SLIKARSTVO D. MOMA
ali prilika o tem, kako je Henri Matisse odšel preko Atlantika, oplodil pop art, se nato vrnil v Evropo ter nekaj časa taval po njej, dokler mu ni Drago Mom ponovno vrnil spontanost in emocije

UVOD

Po drugi svetovni vojni se je, pod vplivom evropskih zgodovinskih in sočasnih avantgard, pričela prenova slikarstva v ZDA. Predvojna tradicija njihovega slikarstva je bila omejena na realistično – veristično slikarstvo (Edward Hopper), ki je v najboljših delih dobivalo pridih magičnega realizma in surrealizma. Pod vplivom evropskega slikarstva se je začel rojevati abstraktni ekspresionizem (Willem de Kooning, Jakson Pollock,…), nato slikarstvo barvnih polj (Mark Rothko) in v petdesetih letih tudi pop art. Na pop art so, ob ameriškem verstičnem slikarstvu ter, seveda, prodoru oblikovalskih principov, ki so bili pomemben sopotnik v razvoju markentinga in razmahu potrošniške družbe, najbolj vplivali pionirji in stebri evropskih avantgard (Pablo Picasso, Man Ray, Marcel Duchamp in seveda Henri Matisse). Med leti 1950 – 1960 so Richard Hamilton, Jasper Johns, Robet Rauschenberg, Roy Lichtenstein, Andy Warhol in drugi postavili temelje tega umetniškega gibanja, ki je pozneje oplodilo op art in sočasne slikarko – likovne prakse v ZDA ter zelo vplivalo na sočasno in poznejše likovno ustvarjanje v Evropi, na Japonskem in drugod po svetu, tudi pri nas, v Sloveniji. Metka Krašovec, Lojze Logar, Zmago Jeraj in drugi so v šestdesetih in sedemdesetih letih XX. stoletja ustvarili pomembne serije slik, ki so bile inspirirane s pop artom. Ampak to so zgodovinska dejstva. Zadržimo se za trenutek še pri Henriju Matissu, enemu od junakov iz naslova tega zapisa. Njegova slika Ples (1910) in akti v modrem, ki so nastali med in po II. svetovni vojni, so bili, brez dvoma, najpomembnejše izhodišče pop artovcev in njihovega gibanja. Prav enako velja za tehniko kolaža, ki jo je v svojem ustvarjanju Henri Matisse uveljavil in večinsko uporabljal po II. svetovni vojni.

Kljub temu, da je slikarstvo H. Matissa na trenutke delovalo dekorativno in transparentno, pa je kljub temu ohranil osebno intimno noto, ljubkost in individualno sporočilo, kar je pozneje v pop artu izginilo in se izgubilo, tudi zaradi množične grafične in plakatne produkcije.

Zdaj se pa posvetimo drugemu junaku iz naslova tega zapisa, junaku zaradi katerega je pravzaprav ta zapis nastal. To je:

DRAGO MOM

Starejše slike Draga Moma se vežejo na, že tudi v uvodu omenjeni, abstraktni ekspresionizem. Nedvomno so povezane tudi s poetiko in pedagoškim delom njegovega profesorja Emerika Bernarda. V zadnjem desetletju pa je v njegovi poetiki prišlo do temeljitih sprememb in te bom v nekaj točkah evidentiral.

1. Figura

Figura se je po obdobju odsotnosti dokončno vrnila v slikarstvo, kiparstvo in grafiko Draga Moma. Kot »stranski in občasni produkt« se je sicer pojavljala v prejšnjih obdobjih, vendar je bila le marginalni in obrobni motiv, ki običajno v njegovih velikih abstraktnih kompozicijah ni našel svojega mesta. V risbi, skicah in občasnih portretih je bila figura, bolj ali manj, študijski element, s katerim je slikar ohranjal metiersko kondicijo, obnavljal in osveževal znanje, ki ga je pridobil na akademiji, nikoli pa ni zasedala centralnega mesta v njegovi ustvarjalni poetiki. V zadnjem desetletju in pol se je to bistveno spremenilo. Figura (predvsem ženski akt) je postala centralna točka njegovega ustvarjanja. Ne glede na tehniko, ki jo je uporabil (v slikarstvu: olje, akvarel; v kiparstvu: les, glina; v grafiki: linorez, sitotisk, …) je figura zasedla mesto okoli katerega se vse vrti (kompozicija, barva, likovno sporočilo, …). Ta figura je matissovsko stilizirana, rustikalna, transparentna.

