Drevo življenja pozna že sumerski ep Gilgameš, ki je starejši od najstarejšega dela Stare zaveze, Tore, najmanj dva tisoč let! Zelo pomembna boginja »vina in piva« Siduri Sabitu sedi na prestolu v Vrtu bogov (v Stari zavezi edenski vrt, zemeljski raj) poleg morja in čuva drevo življenja. Po Stari zavezi sta v raju dva drevesa, drevo spoznanja in drevo življenja. Šamaš, sumerski bog Sonca pravi Gilgamešu, ki je dve tretjini bog in eno tretjino človek, petemu po vrsti uručkem kralju po velikem potopu, je pa smrten in išče večno življenje: »Pojdi k Siduri Sabitu, / modri ženski z Brega bogov. / Ona sedi na prestolu, / na Vrtu bogov na morju / in čuva drevo življenja. / Pojdi na Vrt, ki leži pred tabo! / Ona ti lahko kaže pot k Utnapištimu.« / (v Stari zavezi, Noe).
Utnapištim je praoče Gilgameša. Njemu in njegovi ženi so bogovi izjemoma podarili nesmrtnost.
Po Genezi iz Svetega pisma Stare zaveze je Noe (v Gilgamešu, kot rečeno, Utnapištim) s božjo pomočjo umaknil pred vesoljnim potopom po dvoje od vsega, kar je bilo živo, da skupaj z njim, z njegovimi sinovi, z njegovo ženo in ženami njegovih sinov ostanejo pri življenju.
V epu Gilgameš je zapisano, da ga je po potopu bog modrosti Ea blagoslovil s besedami: »Do sedaj je bil Utnapištim smrten človek, / zdaj naj bo s svojo ženo nam enak / in naj stanuje daleč na morju, / tam, na ustju rek.« (Gilgameš, 11. Plošča)
Po judovskem verovanju so ljudje smrtni brez izjeme, pa tudi Noe, čeprav je živel 950 let, 600 let pred vesoljnim potopom in še 350 let po potopu, potem pa je vendarle umrl (1 Mz 9, 29).
»Čarovni cvet morja« je trava nesmrtnosti. Gilgameš kot rečeno išče večno življenje. Utnapištim mu pravi: »Gilgameš, dolgo si hodil, / veliko si utrpel / in vložil veliko truda. / Kaj da ti dam, da srečno prideš v domovino? / Hočem ti zaupati eno skrivnost, / hočem ti povedati o čarovni travi. / Trava je podobna trnu, / in raste globoko v morju, / trn je kot bodica od ježa, / cveti v daljnem sladkovodnem morju. / Ko travo dobiš v roke / in ješ od nje, / boš našel večno mladost in večno življenje.« (Gilgameš, 11. Plošča)
Naša smrtnost je – poleg ljubezni – osrednja tema celotne človeške misli, verovanj, umetnosti in književnosti.
Zavest o biti vsekakor ni samoumevna in je treba bit zavestno spoznati. Spoznanje o biti je pot proti spoznanju, da smo minljiva bitja, o smrti kot koncu in vesti o strahu pred smrtjo, ki je vir podzavestne tesnobe in stiske tekom življenja. O tem se lahko prepričamo v Homerjevi Odiseji, pripovedi o Jobu v Svetem pismu Stare zaveze, v Dantejevi Božanski komediji, Goethejevem Faustu in Wagnerjevem Parsifalu, pa tudi v Marxovem realnem zgodovinskem pesimizmu in, vsekakor, v Heideggrovem fenomenološkem eksistencializmu. Ahil bi bil raje na zemlji dninar kakor v podzemlju kralj! Rajši imamo pekel, le da smo! Pri Homerju je to Had, v pripovedi o Jobu in Goethejevem Faustu pa Šeol!
Zbirka »Čarovni cvet morja« vsebuje tudi »trilogijo«, ki jo predstavljajo moje predelave sumerskega epa o Gilgamešu, delov Geneze iz Svetega pisma Stare zaveze in delov Korana Modrega.
Kot je »resnica« spoznanje, pri katerem natančno »posnemamo« izbrani predmet na način odvisen od namena, so »Novi Gilgameš«, fantazma »Jaz in druge živali« in »Zgodba o materi božji Mariji in sinu božjemu Jezusu Kristusu« v enakem odnosu do izvirnih predložkov, seveda, v skladu s domnevnim namenom teh predelav, kot je na primer odnos imenitne predelave Tokata in fuga v D molu od Leopolda Stokowskega do izvirne tokate in fuge Johanna Sebastiana Bacha. Predelave so vsekakor avtorska dela.
Po angleškem filozofu Thomasu Hobbesu (1588-1679), ki velja za utemeljitelja moderne politične filozofije in antropologije, širši publiki znanem, zlasti po izrekih »Homo homini lupus« (Človek človeku volk) in »Bellum omnium omnes« (Vojna vseh proti vsem), ki držita tudi dan-danes, smo kot osebe bodisi »aktorji«, ki sodimo v naravo, ali »avtorji« (umetniki), ki besede in dejanja drugih ljudeh ali stvari prikazujemo ljudem, katerim jih pripisujemo, bodisi da so resnične ali izmišljene.
Pri pisanju enkrat uporabimo elemente »resnice« kot spoznanja »prvega« in »drugega« sveta, drugače pa, kot pravi Karl R. Popper (1902-1994), avstrijsko-angleško-ameriški filozof deduktivnega empirizma in pluralizma, kot sem tudi jaz, saj se svet in narava vključno s človekom ne more pojasniti z enim samim načelom in eno samo teorijo (!), »jemljemo iz« in »podajamo v« »tretji« svet znanosti, tehnologije, umetnosti, književnosti in kulture v skladu z našim namenom in razumevanjem teh stvaritev. »Prvi« je fizični svet izven nas, saj je domneva, da ta svet obstaja neodvisno od nas zelo razumna in predvsem koristna za naše preživetje. »Drugi« je svet našega Jaza kot enotnosti nasprotij telesa in duha. »Tretji« je svet kulture, ki ga sami ustvarjamo kot posamezniki in družbene skupnosti, ima pa tudi »fizično« eksistenco neodvisno od nas. V primeru uporabe »resnice« se opiramo na spoznanje, v primeru »podajanja« (ustvarjanja) in »jemanja« zaradi ustvarjanja na razumevanje. Onkraj spoznanja in razumevanja je namenskost, ki v obeh primerih odločno vpliva na končni izsledek
