Začelo s je z Odisejem, ki je na svojem hitrem potovanju iz Troje po ovinkih ves nestrpen plul proti Itaki, da bi končno po dvajsetih letih spet objel tudi svojo zvesto ženo Penelopo; pa ga je zaneslo na otok Faiakov, a prav takrat se je tam slučajno kopala prelepa kraljeva hči Navzikaa-in nesrečni brodolomec je našel spet priložnost za usodno ljubezensko dogodivščino. O tem je pripovedovalo besedilo, ki so ga dobili za prevajanje pri pisnem delu mature iz grščine. Z odlomkom ni bilo veliko težav, sicer pa Ana nikakor ni mogla odpreti Odiseje v Sovretovem prevodu, knjiga je bila prevelika, ostala je zaprta v predalu mize, kamor jo je odrinila v strahu pred sokoljim pogledom profesorja Tribusa. Nanjo je pozabila tako, da bi lahko ostala tam še danes z vsemi prigodami falota Odiseja.
Sledili so še drugi predmeti, pri slovenščini so pisali dolgotrajno nalogo z naslovom Umetnost za ljudstvo!-skozi zgodovino. Te dolgočasne tematike se je Ana lotila rahlo uporniško- češ: kaj pa Dante, Petrarka, Prešeren, impresionisti, simbolisti, dekadenti. So res pisali za preprosto ljudstvo? Seveda je lepo in prav, da ljudstvo danes lahko bere, saj izhaja pri nas veliko knjig iz domače in tuje književnosti, je nekoliko spravljivo končala nalogo v skladu z navodili. Izvedela je- mnogo kasneje, da sta se profesor H. in sokorektorica prerekala o oceni njene naloge, on je pritiskal navzdol, gospa pa navzgor.
Matematika je vsem vzbujala največ strahu, razen Ivanu, ki je bil matematični genij, vendar se je odločil za medicino. Po začetni vznemirjenosti se je celo Ana nekako prebila skozi sklop nalog,kot vztrajna sviloprejka, ki pregrizne kokon. Tudi ob tabli pri ustnem izpitu je nekako šlo, čeprav se je zataknilo pri odštevanju 9-3.
Komisija s predsednikom, ki je prišel iz Ljubljane, je bila podobna kramarjem na vaškem žegnanju, vsak je imel pred sabo nastlana maturitetna vprašanja, knjige, naloge, imena kandidatov in liste, na katere so v skrivni pisavi čečkali svoje ocene. Kot na sejmu so sestavili celo vrsto miz,pregrnjenih z belimi prti, da je imela vsa krama dovolj prostora. Vse je teklo kot delo na tekočem traku, ki so si ga lani ogledali na ekskurziji v tekstilni tovarni. Najtežje je bilo preklopiti iz matematike h križarskim vojnam in dubrovniški arhitekturi pa spet k slovnici ter bajkam in povestih o Gorjancih. Tekoči trak, na katerega so maturanti odlagali svoje znanje, se je seveda nekoliko zatikal.
Ana je planila na hodnik vsa zmedena z veličastnim občutkom,da je vse po sreči mimo.
Pred vrati je padla v objem malega okroglega »slugeca,« vnetega ljubitelja konjskih dirk, bil je celo jockey, ki je na šoli slovel po uvodu: »Mija z gospodom ravnateljnom sva sklenila …« in ga poljubila na obe lici.
»Kak je šlo? Si naredla? No, saj sn ti reko, da bo vse vredi!« Ostal je kot stražar pred vrati Mature in to dopoldne je najbrž dobil še kar nekaj poljubov.
Zdirjala je iz šole in spet skoraj tekla po Gosposki proti Dravi, mimo Velike kavarne navzdol po strmih kamnitih stopnicah na Lent. Z drugega brega je prinesel veter topli vonj cvetočih akacij. Ko je hodila ob reki, je začutila v sebi neizmerno praznino. Ni si še zastavila vprašanja,kaj pa zdaj. Poiskati je hotela Leo, vendar tudi nje ni bilo doma. Najbrž nekje tava tudi ona. Našla pa je Klaro in Lenko, ki sta že kovali načrte za študij medicine. Vrnila se je domov, h Kerinovim pod Piramido.
»No, dekle, kako je šlo pri maturi?« jo je pričakala gospa Ina, ki se je s kupom zvezkov pravkar vrnila iz šole.
