Na vsebino

SENCE KRESNIC / OMBRE DI LUCCIOLE

Josip Osti


Buden sanjarim.
V sanjah pa vedno spim.
Se sploh kdaj zbudim?


Vsak dan slišim vlak.
Drugače kot v sanjah.
Slišim – ne vidim.


Odprta knjiga
na mizi sredi vrta.
Na njej spi roka.


Noč na grmadi,
dan konča v jami. Vmes
sta svit in somrak


Maček na klopi
pribit s sončnim žarkom.
Slišim: še diha.


Po ognjemetu
so spet zvezde nad nama.
Vesela sva jih.


Noč ni žalostna.
Vesela je vdova.
Mlada. V črnem.


Človeške oči
podgane v mišnici
prepolne strahu.


Koliko jabolk!
Rdečih. Zrelih. Vrste
bodo pred peklom!


Če bom premaknil
zaveso, bom premaknil
tudi oblake.


Koliko mrtvih
šoj! V spominu živi
šojino pero.


Vijolica v
senci grma, ta pa v
senci drevesa …


Žalost begunca –
pisemce z znamko iz
rojstne dežele.


V hišo se je
vrnil mrak. Do svita bo
spal in spet odšel.


Miłosz je šel po
Evropi s čolnom in
veslom na rami.


Bili so časi,
ko so le policaji
brali liriko.


Tudi v vrtu –
mojem zatočišču – je
veliko smrti


Sneg na Nanosu
poljublja pomladansko
sonce. Jaz tebe.


Objamem ogenj,
ta pa hkrati objame
temo v meni.


Ko spim, oči ne
spijo. Bedijo in v
temo gledajo


Mačka se igra
z lastno senco ali
pa senca z njo.


Čutim, da piha,
čeprav je brezvetrje.
Veter v meni?


Borgesa ni strah
tigra, kajti ta je zanj
onstran zrcala


Slišati je strel.
Tudi če ni mrtvih, je
rana v zraku.


Vešči gorijo
krila. Tema se skriva
v njenem srcu.


Neskončno skrivnost
vesolja objamejo
le oči otrok.


Krik petelina,
zaklanega v sanjah,
je zbudil ptice.


Tudi luna se
smehlja kot Gioconda.
Zelo skrivnostno.


Maki po polju,
kot da je po njem tekel
trop ranjenih srn.


Črna moka. Čas
melje in pšenico in
mlinarja in mlin.


Vse ima svojo
senco. Tema svetlobo.
Smrt pa življenje.


Pravijo, da je
mreža prazna. Jaz pa v
njej vidim luno.


Vso noč lajež psa
ne najde izhoda iz
globoke teme.


Za svetovnimi
potniki so že zdavnaj
zarasle steze.


Morda se tema
in svetloba ljubita,
ne sovražita.


Razsvetlila me
je noč s poljubi, ki
zdravijo slepe.


Na Cézannovo
jabolko je zletela,
brenče, čebela.


Gleda me slepec.
Enako kot jaz gledam
tisto nevidno.


Na vrvi rjuhe.
Med rjuhami oblaki.
Beli. Oprani.


Diši po morju.
Zbujajo se spomini,
ko cela vas spi.


Kopa se luna.
Mlada. Gola. V mlaki.
Konj stoji. Zmeden.


Metulj na ladji –
admiral med metulji.
Na njej ti in jaz.


Gledam in pišem.
Jaz sem tisto, kar vidim.
Kdo mene gleda?


Lubenica je
padla. Še je v zraku,
ker sem se zbudil.


Izgubljen otrok.
Seme glicinije na
asfaltni cesti.


Nebo polno zvezd.
Izginejo, ko moj dih
zamegli šipo.


Pridem v sanjah
v tvoje sanje, ti pa
prideš v moje.


Ko greva v Trst
se razgledam po mestu
v tvojih očeh.


Luna na sliki
Safeta Zeca in njen
odsev na nebu.


Govorica rok:
z roko v roki si
poveva največ.


Sončni žarek. Na
njem, zlati pajčevini,
visi vesolje.


Greš iz ene v
drugo modro barvo. Iz
morja v nebo.


Ko me poljubljaš,
s tvojih umitih las
kaplja na knjigo.


Plima spominov,
po njej oseka in le
nekaj naplavin.


Ti se sprehajaš
po mojih sanjah. Sledim
ti tudi buden.


Življenje in smrt
ne moreta živeti
drug brez drugega.


Prinesla sva v
dlaneh žerjavico za
ogenj ljubezni.


Poznam žive, ki
so že mrtvi, in mrtve,
ki so še živi.


Vrt je paničen.
Sred zime cveti češnja.
Cveti v sanjah.


