Prihaja raj, ko dano nam bo rasti,
ko časi bodo bistveno drugačni:
brezposelni vsi siti, nič več lačni,
učenci tablice imeli v lasti,
ko vnuk s štipendijo bo deda částil
in mladi príšli iz tujine »krute«
v spodobne hiše, ne zasilne ute …,
a le s pogojem »pravih« na oblasti!
Hladili bomo v morju si telesa
(zadosti penzija bo, brez regresa),
na novo bodo mesta se odprla,
korupcija kar sama izumrla …
Le, voli, naše volite – da strnem –,
in sreča bo vzcvetela v svetu črnem!
KDO S KOM, repati sonet
Kot da berač bi v prošnji dlan iztezal:
»Pozornost svojo, vbogajme mi dajte.«
Cilj priti je do parlamenta bajte.
Kdo s kom se predvolilno bo povezal?
Vročična matematika poteka
in v štabih šanse se preračunava,
korist dá podel trik, pa zamenjava,
idejna, personalna preobleka …
Ta, kdor ponuja se, prav nič ne tvega,
a kaj bo ljudstvo imelo od natega?!
Folk »kurbe« zmerja, ampak jim zavida,
po plači hrepeneč kot Lepa Vida;
ne pomni več vseh preobrazb, mutacij,
vseh možnih in nemožnih kombinacij
(še več jih je kot tistih pri taroku) …
Potem ko bo izid, pa spet bo v šoku.
KJE KANDIDIRAM, sonet
Besed poslanka v svetu bom soneta
(organ ta dela brez občil podpore,
a redno, vztrajno, kolikor pač zmore),
beseda javna je, a ne – sprejeta.
Da kritičnost nevredna je poeta,
lažnivo eni širijo predsodke,
medtem ko v žep si bašejo odstotke
od poslov, ki korupcija jih spleta.
Gre moja pesem v plodno prst al’ v veter,
je glas zaman vpijočega v puščavi,
vihar, ki prah naj dvigne v tej državi,
je lek, ki v žilo ga kaplja kateter?
Sem samcat glas al’ nas je večja četa?
Ne vem, glasovnica bo neprešteta.
TRINAJSTI JULIJ, repati sonet
Volitve. Trinajsti, čeprav ne petek.
»Improvizirano in brez priprave,«
pač v dosedanjem slogu te države,
zapisan v zgodovino bo povzetek.
Počitnic čas – celo otrok opazi.
A folk da bi o dnevu diskutiral?
Naj srečen bo, da sploh lahko izbira
med novo-, srednje-, starimi obrazi …
Vsi tvorci novih strank naj pohitijo
(kar ni problem – ne štejejo programi),
poženejo kampanje histerijo,
naj mediji utapljajo se v slami …
A nujno, da vse steče na brzino,
da zmanjka sil za cilje in vsebino.
Pod krinko demokratičnega štetja
končuje se tranzicija stoletja.
GOVORI VOLILNI ABSTINENT, sonet
Ne grem, ker ni sprememb in je brez veze.
Na voljo ‘maš le lumpe, fičfiriče.
So sploh volitve? – Mene se ne tiče.
Da kdo prek mene bi na stolček zlezel?
Sem vsega sit, od tega ni koristi.
Vseeno je, je ena sama zmeda.
Trgovsko strankarstvo mi sploh preseda.
Izbire ni, obrazi eni, isti …
Izbirčen sem, pa slabi kandidati …
Elite ‘z raje kujejo dobičke,
jaz nočem med pokvarjene keš-pičke.
Kdor volit gre, nedeljski čas svoj trati.
Ne briga me, kdo pride v parlament.
Po gobe grem, volilni abstinent.
NOVE FACE KONTRA SVINJSKE TACE, repati sonet
Na sceni nove hočemo obraze,
čedalje bolj priljubljeno je geslo.
In naj obvladajo krmilo, veslo,
prenehajo flancáti puhle fraze …
Opravka nima s šminko, kirurgijo
zahteva ta – le kaj naj z manekeni?!
Da nov obraz si, pač le to pomeni:
imunost na vsesplošno svinjarijo.