Ana ji je pripovedovala, srečna, da lahko nekomu pove vse o današnjem dnevu.
»Čestitam! Samo, da je to za vami. Zdaj pa boste spet lahko pisali in uživali dolge počitnice. Midva z možem bova takoj po koncu šole odšla na morje, vi pa lahko ostanete tukaj, dokler hočete.«
Gospa Ina jo je ves čas, kar je stanovala pri njih- dobra tri leta- vikala, tako je vzdrževala med njima gosposko, malo vzvišeno distanco, gospod Kerin pa jo je prostodušno tikal.
»Umreti, spati - nemara sanjati! Le to- nič več.
Le kakšne sanje bi prišle nam v spanju?…«
Hamletov monolog se ji je vrtel v možganih, vendar na smrt ni mislila. Prevzel jo je Andersenov Ole- Luk- Oie in spala je dvanajst ur.
Zjutraj je iz navade pobrala s tal ob postelji matematično knjigo, še preden se je zavedela, da je matura že mimo in začela razmišljati, da je bila to le epizoda, a za njo bodo kmalu prišle druge, še težje.
Nekaj dni je tavala po mestu, ni se hotela poslavljati, povzpela se je na Piramido in na Kalvarijo, s stričkom, ki se je zazdravljen vrnil iz Topolšice,sta se v nedeljo odpravila po zložni poti na Pohorje, a hodila sta počasi in se vmes ustavljala. Pripekala je že poletna vročina, pila sta pri izvirih in malicala kruh, obložen s praženim jajcem- tetin sendvič. Prišla sta do cerkve Svetega Bolfenka, ki se je že rušila, a z zidu se je odpiral razgledu v škatlicah hiš ves Maribor in segal čez Kozjansko in do Slovenskih Goric z vonjem po mravljah in smrekovih iglicah. Nista se veliko pogovarjala, striček je bil zelo utrujen, ko sta se spuščala po strmi, komaj uhojeni poti navzdol, naravnost proti mestu.
Kerinova sta pripravljala prtljago za počitnice, Ana je morala počakati na maturitetno spričevalo, nekako mimogrede so se poslovili, kot da se bodo jeseni spet videli.
»Ana, čuvajte hišo, preden odidete, pa ključ vrzite kar skozi špranjo na vratih!« je naročila gospa Ina, ko sta se poslavljala. Čudno se ji je zdelo, da ni bila bolj zaskrbljena, saj je bila zelo pedantna, kot so govorili njeni znanci. Mogoče mi pa končno vendarle zaupa!
Lotila se je pospravljanja, da je zabrisala vse sledove o svojem bivanju, zavrgla je vsak listič, pobrisala prah in pomila kopalnico. Svoje knjige in obleke je zložila v kartonski rjavi kovček, zaprla vsa okna, vendar ji je do odhoda vlaka ostalo preveč časa. Stiskala je temno sivi železni ključ, da se ji je v pesti segrel in pustil v dlani odtis štirih gladkih, enakih zob, ko je zaklepala in ga skozi kovinsko špranjo poskušala vreči čimdalje v predsobo.
Nenadoma v tej opečni hiši ni bila več doma in nikoli več ni prestopila tistih kamnitih stopnic. To ni bilo več njeno gnezdo, kamor se je v samotnosti in odtujenosti lahko zatekla, prejokala večere ali se pogovarjala s prijatelji, se učila pozno ponoči, pisala pesmi in dnevnik, spala na neudobnem ležišču, prebolevala gripe, ko ji je celo gospa Ina kuhala zdravilne čaje,in je lahko rekla, da gre domov.
Mama je bila tokrat z njo zadovoljna. Očitala ji je, zakaj ni sporočila, s katerim vlakom pride, da bi jo prišli pričakat s kočijo, ki je ostala po pokojnem doktorju.- Še dobro, da mi nisi naredila te sramote, saj me že tako ljudje vlačijo po zobeh kot kakšno mestno gospodično, ki z nje tako ne bo nič.
Okrog nje je završalo ravninsko poletje, začela se je žetev, potem so po dvoriščih zamukale težke mlatilnice- »danfarji,« prav tako kot v njenem otroštvu. Zvrtinčile so se burne, nenadne nevihte,na drugem koncu vasi je treščilo v hišo, zvon se je opotekel, ljudje so drveli gasit, ponovila se je groza, ki jo je že nekoč doživela. Stala je na drugi strani ceste in kot uročena gledala gorečo streho- njena pesem Nevihta.
