DOTIK

Črički kričijo v smolo noči, ki se lepi na zaobljenost ramen, dišečih po tolažbi. Sam sem na stopnišču stolpa, kjer se smeje še nekaj luči. Velik metulj se trudi, da bi zavozlal čas v elipso in bi obstajal v drugačni kombinaciji, morda v takšni, da bi spet bil samo splet barv v mavrici, ki se je zvečer zarisala nad hrup mesta. Dež je opral mestno prašno koprnenje, že kar pretirano razteznjeno v duše ljudi. Popoldan sem jih gledal. Z molčanji so šli v svoje stolpe, podobne našemu. Vsako noč utolaženo odplakujejo svojo mikrofloro iz ust in zjutraj oddajo prebavljeno melanholijo v sisteme cevi. Niso več v tisti mili luči, so samo še uskladiščeni stroji za delanje dobička. Pa vendar imajo v dušah še majhne gmajne, kjer se pasejo iluzije. Še nekaj dolgih ur in bom šel daleč stran od te bede, od teh stopinj, ki mi tolčejo na lobanjo in me spreminjajo v kašo. Sanjal sem, da bom velik veter v krošnjah divjega gozda, sanjal, da bom ocean v razbiti skodelici. In naenkrat vidim bledo roko, ki pluje skozi tunel; išče me, išče me, že spet. Pogledam gor, skoraj nič luči ni v naši stolpnici. Lomi me. Noč noče ugasniti, v meni pa je toliko daljav. Morda sem bil preveč bahav, morda res, me za trenutek zgrabi neka tesnoba. Pa kaj, vajen sem jih, teh ogrlic, ki mi stiskajo preperelo dušo. Zdaj mi je dobro. Stopnice so tople in me hvaležno pestujejo. Poletje. Vonj po nevihti. Strmim v lužo na parkirišču, ki je rahlo obarvana z neonsko lučjo razsuto sem od lokala od lokala, kjer po navadi spijem opoldansko kavo. Za menoj se sliši sik dvigala. Nekdo odhaja iz stolpnice. Kdo, ob tej uri? Za seboj slišim mlahave korake. Nikamor se mu ne mudi, moška hoja, drsajoča. Slišim celo drobno pohrkovanje. Potem zdrsne mimo mene. Za trenutek vidim sloki nogi in bele kratke poletne hlače. Za njim se vleče vonj dezodoranta in še nekaj, kaj vem. Zdaj se spomnim, zdaj, da … To je tisti, ki hodi, k mojemu sosedu, baje sta par. Kaj me to briga. Naj si urejata življenje, kakor se jima zahoče. Neki večer sta se glasno pogovarjala na balkonu, pozno je že bilo. Natančno sem slišal tisti pogovor. Zganjala sta ljubosumje. In končalo se je tako, da je eden od njiju jokal, ej! To bo on. Zmigne v bokih in se razkrečeno postavi ob dober avto. Spet hrkne in pljune. Potem odklene, se usede. Počasi spelje in razbije sliko na luži. Na mobilcu ugotovim, da bo že skoraj tri zjutraj. Ne morem spati, ne morem! V meni se vzdiguje ocean. Slišim šum valov in se vidim na premcu ladje. Gledam pene in letim v naročje neke usode. Vidim se ne ulicah velikega mesta, kjer bo še ena begajoča senca. Pa sploh vem, kam grem, a vem. Dobro, teta ima lokal na pomembni promenadi, tam naj bi stregel na vrhnji terasi. Metuljček, elegantni gibi, to obvladam. Nekaj let sem delal to. In če se spomnim gostilne v Istri? Vsi tisti nemški turisti in listki na steklenicah. Nikoli niso spili vse radenske, ampak sem jo moral zamašiti in spraviti v hladilnik. Pa tista ostarela dama iz Berlina, kakšna