Boža te roka,
ki je ubila kačo.
Lepo, kot si ti.


Gole so krošnje.
Le v eni nešteto
sončevih otrok.


Vrt je svetišče.
Vsako drevo je sveto.
Sonce – hostija.


Himalajski bor
in smreka šepetata.
Tako kot midva.


Veja jablane
trka na hišna vrata.
Zunaj zmrzuje.


Skače sinica
po glogu, polnem trnja.
Ni kaplje krvi.


Božaš grm sivke.
Potem mene objemaš.
Diši postelja.


Ptica sem. Pevka.
Ko zagledam kri, kričim:
Prebudi se, svet!


Oko gleda cvet.
Uho posluša ptico.
Roka te boža.


Valovi trava.
Regratov cvet – svetilnik.
Po njej pluje gos.


Vrt je za hišo.
Ko sem v hiši, vse v
njem je v meni.


Bela vrtnica
se vzpenja po sončnem
žarku. Ne ve, kam.


Nobene ptice.
Vidim v zraku le eno
pero, ki leti.


Cvet potonike
prepoln zlatih minic se
pokloni soncu.


Blisk z jasnega.
Sablja, ki razpolovi
zlato jabolko.


Dal sem roko v
Ogenj. V ognjeni grm.
Ki belo cveti.


Toliko podob!
Mravlja pluje v čolnu
suhega lista.


Poljubljava se
in gledava, kako se
parijo kače.


Imena rož so
besede, barvite, ki
močno dišijo.


Kri v travi. Ni
sledu ne za žrtvijo
ne za zločincem.


Sonce v senci
lune, ki se v laseh
jablane blešči.


Sončni svinčnik vsak
dan podčrta lepoto
majhnih vijolic.


Belo vrtnico
varam z vijolico.
Obe s tabo.


Rože spijo. Jaz
in nočna lepotica
gledava zvezde.


Rože dišijo
in ko se rodijo in
ko umirajo.


Dve grlici sta
vedno skupaj. Mogoče
tudi v sanjah.


Hruška se je pred
borom slekla. Jeseni.
Zdaj se oblači.


Magija besed:
barve dišijo, rože
lepo pojejo …


Sogno ad occhi aperti.
Ma nei sogni dormo sempre.
Riesco mai a svegliarmi?


Ogni giorno sento il treno.
Diversamente come nei sogni.
Sento – ma non vedo.


Un libro aperto
sul tavolo in giardino.
Sopra dorme un braccio.


Notte sul rogo,
il giorno finisce nella fossa.
Tra aurora e crepuscolo.


Sulla panchina un gatto
trafitto da un raggio di sole.
Sento: respira ancora.


Dopo i fuochi d’artificio
le stelle sono di nuovo in alto.
Ne siamo contenti.


La notte non è triste.
È una vedova allegra.
Giovane. In nero.


Occhi umani
di un ratto in trappola,
strapieni di paura.


Quante mele!
Rosse. Mature. Ci saranno
file davanti all’inferno.


Se sposto
le tende, sposterò anche
le nuvole.


Quante ghiandaie
morte. Nel ricordo vive
una penna di ghiandaia


Una violetta
all’ombra di un cespuglio e questo
all’ombra di un albero.


Pena dei fuggiaschi –
una letterina con francobollo
dal paese natìo.


In casa è tornato
il buio. Fino all’alba dormirà
e partirà di nuovo.


Miłosz girava
per l’Europa con una barca
e un remo in spalla.


Una volta solo
i poliziotti leggevano
poesia lirica.


Anche nel giardino –
mio rifugio –
c’è tanta morte


La neve sul Nanos
bacia il sole primaverile –
Io bacio te.


Abbraccio il fuoco
che allo stesso tempo abbraccia
il buio in me.


Quando dormo, gli
occhi non dormono. Vegliano
e guardano il buio.


Il gatto gioca
con la propria ombra o forse
l’ombra con lui.


Sento che soffia,
magari nella bonaccia.
Il vento in me?


Borges non teme
la tigre, perché per lui è
dietro lo specchio.


Si sente uno sparo.
Anche se non ci sono morti,
la ferita è nell’aria.


Alla falena
bruciano le ali. Il buio si cela
nel suo cuore.


L’infinito mistero
del cosmo lo avvertono solo
gli occhi dei bambini.


Un gallo grida,
sgozzato nei sogni ha
svegliato gli uccelli.


Anche la luna
sorride come la Gioconda
Molto misteriosa.


I papaveri nei campi
come fossero stati percorsi
da un branco di caprioli feriti.


Farina nera. Il tempo
macina il frumento, il mugnaio
e il mulino.


Tutto ha la sua
ombra. Il buio ha la luce.
E la morte la vita.