Čuj, gospodar je z bičem počil,
divje je konj čez nebo poskočil,
da so zaškripala težka kolesa.
Sveta nebesa, Gospod, varuj nas zla!
V letu golob je obstal
in omamljen je pal
na tla.
V slami
pa drami
se pisan petelin, kot hotel bi peti,
kot bi se hotel vse više povzpeti
Gospod, varuj nas zla!
V hiši na svislih rdeči maki cvetejo
zrelo pšenično klasje že petelini žrejo
Po nebu se vozi zlata kočija,
v vasi pa kmetu gori domačija.
Nekoliko zviška se je spomnila te pesmi, ki jo je napisala kmalu po prihodu v Maribor. Ali bi danes napisala drugače? Kako čudni smo, ko mislimo, da smo z leti pametnejši in boljši in se nekako sramujemo svojih mlajših jazov.
Vsakdanjiki so se utapljali v gospodinjskem delu. Včasih je kaj zaigrala na harmonij, ki je po smrti kaplana pristal v njihovi- torej cerkveni hiši. Še in še je ponavljala znano Bachovo fugo. Včasih sta z mamo celo skupaj zapeli pesem o rdečem sarafanu ali Večerni zvon, pri tem sta se nekoliko zbližali. Proti večeru je odhajala na polje, po travniku in čez brv, prav do njihove nekdanje njive in stare kamešnice, kamor se je včasih zatekala. Od tam je dobro videla veržensko cerkev, vso drugačno od domače, gotske, z visokim šilastim stolpom, verženska se je od daleč zdela veselejša v ostri belini z nižjim »turnom«, ki se je skoraj poredno ponašal z rdečo, zreli papriki podobno streho. Zvečer je brala, dokler se ni oglasila mama: »Ugasni luč, vsi komarji bodo prišli v hišo!«
In so res. Kljub zagrnjenim zavesam.
Lenka ji je sporočila, kdaj je vpis na univerzo v Ljubljani.
Z vlakom se je peljala do Maribora, prenočila je pri Lenkinih, naslednje jutro pa je prvič v življenju ob cesti dvignila roko. Ustavil ji je gospod srednjih let, urejen, nekoliko sivolas, z pristriženimi brki. Zdel se ji je znan.
»Prosim, me vzamete s seboj v Ljubljano!«
»Kar vstopi! Nimaš nič prtljage?«
»Ne, saj grem popoldne nazaj, samo vpisala se bom na filozofsko fakulteto,« je po nepotrebnem domišljavo zvenelo, kot se je prepozno zavedela.
Kmalu je ugotovila, da je gospod zdravnik, oče njenega nekdanjega sošolca.
Seveda: kaktusi na pritličnem oknu blizu njenega stanovanja. Še nikoli prej jih ni videla toliko vrst, bodeči, z gostimi trni,kot potreseni z belim puhom, debeloglavi in stebričasti, visoki in nizki kot palčki- zraven pa zlata plošča z napisom Dr D. R. specialistična ordinacija. Pogovor o šoli, študiju, o njenem sošolcu, ki se je prepisal na realko zaradi latinščine. Povedala je, da si želi postati novinarka, a doktor je imel precejšnje pomisleke.
»Ali veš da mora biti novinar povsod prvi, tudi, če se zgodi nesreča, vedno preži na najnovejše dogodke, nikoli ne sme čakati. Na pot mora tudi sredi noči, v vsakem vremenu. Mislim, da to ni dober poklic za dekleta.«
O tem Ana ni nikdar razmišljala, o novinarstvu je govorila zato, ker sploh ni vedela, kaj bo počela po študiju primerjalne književnosti, kamor se bo šele vpisala.
Ljubljano je z ekskurzij in obiskov že kar dobro poznala, le univerza ji je vzbujala neko čudno občutje, ki ga v knjigah imenujejo »strahospoštovanje«, a v pogovoru bi bila ta beseda smešna. Ustavil jo je vratar.
»Za vpis –soba 115 v prvem nadstropju.«
Po mračnih stopnicah ji je prišla nasproti visoka spotegnjena postava- sošolka Blanka je skočila k njej in jo objela.
»Zdravo, zdravo,lepo da sva se srečali, jaz sem že vpisana na germanistiko.