nadutost. Velikokrat je zavračala hrano, ob jutrih pa smo ji morali pokazati pomaranče, iz katerih smo ji pripravljali sok, samo njej. Vsi ostali so pili industrijske sokove. In slišal sem jo, ko je telefonirala hčerki. Vedno je znala grobo govoriti o balkanski malomarnosti. Ne vem, zakaj je potem vsako leto rinila dol k nam in si rezervirala sobo. Ja, pila je samo mlačno kavo in to instant, posebna mešanica, smo zanjo. In kosila je eno uro prej kot ostali, da je potem lahko dremala pozno v popoldan. Je pa včasih ponoči odšla dol do morja in meditirala na obali. Z mano je spregovorila nekaj stavkov, samo nekaj, z drugimi, kar je bilo treba. Toliko je le povedala, da je delala v manjšem gledališču, pa ne kot igralka, to ne, kot pomočnica režiserja. Veliko je brala, to pa. In imela je čudne strahove. Prepričana je bila, da je zasledovana in nadzorovana. Star Italijan, ki je prišel malo za njo v gostišče, je ponavadi sam sedel v kotu in žulil rdeče vino. Njega je sumila, da je agent. To je zaupala lastniku, pa nas je posvaril, da gospa malo fantazira, da naj bomo obzirni. Deloma se je zaupala Fabiu, ta je stregel smo še večerje, lastnikov brat, pripravljal je žar in sam stregel, kar je napekel. Z njim se je rada zasedela v noč in sta spila nekaj kozarcev piva, vino je pila samo en dan v tednu, ob četrtkih. Fabio nam je povedal, da je gospa prej živela v vzhodni Nemčiji in je bila nekaj časa tudi zaprta. Ja, gospa Hani. In molila je, vsako jutro, ja. Enkrat sem pozabil na pomaranče, kar pripravil sem sok, pa … Vzela ga je, ga odnesla do točilne mize in ga trdo odložila. Na glas je rekla, da se ve, kako se mora njej postreči. Zahtevala je lastnika. In je bil cel cirkus, joj no! Kakšne muhe bodo šele Američanke imele, to, to … Ko sem bil lani tam in se menil za službo, sem videl debelo gospo vso v rožnatem kostimu s psičkom, ki se mu je moralo postreči v posebni posodici in celo prtički zanj, ej!? V kaj sem privolil, v kaj!? Mar bom samo lutka, plešoča lutka na tisti terasi v New Yorku. Imam pa še drugo možnost, da ostanem tu in lovim s Katjo kresnice v visokih travah nekje na notranjskem. Ja, lahko bi bil z njo in hodil med tistimi njivami in gledal postarane kmete, ki se skušajo zatolči v zemljo, kjer je vzbrstela neka tradicija in narod mnogih gospodarjev. Lahko bi šla s kolesi na dolge vožnje po gozdu, tako kot lani. In potem njen strah. Slišala je, da je tam nekje hodil medved, pa ni hotela naprej. Jaz sem se temu smejal, jaz, mestni otrok, donošen v betonski maternici in poln zvoka mesta. Če me je kaj ubijalo tam pri njih, potem je to bila tista moreča nočna tišina. Slišal sem sopenje njihovih dveh krav in konj je nekajkrat hrznil. Potem pa nič, noč, tema in njeno dihanje ob steni. Do jutra sem se mučil s tišino. To je bilo lani, letos pa … Ima novo vizijo. Vpisala je magistrsko nalogo in se zazidala za knjige, pa še delat hodi. Kaj ji bo magistrska naloga iz književnosti, le kaj? Morda bo dobila službo v