Dicono che la
rete è vuota. Ma io
vedo la luna dentro.


Tutta la notte l’abbaiare
del cane non trova via d’uscita
dalla profonda oscurità.


Dietro i giramondo
da tempo ormai la vegetazione
ha invaso i sentieri.


Forse la luce
e le tenebre si amano
e non odiano.


Mi ha rischiarato
la notte con i baci che
guariscono i ciechi.


Su una mela
di Cézanne si è posata,
ronzando, un’ape.


Mi guarda un cieco.
Come guardo io ciò che è
invisibile.


Sulla corda i panni
Tra i panni le nuvole.
Bianche. Lavate.


Odore di mare.
si svegliano i ricordi, mentre
dorme il villaggio.


La luna fa il bagno.
Giovane. Nuda. Nello stagno.
Un cavallo sosta. Turbato.


Una farfalla sulla nave –
l’ammiraglio tra farfalle.
A bordo tu ed io.


Guardo e scrivo.
Io sono ciò che vedo.
Chi guarda me?


È caduta una
anguria. È ancora in aria
essendomi svegliato.


Un bimbo perso.
Un seme di glicine sulla
strada asfaltata.


Cielo pieno di stelle.
spariscono quando il mio fiato
appanna il vetro.


Vengo in sogno
nei tuoi sogni, e tu
arrivi nei miei.


Quando andiamo
a Trieste contemplo la città
nei tuoi occhi.


La luna in un quadro
di Safet Zec e il suo
riflesso nel cielo.


Il linguaggio delle mani:
con la mano nella mano
ci diciamo tutto.


Raggio di sole. Su
cui, ragnatela d’oro,
è appeso il cosmo.


Vai da una tinta
azzurra all’altra. Dal
mare al cielo.


Quando mi baci
dai tuoi capelli lavati
cola l’acqua sul libro.


Flusso di ricordi
e in seguito il riflusso e
qualche detrito.


Tu passeggi
lungo i miei sogni. Ti seguo
anche da sveglio.


La vita e la morte
non possono vivere
l’uno senza l’altro.


Nelle mani abbiamo
portato le braci per il fuoco
dell’amore.


Conosco certi vivi
che sono già morti e dei morti
che sono vivi.


Giardino preso dal panico.
Il ciliegio è in fiore in pieno inverno.
Fiorisce nei sogni.


Ti accarezza la mano
che ha ucciso una serpe.
Bella come te.


Spogli gli alberi.
Solo in una loro chioma un’infinità
di figli del sole.


Il giardino è un santuario.
Ogni albero è sacro.
Il sole – l’ostia.


Il pino d’Himalaya
e l’abete sussurrano.
Come noi due.


Un ramo di melo
bussa all’uscio di casa.
Fuori si gela.


Saltella una cincia
sul biancospino pieno di spine.
Neanche una goccia di sangue.


Accarezzi un cespo
di lavanda. Poi accarezzi me.
Il letto è fragrante.


Sono un uccello. Canoro.
Quando vedo sangue, grido:
Svegliati, mondo!


L’occhio guarda un fiore.
L’orecchio ascolta un uccello.
La mano ti accarezza.


Erba ondeggiante.
Una sfera di soffione – il faro.
Un’oca l’attraversa.


Giardino dietro la casa.
Quando sono in casa,
me lo porto dietro.


Una rosa bianca
sale lungo un raggio di sole.
Non sa dove.


Nessun uccello.
Nell’aria vedo solo una
penna che vola.


Una corolla di peonia
colma di maggiolini
s’inchina al sole.


Fulmine a ciel sereno.
Spada che spacca in due
un kaki.


Ho messo una mano
nel fuoco. In un cespuglio in fiamme
che fiorisce bianco.


Quante immagini!
Una formica naviga nella barca
di una foglia secca.


Ci baciamo
e guardiamo i serpenti
che si accoppiano.


I nomi dei fiori
sono parole colorite
d’intenso profumo.


Sangue nell’erba. Non
c’è traccia della vittima
né dell’assassino.


Il sole all’ombra
della luna che splende
nella chioma del melo.


La matita solare ogni
giorno sottolinea la bellezza
delle piccole violette.


Tradisco la bianca
rosa con una violetta.
Entrambe con te.


I fiori dormono. Io
e la bella di notte
guardiamo le stelle.


I fiori sono
profumati – quando nascono e
quando muoiono.


Due tortore
stanno sempre insieme. Forse
anche nei sogni.


Il pero si è spogliato
davanti al pino. In autunno.
Ora si sta vestendo.


Magia delle parole:
i colori odorano, i fiori
cantano.


Traduzione di Jolka Milič

Natisni članek

100 %