Grem s teboj, da ne boš iskala. Imaš maturitetno spričevalo in osebno?« je postala pokroviteljska z eno izkušnjo več.
Ko je Ana pri nekam strogi, natančni gospe opravila vpis,za predmet A, B in C, sta se po mraku in hladu znašli na vrelem soncu poletnega mesta.
Obe sta bili brez denarja, zato sta se odpravili na dolgo pot proti cesti, ki naj bi ju zastonj pripeljala do doma. Žal pa ni bilo nobenega prijaznega doktorja v srebrnem avtomobilu, mahali sta kot uveli trstiki, mimo je vozilo kar nekaj tujcev, po enournem čakanju jima je ustavil tovornjakar, ki je imel le malo prostora, vendar sta se nekako stisnili.
»Jaz ne grem do Maribora, v Strnicah obrnem proti Pohorju!«
»Bova pa šli z vami do tja,« sta se takoj strinjali. »Naprej nama bo že kdo ustavil!«
Ko sta v Strnicah pri kapeli izstopili, se je ulila poletna ploha, ki so jo prinesli oblaki s Pohorja. Razdivjala se je nevihta. V trenutku sta imeli poletne cunjice premočene.
»Greva vedrit v kapelo!« je predlagala Blanka.
»Ne moreva noter, vidiš, da je na vratih veriga.«
»Saj ni nikogar,da bi naju gledal-poskusiva!
Mokri do kože sta splezali čez koničasto železno ograjo kapele, ki je ločevala grešni zunanji svet od oltarčka z Marijinim kipom, in na pol počenili, na pol sedli na mali klečalnik, v Marijinem varstvu. Nenadoma je Blanka vstala, se obrnila k Mariji in med grmenjem je kot ob Bachovi spremljavi zazvenel njen srebrni sopran:
Ave Maria, gratiae plena,
dominus tecum
Benedicta tu in mulieribus
et benedictus fructus ventris tuae, Jesus
Ora pro nobis, pro nobis pecatoribus,
nunc et in hora in hora mortis nostrae
Amen
Ana je otrpnila, melodija je prevzela vsako vlakno njenega telesa. Glasba, molitev, poezija. In vedno nasmejana, igriva Blanka je postala v njenih očeh velika umetnica, ta nevihta v obcestni kapelici pa najbolj pretresljivo doživetje. V kapeli sta potem dolgo molče čemeli, dokler se ni nevihta unesla.
»Blanka, ti moraš postati pevka. Vpiši se na konservatorij!«
»Saj me ne bi sprejeli, ker nimam srednje glasbene šole. Veš, kako je, če se izobražuješ privatno. Res je moj stric duhovnik profesor glasbe, a je v nemilosti, saj so ga komaj izpustili iz zapora!«
Nikoli prej ni omenila svojega strica.
Preden jima je po dolgem čakanju, že v mraku, ustavil drugi razmajani tovornjak, sta se že posušili.
»Ampak zdaj sva študentki! Ave, Anita!« je zapela Blanka in jo objela, ko so se ustavili v Bistrici. »Se vidimo jeseni v Ljubljani!«
Vendar se jeseni nista videli. Nikoli več se nista srečali. Ana je čez nekaj let med prospekti slučajno našla program znane evropske operne hiše. Med izvajalci je bilo tudi ime pevke Blanca Cavatinni…
Ana je odšla na kolodvor, njen drobiž je zadoščal za karto do domače vasi, le dvakrat je bilo treba prestopiti. Vlak je bil skoraj prazen, zelo se ji je dremalo, najraje bi se zleknila in zaspala, vendar je morala ostati budna. Grizla si je prste, poskakovala je v praznem kupeju , saj bi se sicer v spanju odpeljala na Hrvaško. Razmišljati ni mogla, čuden dan se je vlekel za njo - potovanje z doktorjem »kaktusom«, novinarstvo,univerza, vpis, Ljubljana, avto-stop in presunljiva Ave Maria v nevihti.
Iz Aninega počitniškega dnevnika:
Nobenih iluzij nimam. Tudi moja ljubezen se je razkadila, mnogo dima- in zastrt pogled. Solze? Ne!Ničesar ne maram od nikogar. Biti hočem samostojna!