Smo siti vseh, a lifting – ne pomaga,
na njem ne zida se volilna zmaga,
»novost« ni wellness ne ličila draga …
Adut je novih fac: poštenost redka;
ko norma bo, obstaja up napredka!
Sicer smo talci strank, država – kletka!
Zakaj bila to želja bi desnice?
Preveč bežimo levi od resnice?
REVŠČINA TOLČE, repati sonet
Kako iz dreka vleče se Evropa?
Vpeljala varčevalne je ukrepe,
v učinkih grde, na papirju lepe:
otroke revnih še dodatno ropa,
od ust jim zadnjo hrano odteguje,
prižiga zvezde pod napis BLAGINJA,
a neprofitne panoge ukinja,
pomoč, ki je mizerna, še zmanjšuje …
So nižje plače, višji davki …, kriza
pa kot da selektivno se obnaša:
pri enih vseh dobrot je polna miza,
z udarci drugim nič ne prizanaša …
Ko vrh baha se v dragih limuzinah,
je revna že Evrope četrtina.
To je v Uniji, kaj šele pa v Kuri?!
Tajkuni hujši kot v naravi paraziti;
morda jim cilj je revne – usmrtiti.
Ne TRKA beda – tolče že po durih!
DAN DRŽAVNOSTI, repati sonet
Še sreča, da imava market Snaga,
ponuja sicer manj kot kak Mercator
in bolj smrdi kot fin gospod donator,
vendár oba v prijaznosti premaga.
Na voljo je, ko tošelček omaga
(sta kratki penzija in socialna),
izbira ni glih top, vendár je stalna,
s hitrostjo bolj kot Karitas pomaga.
Bog, hvala, da imamo bogataše,
ki mečejo v smetnjake kruh in vino:
na dnu sem našel tri še polne flaše,
nocoj jih spijeva – na domovino
in pa na zdravje bogatunske klike!
Nad žejo z željo, naj živé razlike!
Še tedna dva koristiva smrad, vlago …
Kdo prigobcál si bo volilno zmago,
ne veš … Potem morda proda še Snago!
TAKLE ‘MAMO, sonet
Imamo čase, hujše kakor hude,
ogroženi vsi: mladi, bolni, stari,
še s službo revež komaj životari,
kdor more, bo ušel z domače grude.
Politiki brezsramne so ponude,
vsiljivo hočejo nam nekam zlesti,
bolj brez časti kot hotnice na cesti.
Ceh v belem rezal bi otroške ude.
Še vedno išče zdravja se minister.
Še vedno moč je tudi kaj ukrasti.
Tajkun želi, da vse imel bi v lasti,
a revni išče, kaj sploh dati v pisker.
Vse stranke stavijo vse na volitve:
po njih bo raj – za ničelne storitve.
MARIBOR, repati sonet
Zapufan imajo križ in nadškofijo,
zgubili so podjetja in tovarne.
Brezup in sram. Polprazne so kavarne,
za božjo ritjo tam ljudje živijo …
Kot vas duhov je industrijsko Melje,
blago so delali za kmašne gvante,
potem postali plen za špekulante …
A pohorska vzpenjača sploh še pelje?
Tajkunska roka dolgo senco meče
in Avstrija jim kruh vsakdanji reže,
če gre »cugrunt« še Vinagovo vino,
je isto, kot da so ob domovino –
ki zadnjo, kislo veritas jim streže.
Uporniki pa strpani so v ječe …
A folk, čeprav docela spufan, reven,
postal ni zaukazano pohleven,
o, še izumlja grenkočrne vice,
oblásti pljuva v nje lažnivo lice!
SEDMERICA NAŠE SEDMINE, repati sonet
Sedmerici v podajanju štafete
z edinim ciljem položaj držati,
ne pa države k cilju popeljati,
uspelo je: prehrambene pakete
prejemat’ sme že revna četrtina;
sposobnih mladih se ne potrebuje;
ker tu ni služb, se jih podi na tuje –
najnižji rob, kar pomni zgodovina!
Na nas so preizkušali se strupi
idej kot: »firmo zruši in odkupi«,
pa »pravo in pravičnost sta vsaksebi«,
»zaželi si – in ropaj po potrebi« …!