kakšni knjižnici šele čez leta, a zdaj, kaj vem? Jaz preprosto moram zaslužiti, preprosto moram. Brni mi v glavi od togote. Te poletne noči, ta betonska vročica. V možganih imam razdražene zvoke, ki butajo ob svod lobanje in mi nekaj šepečejo. Morda mi hoče nekdo povedati, da naj ne grem v Ameriko. Zakaj ne, prekleto, zakaj ne! Zdaj ni več umika. Za pet let sem se domenil, za pet let črnih čevljev, brezhibne bele srajce in metuljček, jaz, diplomirani filozof in profesor geografije bom natakar. Če bi zdaj hotel tole filozofsko kategorijo uskladiti z muko v moji glavi, bi prišlo do neke čudne, še neovrednotene teorije, da sem razcepljen na več faktorjev. Saj tudi sem. Vstanem in grem do roba parkirišča. Cesta onkraj je prazna in dolga vrsta luči se staplja v navidezno končno točko. Tam čez so že polja, bolje rečeno so še. Na levi je drevored. Te naše stolpnice, no malo večje bloke, so postavili sem, ker so imeli namen narediti veliko novo sosesko, pa je prišel čas drugačne razsipnosti. Tam čez pojejo črički. Mrak se bo začel redčiti. Prečkam cesto in grem vse do polj. Gledam: krompir, pšenica, še naprej je koruza, pa spet travnik. Usedem se, da začutim razgreto zemljo. Pravkar pokošen travnik prijetno bode. Ne zmenim se za to. Nad menoj je sparinasto temno nebo. Tu in tam vidim zvezdo, nad našimi bloki pa je debela polna luna, malo rdečkasta. Kako je velika danes!? Tam zgoraj so zdaj vsi tisti bojevniki, z vsemi medaljami, ki se jim svetijo na prsih, in to so te zvezde … Tako pravljico mi je pravil dedek, ko sem k njemu hodil na počitnice. Ah, sladek čas otroštva. Sedela sva v senci senika in se dobrikala blagemu vetru, ki je vlekel čez senožeti. Dedek je kar naprej nekaj rezljal, ni mogel brez nožiča, ni mogel. Znal je narediti tudi zanimive figurice. Šah mi je rezljal, pa ga je dokončal. Celo igrala sva, ja … Ostro je mislil in hitro. Samo nekajkrat mi ga je uspelo premagati. Govoril mi je o tem, kako se je naučil te igre. Na ladji, kjer je nekaj let delal, spoznal se je na radijsko tehniko in na druge reči. Ja, včasih je cele noči igral šah kar preko radijskih valov. Znal je nekaj jezikov, še najbolje mu je šla nemščina, angleščina za silo, ruščina pa spet odlično. In potem tiste njegove pravljice. Sam si jih je izmišljal, sam. Katja je šla k njemu in jih zapisala. Vseh ni več vedel, ker si je nekatere tudi sproti izmišljal. In tam v tisti senci. Takole so šle:

Nekoč je živel brkat močan človek. Čisto sam je živel v gozdu. Lovil je divjad, jedel pa je tudi gobe. No, ena izmed gob, pa mu je dala tako moč, da je slišal zgodbe, pradavne zgodbe. Ljudje so ga spraševali, katera goba je to in kje raste. Pa je bil kar tiho. Če je prišel v vas, je prišel samo po sol in sladkor, vse drugo mu ni bilo mar. Ni kadil in ni pil. Brado si je obril, brke pa si je lepo zavihal. In v zimah je včasih prišel tudi k nam. Prinesel je kos divjačine, se usedel za peč, pa začel zgodbo, tako, ki mu jo je povedala goba. Ena je šla takole.