Preživljam mogoče zadnje počitnice v Stročji vasi. Večeri,počasni pogovor klopotcev, nebo, posuto z zvezdami, vonji po jabolkih in prvem zorečem grozdju. Razprla bi roke in objela…Koga? Vse, kar je okrog mene.
Pozdravljena,cerkvica svete Ane, in breg, kjer cvetijo ciklame! Kraj mojih najsvetlejših ur in trenutkov, pa tudi bridke negotovosti. Vedno se te bom spominjala s tvojimi skromnimi okenci,ti, ki stojiš tako sama v beli srajčki sredi gozda. Melodije, ki sem jih izvabljala iz tvojega nekoliko razglašenega harmonija. Potok zelenja izvira v vrhovih pod gradom in se izliva kot temno zelena reka v dolino, oblije mesto in se vzpenja v obzorje Slovenskih Goric. Vedno me bo spremljala ta slika v vseh težkih urah. Kmalu bo severnik prignal jesen. Tudi meni ne bo prizanesel. Brala sem, da vsak človek nosi v sebi svoj letni čas-jaz nosim jesen.- včasih mrko, razjokano, ki prečesava breze in jim redči zlate liste-včasih pa tisto drugo, materinsko jesen, ki je pripravljena vsakomur dati nekaj topline in obilja-dišave grozdja v goricah, pomešane z vonji breskev in trpkostjo zelenih orehov, gomolje pese in pozabljene storže na pobrani njivi koruze,s pticami, ki odhajajo, in drugimi, ki prihajajo prezimovat.
Sama sebi sem že dobra znanka, vedno razdvojena, ne maram izstopati, a nočem se poniževati. Morda bo treba pretrgati vsa dosedanja prijateljstva. Izgubiti prijatelja je zelo lahko. Med nami so se že utišala dolga pisma, polna zaupnih izpovedi. Alja, Lea, Lenka, Boris! Vsak ima svoje skrbi, negotovost, žalovanje ali nove ljubezni. Prvo dejanje drame je končano. Kmalu se bo dvignila zavesa za drugo dejanje Koliko pomembnih igralcev bo v tej igri nastopalo?Nekateri bodo igrali stranske vloge ali pantomimo. In kakšna bo moja vloga?
Oktobra je neprestano deževalo. Vode so se razlile od murskih strug čez njive in travnike do prvih hiš. Tesnoba je pritiskala na vse. Mamika je dokončno obležala in ni razpoznavala nikogar. Mama je bila vedno bolj utrujena in nestrpna, tudi zaradi Ane, ki je bila vse predolgo na podaljšanih počitnicah kot nekakšen privesek, breme, ki ga že nekaj let ni čutila. Včasih ji je vrgla kak očitek. Pred Aninim odhodom si je morala od znanca izposoditi nekaj denarja za vožnjo in za prvi mesec najemnine v internatu.
Vsi vlaki so odhajali ob štirih. V deževnem jutru se je z nekim olajšanjem odpravljala.
»Uredi si prošnjo za štipendijo in pojdi vprašat, kaj je z invalidnino po ateku!
Moraš se nekako znajti, saj veš, da…«
»Bom se že znašla. Vidimo se za državni praznik, če bom dobila popust za vožnjo.«
»Pa piši kaj!«
»Ti tudi, zbogom!«
Med vožnjo se je igrala, da gre le na izlet, tako kot že mnogokrat.
Po mestu je kar nekaj časa tavala, preden je prispela na cilj. Ozka tesna ulica, stare hiše, študentski dom s sledovi nekdanjega cerkvenega kolegija. Odkazali so ji eno izmed šestih železnih postelj v velikanski prehodni sobi Sesedla se je na poležano žimnico, pripravljena na prijazno prilagajanje. Tudi druge študentke so prihajale: Ljuba iz Bele krajine, Marija z Dolenjskega, Štefi iz Maribora, Vera s Koroškega in Primorka Silvana. Vse so bile brucke, vpisane na različne fakultete; polne negotovosti in razočarane nad novim okoljem. Z Vero, ki je bila najbolj odrasla,podobna predvojni filmski igralki, sta premaknili veliko razmajano omaro tako, da sta zagradili del sobe in dobili nekaj, kar je bilo podobno zasebnosti, vendar je bilo tam v kotu skoraj mračno. Ulico so razsvetljevale svetilke prav v višini drugega nadstropja. Tramvaj je vsakih nekaj minut zacvilil in zacingljal, krhka stavba se je zatresla-kakšna razlika med tihimi nočmi v Prlekiji, pa tudi tistimi pod Piramido, kamor je le redko zašel kak tovornjak. Skozi priprta okna je bilo tu in tam slišati igranje klavirja ali pridušen radio … Kakšno razkošje, ko se lahko v samoti razjočeš,ker si nesrečen, užaljen, prizadet!