2. Stilizacija, transparentnost, multipliciranje likovnih elementov

Drago Mom je »izumil« svojo figuro. S stilizacijo, izpuščanjem nepotrebnih detajlov in posebnih položajev v katere jih postavlja, so njegove figure, tudi zaradi krepke črte, s katerimi jih obrobi, transparentne in prepoznavne. Emblematične, a avtorske. V podobnih položajih se podobne figure pojavljajo na številnih platnih. Ob njih in okoli njih slikar multiplicira različne elemente (cvetove vrtnic, različne rastlinske liste, itd). S tem še bolj poudari transparentnost. Paradoksalno je, da s tem likovnim principom dosega popolnoma druge učinke kot jih opažamo v pop artu. Namesto učinka kvantitete, ki je značilna za pop art in je zagotovo povezana z potrošniško družbo, je učinek multipliciranja elementov pri Momu izrazito nasproten: multiplicira intenziteto doživljanja in emocionalno ter čutno kvaliteto naslikanih objektov in elementov. Reproduktivnost elementov ni v službi ponavljanja in množenja enih in istih npr. cvetov ter drugih vegetabilnih elementov, ampak so učinki prav v individualizaciji posameznega elementa. Umetnik namreč, če dobro pogledamo posamezne slike, samo navidezno ponavlja slikarski postopek pri slikanju. V resnici pa zaradi gestualnosti in barvne pestrosti raz - likuje cvetove med sabo. Jim podeli, vsakemu posebej, individualno vlogo v slikarski kompoziciji a hkrati z njimi zgradi likovno mrežo, v katero se čustveno ujamejo in zapletejo gledalci njegovih slik.

3. Virtualni kolaž, avtentifikacija slikarskega polja

Pri površnem gledanju slike D. Moma delujejo kot kolaž. Zaradi transparentnosti in podobnosti naslikanih elementov, imamo občutek da so ti elementi na platno prilepljeni ready made objekti. Enak vtis dajejo, zaradi medsebojne podobnosti, tudi naslikane figure, akti, … Šele pri pozornem opazovanjo odkrijemo unikatnost posameznih objektov in s tem tudi celotnih slikovnih kompozicij.

Slikar zelo subtilno izvede avtentifikacijo slikarskega polja, od konzumenta njegovih likovnih del, pa takšen način avtentifikacije zahteva izjemno pozornost. Ta je pozneje poplačana z doživetjem, ki ga gledalci lahko dosežemo izključno z osebnim angažmajem in pozorno percepcijo slik, grafik in kipov D. Moma.

ZAKLJUČEK

V slikarstvu D. Moma se nedvomno čuti povezanost s slikarstvom H. Matissa in tudi navidezna podobnost s poetikami pop arta. Vendar pa obstaja bistvena razlika: slikarstvo H. Matissa je sugestivno in je zagotovo lahko povod in izhodišče za uporabo podobne motivike in načina ustvarjanja. Pop art in elementi poetike tega gibanja so prisotni na vsakem koraku. Vizualne komunikacije, ki jih uporablja sodoben marketing so preplavile, da ne rečem onesnažile, celotno obzorje, ki ga zaobsega naš pogled. In znotraj tega so elementi pop arta zelo opazni. Drago Mom pa je izvedel v svojem slikarstvu in avtorki poetiki nekaj zelo pomembnega. Ni ponavljal likovnih principov in postopkov pop arta, ampak je še radikaliziral poetiko H. Matissa. Intimno je naredil še bolj intimno, kvantiteto pop arta pa je spremenil v kvaliteto, ki jo je individualiziral. Drago Mom ni del, člen skupine, likovnega gibanja, ampak je posameznik, celovita umetniška osebnost.