Bile so močne poletne nevihte pa so v deželi bili hudi ljudje, takšni, da so druge cvrli in jedli, če je bilo treba. Pa se je mož, po imenu Branislav, odločil, da zbere nekaj mladih bojevnikov in poišče zalego v gozdu. Kot sem že rekel, bile so hude nevihte tiste dni. V grapah je drla hudourna voda in nosila zemljo s seboj. Marsikakšno njivo je spralo, pa tudi plaz se je utrgal pod staro cerkvijo, ki se je, še lesena, upirala nevihti zgoraj nad grapami. Prvi pobožni rodovi so jo sezidali in jo imenovali sveti Jožef. Ja, tako je bilo. No pa je za kratek čas prenehalo, le toliko, da so se fantje iz vasi tam okrog zbrali pri cerkvi, kakor jim je naročil Branimir. Bil je velik, s sekiro oborožen in z mečem, ki ga je odvzel graščakovemu vojaku v eni od bitk. To je druga zgodba. No, ko so tam vedrili ob cerkvi, je mladi Ivan, ki je videl tiste ljudi v gozdu, še enkrat moral povedati, kako je bilo. Pa je jecljaje povedal, da je zalezoval košuto, pa jih je videl, kako so si rezali meso, na ražnju so imeli človeka … ! Res se je v tistih nevihtnih nočeh dogajalo, da je kateri od vaščanov kar izginil. Govorili so, da so jih pobirale nevarne visoke vode, ko so šli dol k potoku, da bi videli, kako je z njivami in pašniki. Tako so se tolažili. Branimir je poznal tisto dolino, ki se konča v zelo ozki soteski, kjer potok pregrize skale in se vrže navzdol v drugo dolino. Odločil se je, da bo najprej s seboj vzel tri fante, da si gredo pogledati, kje da so tisti mračnjaki. Pa so hodili cel dopoldan. Vmes so malo prigriznili, samo pogačo in malo čebule, suho klobaso je Branimir prišparal, če bo treba še dolgo hoditi. No, pa se je popoldan spet usul hud dež. Vedrili so pod grmovjem in ob manjšem studencu, ki je rinil iz levih pobočji. Potem pa groza. Po studencu je priplavala ena sama človeška roka, že napihnjena in velika. Odsekana je bila malo pod komolcem. Kar zanemeli so in napeto poslušali, kdaj bodo prilomastili divji možje, ki so seboj vlačili tudi dve babi, baje čarovnici. Saj so znali ljudje povedati, da so kravam vimena presahnila, pa da so kokoške kar umirale tisto poletje. Branimir je dal vsakemu požirek žganja, da so se nekoliko okrepčali. Počakali so, da je voda potegnila s seboj tisto roko in jo nekaj časa še vrtinčila, potem pa jo je glasen blaten potok pograbil in zvlekel s seboj. Zdaj so vedeli, v kateri smeri imajo tabor. Branimir je ukazal, da naj gre Gregor nazaj do cerkve in naj pripelje može sem k tem skalam. Sam pa je splezal na vrh skal, da bi budno pazil, kaj se dogaja. Gregorja je bilo sila strah, zato mu je Branimir posodil še svoj veliki nož. Čez dan jih ni bilo iz svojih skrivališč, ponoči so pa hodili, so. No, pa je Gregor le prišel srečno do cerkve. Ko jim je povedal, da so videli plavajočo roko, so vsi prebledeli. Pa so le zbrali korajžo in šli z njim. Ko so prišli do sotočja pod skalami, jih je Branimir utišal in jim svetoval, da se uredijo v pravo vrsto. Potem si je premislil. Razdelil jih je v pare. Počasi so lezli ob studencu. Kmalu so zagledali dim. Kar je pomenilo, da je tabor čudakov blizu. Branimir je poslal dva, da se splazita na severno stran in si ogledata, kaj je tam, kjer je dim. Pa kakšni uri sta mladeniča prišla nazaj. Povedala sta, da jih je pet možakarjev in dve ženski, da so ob nekakšnem ognjišču in v kotlu nekaj vre. Smejijo da se in se tolčejo drug drugega po hrbtih. Vsi da imajo meče in sekire pa nekakšne velike sulice, da so zložene ob drevesih. Nekaj da srebajo iz kotla, eno zeleno reč, neka zelišča da kuhajo in po ožganem mesu da smrdi. Branimir je ukazal, da se polovica njih razdeli in jih fanta peljeta na sever, ostali pa na levo. Ko bo Branimir zažgal butarico vej in krožil z njo nad glavo pa naj začnejo vreščati in naj planejo nadnje. Če je možno, na jih postijo žive, naj jih tako ranijo, da ne bodo nevarni. In res. Malo so jih porezali in jih povezali z vrvmi. Potem je Branimir ukazal, da se jih vse poveže k debeli smreki, malo nižje od jase, kjer so imeli svoj čudni tabor. Človeške kosti so bile na kupu ob previsu. Tam so bile na pol gnile glave vaščanov, ki so izginili. Niso razumeli njihovega jezika. Nekaj so momljali, babnici pa sta jezikali in jezikali. Njih niso ranili. Odločili so se, da pokličejo cesarsko vojsko, pa naj jih odžene in jih obdolži čarovništva in ljudožerstva. No, pa so jih pustili tam čez noč pod močno stražo. Ko so vaščani zvedeli, kaj se je zgodilo, so ponoči sami šli in jih pokončali. Straža se ni mogla ubraniti vsem okoliškim kmetom. Novica je letela kot plamen po slamnati strehi. Njihova trupla so zmetali v studenec, ki jih je odnesel dol v potok. In od takrat se imenuje tisti potok, Krvavi potok.