Tukaj tudi za jok ni bilo prostora, požirala je solze, nespečnost je dušila molk šestih samotnic.
Prvo predavanje je bilo v veliki dvorani univerze, Ana še nikoli ni videla predavalnice, ki bi se stopničasto dvigala od katedra proti stropu, nabito polna slušateljev. Med njimi je bilo poleg skoraj otroških obrazov precej starejših, celo bradatih, nekajletnih absolventov, ki so jim rekli »stare bajte«, kot so Ano poučili novi kolegi.
Tudi prvi letnik je bil mešanica, nanesena iz vseh koncev Slovenije. Neznanci so že po nekaj dneh postali kolegi. Slišati je bilo vsa narečja, smeh in šale, tudi Dolenjca sta si privoščila duhovite zbadljivke eden o »ta belih«, drugi o »ta rdečih,« vendar sta bila najboljša prijatelja. Oddahnila si je. Na klasični gimnaziji ni nikoli vladala sproščenost, večina sošolcev je bila doma v malomeščanskem Mariboru, utesnjevala so jih stroga pravila,kot borba za obstanek vrste. »Seminar« pa je dajal varno streho, kamor je lahko vsakdo prišel vedrit, vedno je bil tu kdo za pogovor.
»Trst je naš,« je vpila množica ki se je zbirala na trgu revolucije.
»Vojna bo!« so trepetale starejše ženske, ki še niso pozabile bodeče žice, Italijanske in nemške okupacije.
Jugoslavija je proglasila delno mobilizacijo. Težka vojaška vozila so se hrupno premikala po ulicah in se uvrščala v kolono proti Primorski. Anglo-ameriški zavezniki so 8. oktobra enostransko razglasili, da bodo upravo nad cono A - svobodnim tržaškim ozemljem s Trstom- predali Italiji .
Ulica je mahala z zastavami in razpirala parole z rdečimi napisi.
»Kdo je osvobodil Trst?«
»Partizanski IX. Korpus,« je vpila množica.
»Gremo nad Trst!«
»Življenje damo, Trsta ne damo!« (ali ni tega stavka že nekoč slišala?)
»Tujega nočemo, svojega ne damo! Smrt izdajalcem!«
Vse je kazalo, da s študijem ne bo nič. Nekdanji zavezniki so se med sabo vedno bolj oddaljevali, začenjala se je hladna vojna, polna groženj. Vmes se je pretikala Jugoslavija, ki je skušala po sporu z Rusijo ostati neuvrščena.
Kljub grožnjam in novemu strahu so se po prvih tednih politične razmere umirile. Obe vojski sta se z meje umaknili, začela so se pogajanja, ki so se končala naslednje leto, z memorandumom, ko je Jugoslavija dokončno izgubila Trst.
Dekleta so v internat prihajala samo prenočevat, po omlednih enolončnicah v menzi.
Dneve so preživljale na predavanjih, popoldne pa hodile študirat v univerzitetno knjižnico, kjer je vladalo svečano vzdušje zbranosti, kot v cerkvi, s poduhovljenim knjižničarjem v črni halji, s katalogi in knjigami. Vsak je dobil svoj prostor ob mizi s svetilko. Vsi so le šepetali.
Nobeno predavanje ni bilo namenjeno samo prvemu letniku, počutil si se, kot da bi med vožnjo skočil na vlak ali sredi filma prišel v kino. Znajti se je treba. Če se ne vključiš, je bolje, da vse pustiš…Konec meseca so se letniku pridružile Tržačanke, priletele so kot selivke z juga in kmalu našle toplo gnezdo v prijaznem seminarju. Prišumele so z dežnimi plašči-»šuškavci« in belimi plastičnimi vrečkami, v katerih so se skrivale prave pomaranče ali celo čokolada,s pojočo govorico, lepše oblečene, prijazne in zagrete za študij. Kmalu so se udomile in spoprijateljile s kolegi- v drugi in drugačni državi-onkraj Svobodnega tržaškega ozemlja.
