Globoka dolina in kakor plameni, preplahi,
Repi in grive rdečkasti plapolajo,
In nežno sklonjenih nepočesanih glav
Stojita dva zaljubljena konja pod vetrom.
Pod njimi nebo – z bleščečo kupolo,
Pelodni vonj sončnega gozda.
A onadva – do nespameti zaljubljena
V ta mir cvetoči in drug v drugega.
A veter piha in češe skozi osat,
In nikogar ni naokrog, samo onadva sta –
V dve čudoviti polobli zaprta:
Eno zeleno in drugo nebeškomodro.
* * *
V tej hiši prazni in prostorni,
Kjer je postelja od nespanca pomečkana,
Kjer je plašč moj angel črni
Na steni požolteli razpet,
Smo s teboj tokajec pili,
Nikoli več se to ne zgodi znova,
Samo spomin iz somračnega hotenja
Večno na motna okna potrkava.
Tukaj smo s teboj nekoč sedeli,
Ta čas se ne vrne nikdar več,
In polzi po pomečkani postelji
Lunin sij iz nočnega izkopa.
Odcvetel je jasni vzorec tvojega šala,
Vse je minilo – ni ostala niti senca,
In zgoreva moja hiša trhla,
ko bledo plaši me sinja sirena.
NOVOLETNO
V decembru se spominjamo maja,
Spominjamo se mladosti vse češče,
Mokrega Kijeva, veselega tramvaja
Ki hiti na zeleno ploščad.
Tam v vrtu za krivuljo mosta
V sinjih bleščicah in nalivih in maju
Ti stojiš pod jesenovcem gostim,
In čakaš na srečanje z mano.
Po starem trgu bova šla,
Še ne bova slutila slovesa,
Kako čudovito je pod tem dežjem!
Kako čarobno je držati tvojo roko.
* * *
Mnogih že ni bilo
V majski zveneči sinjini.
Na pokopališču je plamenel
Jesenovec kot takrat v Rusiji.
Spi antikvar pri blagajni.
Smrči zamolklo,
V kozarčku iz plastike
čaj z muho mrtvo.
Plaho čez okence
Skozi umazani okvir
Vstopa motno sonce
V to puščobo zemeljsko.
Spi antikvar, ne sliši,
Kako so, ko so pojedle satirika,
Še tragika požrle miši
In zdaj dojedajo lirika.
BREZA
Ob poti – za prvim kilometrom,
Kjer se cesta strmo spušča vniz,
Drevo zvija se pod jesenskim vetrom
In izvaja svoj striptiz.
Zmeče na tla vso svojo obleko –
Vse do tal, da ne ostane niti list.
Vidim le na lepo oblikovani nogi
Belino oslepljivo nogavic.
Kakor težko dostopna psihoza
V modrem bencinskem dimu –
Pleše razgaljena breza
Ob strojih, ki peljejo mimo.
Lahkotna viba tanke postave,
Nežna vejica perjanice dimaste;
Lahko bi na paleti Levitana
Kot krasila kakšne pejsaže.
Ali bi se dvigovala v ruski vasici,
Kjer iz oračev rastejo poeti,
Kjer breze strumne od nekdaj,
Prihajale v stihe in v pesmi.
Stojim, kot sredi pogrebnega slavja,
Ob poti, kjer je smrad in cviljenje koles …
Grenko mi je, da se niso zložila življenja,
Kot mora biti – še v primeru brez!
* * *
V Kaliforniji je jesen kot v Kijevu,
Če le ne bi bilo butanja valov,
Kar počenjaš – takšni smo pač –
Končno ne vleče domov.
Vse živeče – vsako po svoje –
Smrt srečuje in ne ve za to –
Pes odhaja umirat iz hiše –
Človek se vrača v svoj dom.
Mar zaradi tega vidim vse češče
Križ z jerebiko, kjer sta k nebu z obrazom
V tej isti gošči pokopališke goščave
Pokopana mati z očetom?
JESEN V GORAH
Jesen – vlita iz brona.
Sonce je gong svetlobni
In hrasti, vzvišeni svečeniki
Nad prepadom stoje kamnitim.
Vse tiho je. V peščenem jezu
Spijo ribice na kamnitem dnu.
Okrogli kamni, zrejene Bude,
Drobovja ogrevajo na soncu.
Oblaki nad gorskimi vrhovi nizko
Se plazijo mimo in mimo,
In kot bi bilo v Budovem hramu
Vonj pogrenjenega dima.
NJEJ
Srečala sva se znova ne tem oglu …
Vedno znova in znova, in tako do slovesa.
A v spominu sem vedno ohranjal
Tvoje razgaljene nevrotične roke.
Brezkončno globino tvojih prijaznih oči,
Takšen nenavadno prefinjen profil –
Vse se bom potrudil zdaj zapomniti,
Naučil se jih bom kot najljubše kitice!
Potem se posloviva. Ločiva se, – naj!
A jaz te vso v avreoli preteklosti,
Kot te stihe, znal bom na pamet –
Od rime k rime, od besede k besedi.
Tudi leta klatenja, tudi minljivost dni
Gorečemu spominu v meni ne bo kos
O tej, ki ni poznala Rusije moje,
A sem se z njo spominjal Rusije.
* * *
Ko iz tega življenja stran
Odidem v predele hada –
Bo vse enako. Ta ista noč
Prišla bo sem v okno iz vrta.
In nič se ne bo spremenilo,
Niti ta dež niti te blodnje,
In bo kakor tukaj plašč
Visel na obešalniku v predsobi.
Tako kot zdaj, suhi listič
Spustila tiho bo vejica klena,
In prav tako vlak na vzhod
Ob dveh in štirideset odide s perona.
Na temnem nasipu grmi
Bodo migljali za vrnitvijo sanj,
In prav tako, prav tako boš ti
Kot mene ljubila drugega.