Zakaj je pripovedoval take grozne zgodbe, hja, gobe pač. Ne vem, zakaj take temne zgodbe. Vem, da me je takrat bila groza, ko sem tisto poslušal, vem. Mogoče je hotel dedek narediti name vtis, mogoče pa me je na ta način hotel prestrašiti, ker sem se rad izgubljal sam v gozdu. Kar šel sem. In enkrat je bila panika, je bila. Morda se mi od takrat prikazuje roka. Kaj vem. Kadar kadim dobro travo, me ni več strah teh mojih videnj. Oh, kakšna noč … Pesem čričkov kar reže, do bolečine reže. Kaj bo meni narava, le kaj. Zrasel sem med betonom. Mama me je vozila na deželo, oče pa, on, on si je naredil brunarico v gozdu in kar ni mogel pozabiti svoje partizanščine. Tja je hodil in vabil svoje bojevnike, da so pridno praznili steklenice in obujali spomine na slavne dni. Enkrat sem jih presenetil. Iskal sem dobro sekiro, da bi pomagal narediti kres, meda je bil prvi maj, takoj po maturi. Pa so bili spet tam in preklinjali že novo državo. Ona jim ni bila prav, ta jim ni, ja, kaj potem? Spet v gozd in na juriš. Ne, ne, samo politike ne. Mama je v domu, oče pa v svojih gozdovih. Vem, da sva se velikokrat prepirala, ker je trdil, da je človek samo žival, samo meso, da duše ni, da so si to izmislili črni talarji, da lažje obvladujejo ljudi. Ko je bil v bolnici, pa mi je zatrdil, da se mu je v prsih zarasla neka reč, kar bi lahko bila duša. In tudi da je videl na sosednji postelji umreti bolnika, pa da je iz njega odletel metulj, ko je izdihnil. Ja, no!? Mislim, da je takrat že bil v svojih blodnjah. Morda kot takrat, ko je preveč pijan pripovedoval, kako je nosil mleko v štab in je videl oficirja, ki je s pištolo v roki ukazal mladi punci, da se je na jasi slekla in potem … Takrat da so se mu vsi funkcionarji zamerili. Po vojski ni dobil dodatnih uslug, ker ni bil v partiji. Ob njegova brata pa sta bila na drugi strani. Jože je pobegnil v Argentino, Rado pa je baje bil nekje v Italiji in se je obesil dol z nekega zvonika. Tisti, da je bil precej čuden in krvoločen. Najbrž ga je gnalo slepo maščevanje, ker mu je eden od ta rdečih speljal mlado natakarico v vasi, pa jih je zato tako lovil in mučil. Pravili so, da si je rad privoščil nasilje. Kaj vem, no. Smo pa res en butični narod, smo. Črni talarji so nosili blagoslov na morišča in rdeča zvezda je krožila nad grobišči. Ja, lepa zmes smo. In očetov prijatelj, stric Bine, tako smo mu rekli, še danes zbira kipe maršala in slike. Polno hišo ima teh ikon. In spominsko sobo, kjer ima vse, kar je našel. Vse zastave bivših republik, pa zastavice, ki so včasih visele v avtobusih, tudi zastave nekaterih nogometnih klubov in pa olimpijsko iz Sarajeva. Vse to je zbiral; menda še. On je bil premlad, da bi bil partizan, pa mu je to stopilo v glavo, ker je bil njegov dedek nekakšen poveljnik, heroj, kaj vem. Z njegovo hčerko sva bila nekaj časa prijatelja. Oh