjih v Mariboru, sodeloval sem tudi v Slovenskem narodnem gledališču kot scenograf. Leta 1974 mi je podjetje Mariborski tisk omogočilo izdajo samostojne grafične mape s predgovorom Janeza Mesesnela. Razstavljal sem doma in v tujini samostojno in skupinsko prek 150-krat.
Za naprej imam še mnogo načrtov, za katere upam, da jih bom lahko izvedel. Rad bi izdal grafično mapo lesorezov, ker menim, da je ta tehnika v likovni umetnosti še vedno prisotna, čeprav je zahtevna. Če lahko za zaključek ocenim svoja dela, potem rečem, da so ekspresivna, težka in lahkotna.
Rad bi šel v globlje razpravljanje, vendar to zahteva dosti časa in prostora, zato sklepam svojo kratko predstavitev nazorov z mislijo: Umetnost je večna spremljevalka človeškega življenja, posameznika in družbe. Je oplemenjevalka in brez njene plemenitosti narod in družba propadeta. Spoštujmo geslo: humanost in pravičnost do narave in umetnosti.
Hvala uredništvu revije za povabilo k sodelovanju in za počastitev. Prav lepo se zahvaljujem.
Bogo Čobal, lesorez, papir
Avtoportret, akvarel, svinčnik, papir
Ležeči akt, olje, platno
Moja žena, linorez, papir
Borba, olje, platno
V dvoje, olje, platno
Portret Manje Ipavec, mešana tehnika
Pripis
Ob 20-letnici smrti Ivana Čobala in ob 90-letnici njegovega rojstva prihodnje leto objavljamo njegovo kratko samopredstavitev, ki jo je objavil v reviji Dialogi.
