Deklica Tilda je bila stara komaj sedem let, ko je izgubila mamo. Ostala je sama z očetom a le za nekaj časa. Oče se je ponovno poročil in Tilda je dobila mačeho.
Mačeha je bila všečna očetu, saj je bila prava lepotica. S Tildo je lepo ravnala le, kadar je bil oče doma, drugače pa je bila deklica prava sužnja. To je še nekako šlo, dokler ni mačeha rodila svoje hčere in nato še sina. Čeprav je Tilda pomagala doma vse postoriti in paziti še na otroka, zanjo ni bilo več prostora. Mačeha se ni mogla sprijazniti z njo, še najbolj pa se je bala, da bi si morali njeni otroci s Tildo deliti bogastvo po očetu.
Mačeha je naredila načrt, kako se je bo znebila.
Nekega jutra, ko očeta ni bilo doma, je zbudila deklico in rekla, da gresta nabirati jagode. Hodili sta in hodili tako dolgo, da je deklica že čisto omagala.
»Sedi na to podrto drevo in si malo odpočij, medtem bom še sama pogledala, če rasejo v bližini kakšne jagode,« je dejala mačeha.
Tilda je od utrujenosti hitro zaspala. Zbudil jo je hlad, saj se je bližal večer. Dolge sence dreves so se širile po gozdu in delale grozljive podobe vseh mogočih oblik. Prestrašeno se je ozirala okrog, kje bi zagledala mačeho. Tudi klicanje ni pomagalo, saj se ni nihče oglasil. Deklica ni vedela ne kod ne kam. Solze so ji polzele po rdečih ličkih. Veje so jo teple iz vseh strani, saj od joka ni dobro videla, kod hodi. A naenkrat se ji je zdelo, da ni več sama. Pred njo je skakljal droben ptiček in jo vabil:
»Hodi za menoj in nič te naj ne bo strah.«
Tilda je res sledila drobni ptički. Naenkrat je prišla na jaso, kjer je stala stara razmajana hiška. Okna so bila osvetljena. Ptiček je naenkrat izginil, čeprav je deklici še pred nekaj trenutki kazal pot.
Deklica Tilda ni vedela, da se je v širnih gozdovih Kozjaka znašla v stari koči dobrosrčne gospodarice Kobanke. Hči hudobne čarovnice Pohorke se je namreč zagledala v sina, ki je živel z materjo Kobanko in večkrat splavaril na Dravi. Bil je lep in drzen mladenič, ki se nikakor ni želel poročiti z hčerko zlobne čarovnice, zato ga je ta z urokom spremenila v drobnega ptička, mater v starko in vilo v pravo podrtijo.
Deklica Tilda je šla do hiške in potrkala na vrata. Odprla ji je razkuštrana sivolasa ženica zelo prijaznega obraza.
»Kaj je pa tebe prineslo v ta samotni kraj? Gotovo si se izgubila,« je ugibala ženica. »Vstopi v hiško in ne jokaj, saj bo še vse dobro,« ji je dejala. Pripravila nekaj za pod zob.«
Tilda je sedla za mizoin ženica ji je prinesla večerjo. Malo pojedla nato pa kar za mizo zaspala.
Zjutraj se je zbudila in ni vedela, kako je sploh prišla v posteljo. Na mizi jo je že čakal zajtrk.
»Zdaj se pa le hitro najej, potem mi boš pomagala pri delu,« ji je dejala ženica.
Med zajtrkom se je Tilda razgledovala po prostoru. Bila je samo velika soba s kuhinjo in spalnico. Na enem koncu je bila postelja, v kateri je spala ženica, na drugi strani pa še ena postelja, v kateri je prespala Tilda. Nad veliko pečjo pa so se na vrvicah sušila sama zelišča. Po zajtrku je pospravila za sabo, umila tudi lonček od mleka, drobtinice pa je stresla pred hiško, saj se je spomnila na drobnega ptička, ki mu je sledila vse do te hiške.
»Zdaj mi pa povej, kako ti je ime, odkod si in kaj te je prineslo v ta kraj?« jo je vprašala ženica.
Deklica ji je vse razložila.
»Če je to tako, potem pa ostani kar pri meni. A morala mi boš služiti sedem let in mi v vsem pomagati,« je rekla ženica.