Mateja, kje je zdaj? Menda je prav njen dedek nam pomagal do stanovanja v tem stolpiču, v tej soseski. Takrat je šlo vse tako, po linijah, kot so rekli. Danes so pa tovariši v kapitalu, so. Sistem se ni spremenil, kje pa. Vse teče po pradavnih načelih. Joj, filozofiram v noč, in pokošena trava me bode v hrbet. Bednik sredi poletne noči. Kako je zemlja nežno topla. Seva. Zdajle bi mi prav teknilo narediti dva dima in potem bi morda zaspal. Saj vem, kako bo. Zaspal bom šele po jutranjih poročilih. Ampak jutri bom moral na letališče in potem prestopanje v Rimu. In potem za pet let adijo vse te ulice, vsi ti zaskrbljeni zatravčkani obrazi, ki plujejo v tej mlakuži zdraharstva in hinavščine. Tam ni nič drugače, le da so možnosti večje. Seme časa smo, časa, ki golta vse nas. Ekonomija, denar, Bog. Kaj vem, veliko nas je, ki smo ničle v zaporedju dobička, veliko. Nekako čutim, da bom tam dovolj zaslužil, da bom lahko nekaj let lenaril in se vrnil v sobane besed. Bral bom, veliko bom bral. Kaj bom z njo!? Tale leta, kaj vem. Med nama bo neviden prepad. Bova imela pogum, da ga preskočiva. Kaj vem, ona kar naprej samo vzdihuje in pada v jokavice. Na njej se vidi, da je bila vzgojena v nežni pobožnosti. Verjame, da je za vse kriv nekdo, ki nad njo bedi in jo vodi skozi življenje. S kakšno nežnostjo je lani nabirala poljsko cvetje in ga nesla križanemu na razpotju tam blizu njene vasi. Gledal sem jo, tak lep mil obraz je imela, očiščen vseh skrbi. In njeni lepi prsti so pletli posebno molitev. Prišla je k meni in mi povedala, da je molila zame, da bom srečen na oni strani, kjer je hrup in obup. Obljubil sem ji, da ji bom skušal najti službo. Tudi teta je menila, da bi čez leto, ko bo razširila restavracijo, lahko prišla za pomivalko posode, sicer da bi ceneno delovno silo lahko našla, da pa nama skuša pomagati po svojih močeh, ker svojih otrok nima. Ta bogata teta, ta naša Linda, čeprav je bila včasih Lidija. Našla si je plavolasca v letih, ki je imel že prej nekaj lokalov – stara dobra rodbina, ki se je izgubila v konkurenci, a gospod Tom je znal narediti nekaj prijaznih lokalov, kjer se ponuja evropska hrana. Njegovi predniki so bili Švicarji. Njegov pradedek je prišel v New York prodajat sir. Začel je z majhno delikateso, potem so odprli restavracijo in tako je to šlo. Vsi so bili iz dela Švice, kjer se govori Italijansko, kaj vem. No, potem pa ti najde našo Lidijo, ki je prišla tja koma petnajstletna, ker sta oče in mamam pobegnila. Njen oče, ah, brkati premetenec, ki se je hitro znašel … Saje so v meni, saje. Bom zares zmogel to. Še je čas, da rečem ne. Vozovnica je sicer potrjena, a je naval velik in bi jo agencija takoj prodala, saj je turistična sezona na vrhuncu. Samo en klic in bi ostal doma. Teta pa tudi ne bi bila pretirano užaljena, saj bi takoj našla novo delovno moč.