Teh sedem je pri tem držalo vrečo,
pustilo, da tajkun je strigel, lupil,
in z našo hazardiralo je srečo –
Poskus končan. A skrit. Resnicotajec
zavit je v molk. V smrt folk – poskusni zajec.
K sedmini vsak je dal po eno svečo.
USTOLIČENJE, repati sonet
Za vzor si, gosposvetski knežji kamen!
Odtisnjen čas je v raze in razpoke,
tam shranjen čaka na otrok otroke.
Morda bi spet prižgali davni plamen?!
Tam kmetje v glavah niso imeli slame:
njih eden, ki so res bili svobodni,
je tistega, ki bo vladar prihodnji,
sprejel sedé (»Ker ti boš delal zame!«).
Prevod: ne zase, služil boš človeku!
Zato ta nosil kmečko je obleko.
S seboj je vodil bika in kobilo –
da ljudstvo moč in plodnost bi dobilo.
Nadvse pomembno: imel vladar je torbo
in živež v njej. Ne za volilno čorbo,
za sé – simbol, da drugim ne bo kradel
(zapoved prva vsake ljudske vlade).
Kaj, če bi spet vpeljali te navade?!
SRD DRSENJA, sonet
Kot da odprl se je vulkanski krater,
ki tiste z največ delavci izbira
in z žrelom svojim zlakotên požira:
gradbince, Muro, IUV, Mercator …
Pokazal kapital se je predator,
profit, profit – edino, kar forsira,
tu kal je socialnega nemira
in družbenih krivic je inkubator.
In vlada stran dá roke, jih umiva,
kot da dogajanja sploh ni sokriva,
samo še z novimi krediti vlada,
ki bodo vzrok obročnega propada.
V prepad drvimo po tekočem traku.
Pohlep cvetí. Vrednote spé v somraku.
SPRIČEVALO, sonet
Ja, spet je šolsko leto se končalo,
za vse – učence in za našo vlado,
ocen se staro veseli in mlado,
a glejte naše vlade spričevalo:
vrsté se nezadostne, brez spremembe –
le kje pustila revica je glavo? –,
ekonomija, matemat’ka, pravo …,
vse drugo rajši vredno ni omembe.
Vedenje: najti dobre ni besede,
učljiva ni, a kriva za izgrede …
In kje je vzrok, da je tako »drugačna«?
Izbrana smer bila je pač: napačna!
Sledi zato ponavljanje razreda?
O, bog, nikar! Naj kiks se ji spregleda!
SLOVENIJI ZA RD, repati sonet
Čestitke za tvoj rojstni dan, Slovenka!
Nekako si pretolkla se skoz leta.
Otroštvo: vojno. Težka puberteta.
Zdaj bolj počasne pameti mladenka.
Učenja leta naj bila bi mimo,
preveč nezrela si za štalco, kravco,
premlada, da sledila bi Erjavcu.
Le vstajniki so skrajšali ti zimo.
Imela šopek trpkih si izkušenj,
med njimi en abortus arbitraže,
so tepli žled, povodnji te in suše,
politiki te vrgli v gnoj blamaže.
Ljubili so te v glavnem le – turisti,
iskali snubci so samo koristi,
izbira je: al’ krade al’ pa laže
(naj vlada Borut, Janez al’ Alenka …).
Čestitke za tvoj rojstni dan, Slovenka!
TOVARNA GRE NA BOBEN, sonet
Naprej vrstijo se dogodki slabi:
tovarna na Primorskem za vozila,
čeprav premore delo, naročila,
drsi k sestrám v zatonu in pozabi.
In znova razprodaja se in grabi …
Iz blata je ne zvleče višja sila,
država vso pomoč je umaknila.
Recept drži: izčrpaj in pohabi!
In vlada, banke – roparska naveza –
jo hladnokrvno pošljejo na boben.
Naj delavec se še tako napreza,
v načrtnem zlomu sam si zlomi zobe,
le »strošek« je in »nepotrebna zgaga«,
na cesto z njim! In kapital naj zmaga!
