Z izpraznjenimi možgani
gledam po pobočju
miselnega prepada.
Štrleče oči na hrbtni strani
dvigajo kvišku punčice,
med sončne žarke,
ki se kotaleč gnezdijo.
Veličina jih ljubkuje
v modrikasti nežnosti.
Spotoma nekje izgubljam
stik z njihovimi frekvencami.
Odtujujem toplini
njihovega diha.
Skozi celice gomazi
odsev samopozabe.
Razblinja se kot
mehurčki šampanjca
v razbitem kozarcu.
Njegovo izginjanje
biča prekate duše
kakor metež
obrazne pore.
PRAZNINA BESED
Nebo nad menoj,
kakor sokolje oko,
izmučeno od svojega
begajočega počutja,
opazuje
nezadržen ritem
dušnega mravljišča.
Izza zob povlečem
prežvečene besede,
napojene z jezikom
in njegovo postanostjo.
Okus blatne krvi
stresa izvotljeno bistvo.
Nenehno zaletavanje
v brezobziren zid potreb
jih kakor bumerang vrača
na ostrino jezika.
STOPNJA NIČA
Čustvena potrošnja duha,
sprevračanja teženj v obsesijo.
Teža zamegljenega vida,
strgane sanje izginule
v prahu zablode.
Sajasto nebo
zatira sledi diha
v norem plesu utripa.
POPLESAVANJE ČUTOV
Dotik jagodic,
stik dlanskih ploskev,
lava po brežinah
znotraj života.
Nevidno drsenje
raziskovanja sledi
s soljo prekritih por
na drhtečih oblinah.
Nepotrpežljivo
pogrezanje v vonjave
valovite povrhnjice
in zarivanje obraza
med obrežji
s poželjivimi stezami.
Gladka površina,
čez katero zlovešče visi
ukleščeno minevanje
brez vidne prizme.
Opaja se z nesmrtnostjo
in umirja čas hrepenenj.
Ples angelov oživi
plesišče sončnega zahoda,
sanje osvežijo zakrnelost
in prebudijo pravi jaz.