Že druga noč bo odklapljala med beton. Nespečnost! Količino trave sem zmanjšal na znosno raven, alkohol pa … Nič več. Ampak misli mi nekam čudno skačejo, ja, zlahka jih bi primerjal z gosenicami. Kar poskočne so. Recimo sinoči, ko sem bil pri Branetu, ja. Govorila sva o navideznosti demokracije. Na neki način se ljudje bojijo svoje možnosti, da soodločajo. Nekaj časa sem še držal stik z njim, oster mislec je, zelo oster. Smešen je bil, ko si je za trenutek dal iz ust protezo in si jo je šel umit v kopalnico. Če sem prav videl, ima zgoraj vendarle še dva svoja zoba. No, potem sem pa zabredel v čisto drugo skrajnost. Kar preskakoval sem. On pa ni odnehal s tisto razpravo o politiki in demokraciji. Razlagal mi je nekatere poizkuse blage demokracije že v prvih državah, ampak jaz mu nisem sledil. Iz velike sklede sva zajemala ohlajeno solato, mešanico paradižnika, kumaric in belega grškega sira. Zelenjavo si sam prideluje. Smešen je s temi svojimi praagrarnimi popadki. Na robu mesta je najel vrt in se vozi tja s kolesom. Po cele dneve je tam, na skrivaj goji tudi travo, med visokim fižolom, bolj slaba reč. Jaz imam srečo, meni jo prinesejo iz primorske, spodobna stvar, res. On kadi malo, zelo malo, res rekreativno. No, pa sva govorila tudi o mojem skorajšnjem odhodu. In takrat se je začelo. Postal sem zmeden in sem skušal pogovor obrniti v drugo smer. Nekoliko ga je pa vendarle potrlo, da sem se zares odločil, saj je mislil, da spet samo napihujem zgodbo, ker sem pač zaslutil, da lezem v resna leta. Svetoval mi je, da naj vendar vse prespim. Kako, kako, ko pa ne spim!? Vstanem in se počasi odpravim nazaj proti stolpnici. Drhtenje svetlobe se začenja. Nekaj me peče v trebuhu, živčni vozel. Raztegnem se in zagledujem se v drevored, ki straži polja, da ne bi ušla med beton. Nikjer nikogar. Le tu in tam zdrsne kakšen avto v mestno vrvišče. Pod stolpnico se ustavim. Vse je tiho in spokojno samo dve luči vidim. Moji spodnji sosedje se odpravljajo na morje. Že včeraj so nosili v avto in na prikolico stvari. Smešen je bil mulc, ki je hotel s seboj vzeti ves svoj arzenal igrač. Kotalile so se po stopnicah in mamica je raskavo kričala nanj, očka pa, nič. Stal je na stopnišču in nekaj zaklel. Potem je lagodno šel dol. Tip je čuden. Malo govori, ona pa, o ja, zgovorna, prijazna, celo na kavo me je že povabila, ko ni bilo njenega mračneža doma, nekaj mesecev je delal v Avstriji, zdaj je pa spet brez dela in išče novo možnost. Spozna se na elektroinštalacije in zna popraviti tudi televizor, če je treba. Pri njih je že luč. Zgodaj bodo šli, zgodaj. Vstopim v stanovanje. Pozdravi me brnenje hladilnika. Na mizi sem pustil preostanke včerajšnjega kosila. Oh, Katja, samo tvoj dotik bi potreboval, samo dotik tvojih ustnic, samo to. Reci mi, da naj ne grem, reci mi. Pa če tudi jeva samo kuhan krompir iz vaših njiv. Amerika, vozel okrog vratu. Katja, samo tvoj dotik potrebujem. Zdaj bo kmalu vstala in se pripravila za delo v trgovskem centru. Za nekaj mesecev je dobila to službico, menda ji je to uredila vaščanka, ki je šla na porodniški dopust. Ja no, popoldan pride sem in potem v sredo … Katja, samo tvoj dotik, samo to, zašepetam in padem na nepostlano posteljo, smrdečo po stiski.