kljub nakopičenemu jutru je dan razkošen
vrvež ptic v vrtoglavih pogovorih zbuja pozornost
in mesto spregovori čisto drugače
stopnjujem besede stlačene v več prizorov
krojene misli rišejo vse delce svojstvenih preizkusov
samo stvar časa je kako jih premagam in potisnem na površje
vsega ne morem narediti hkrati pa bi rada
preklapljam tisoč stvari nedokončanih
le ena me drži za rokav
JUTRANJA
zakotališ se iz postelje
in pripneš misel v zvezek
nasloniš se na mladi dan
odluščen od samote teme
na tleh obris okna krhke svetlobe
se krivi kot perut na nebu
piješ drugo kavo
z nekom ki je na drugi strani vesolja
SKODELICA
bosa in oblečena v tanko laneno srajco
si poganjala lončarsko vreteno
z vsemi čuti si skozi roke drsela po mokri glini
dotiki prstov so risali poti in srečanja vgraviranih postaj
sklanjaš se nežna drobna z obrazom ki je lep
nepopolna kot nekdo ki se bo rodil
NONO IN PRAVA KAVA
preden se je zdanilo
so v kuhinji pokajoči glasovi desk prebujali
premajhna za velike korake sem
po stopnicah drsela po zadnjici
čepel je pred ognjiščem
na pol pokajena cigareta je šumela za ušesom
oči zazrte v odsotno so govorile zase
razveselil se je
zmuznila sem se v naročje z mlinčkom za kavo
njegova roka na moji je zrna hitreje hrustala
brbotanje vode je spočelo črnino
prostor je zadišal in dihal
plašno sem se dotikala lončka
kakor bi počela kaj narobe
omara je skrivala skodelico
požirkov ki so skrivaj hlapeli
pela sva
moja mama kuha kafe
samo cikorijo ma samo da je
KER OBSTAJAŠ
ne vem kje si našla pogum
vendar morala si se odločiti
in zakleniti vrata nizkim poklonom
da ti ob priložnostih ne bi hodili po nogah
da te noči ne bi zbujale s prepustnim hladom
takim ki zbada ubija srce in zaskeli
in le čakaš na spanec brez sanj brez hrupa
morala si si dopovedati
da si tukaj
da utripaš
da se lahko smejiš
METAMORFOZA
rodil si se v trinajstem nebesnem znamenju
prideš kadar se ti zljubi sam zase
včasih nemogoč in tih
ovit v bel plašč
dihaš ločen od mene
čeprav z mojim glasom
vedno tam kjer me ni
in potem samo čakam kdaj ti zrastejo krila
MORDA JE POTREBEN ČAS
zgodnje jutro preslikava avtocesto
zgoščenost prometa zakriva pogled naprej
dokler se ceste ne razcepijo
garmin govori nekaj samosvojega
in hoče zmesti s najdaljšo potjo
vendar najdeš izhod toda krožišča se vrtijo
vsa v eno smer in težko izstopiš
zagledaš se v govoreči ekran
kjer je ožilje
zavedaš se da si v telesu zemlje
kjer ne moreš preplezati drevesa
PANEM NOSTRUM QUOTIDIANUM
za blindiranimi vrati
podivjane misli predihavajo dan
ne moreš se upreti
in slepo zaupaš
prihraniš molitev
v pesti zadržuješ svetlobo
iz zlatih kelihov izcediš žejo
trnje vrezuješ v telo
odrivaš slečene besede glasov
katera so korak pred teboj
nikoli ne verjameš
ker potem bi moral priznati
da si si celo življenje lagal