Deklici je bila navajena delati in je pristala.
»Danes bova skupaj nahranili pujse, kozico boš privezala na jasi, da se bo pasla, nato te čaka nabiranje drv za kurjavo in še veliko opravil, ki ti jih bom sproti naročila.«
Sivolasa ženica jo je zbujala zelo zgodaj zjutraj, da je hitro začela z delom, šele pozno zvečer pa je lahko odšla k počitku. Večkrat je bila Tilda tako utrujena, da niti jesti ni mogla, vendar se nikoli ni pritožila. Kadar se ji je zdelo, da ne more več zdržati, je opazila drobno ptičko, ki ji je dajala pogum.
Leta so tekla in deklica niti ni opazila, da je sedem let že minilo. Razvila se je v lepo mladenko. Bila je prijazna do stare ženice, ki ji je dajala streho nad glavo in hrano, za katero ni bilo treba nikoli prositi.
A nekega jutra je nihče ni poklical, da mora vstati in iti na delo. Zbudila se je in videla, da ni več v stari hiški, ampak v prelepi vili, vse okrašeni, kakor da pričakuje številne goste.
Poiskala je starko in videla, da se je spremenila v gospo, oblečeno v izbrana oblačila.
»Hitro teci v svojo sobo, se preobleci in pripravi za sprejem gostov,« ji je te ukazala.
Deklica Tilda na skoraj ni vedela, kam naj se obrne. Naenkrat je stala pred njo nekakšna governanta, ji pokazala pot v njeno sobo in ji pomagala pri oblačenju.
Tilda ni mogla verjeti svojim očem. Tako razkošnih oblek ni videla niti pri svoji mami.
»Saj sploh ne morem verjeti, da sem to jaz,« je vzdihnila.
Naenkrat so začeli prihajati gostje. Sprejemala jih ženica, spremenjena v bogato gospo.
Med gosti je Tilda naenkrat zagledala mačeho s svojo hčerko in sinom.
»Kje neki je oče?« se je spraševala. Največ od vsega si je želela, da bi se spet srečala z očetom.
Naenkrat pa so ljudje postali vznemirjeni in so hoteli odgnati berača, ki je prosil le malo hrane. Tildi se je berač zasmilil. Prosila je ženico oziroma Kobansko gospo, kot se je pravilno imenovala, če lahko nahrani reveža, ki prosi za hrano. Gospa ni imela nič proti in tako je Tilda šla po berača, da ga odpelje v kuhinjo in mu da hrane. A ko je prišla do njega, je prepoznala v njem očeta. Objela ga je in poljubila. Povedal ji je, da je šele nekaj dni po vrnitvi domov izvedel, da je Tilda izginila. Odločil se jo je poiskati in da se tako dolgo ne bo vrnil domov, dokler je ne najde.
Največja želja se ji je uresničila, objela je Kobansko gospo in se ji zahvalila. Vedela je, da je ona uredila tudi to.
Naenkrat so se vsi vznemirili in gledali, kako se po cesti približuje jezdec na belem konju in že od daleč pozdravlja Kobansko gospo. Bil je njen sin Branimir, s katerega je prav tako padla čarovnija. Prišel je pred njo, razjahal in objel mater.
Deklica Tilda se je zazrla v mladeniča in ga v trenutku vzljubila. Zdelo se ji je, da ga že dolgo pozna, čeprav ga še nikoli ni videla. Mladenič se ji je počasi približal. Besede so mu šle težko z jezika, saj ga je njena lepota čisto prevzela, še ko je bil začaran v drobnega ptička.
Sin Kobanske gospe Branimir je najprej zaprosil za roko Tildoin ona ni omahovala.
Praznovali zaroko. Pilo, jedlo in plesalo se je tri dni skupaj.
Mačeha je vse to opazovala. Takšnega ženina je želela za svojo pravo hčer. Pri sebi je sklenila, da se znebi Tilde.
Na vse mogoče načine se je dobrikala pastorki in svojemu možu, da želi do poroke pomagati deklici Tildi. Naj bo vse čim lepše pripravljeno in bo ženin res lahko občudoval nevesto.
Naskrivaj se je podala do čarovnice Pohorke in jo prosila za zvarek, ki bo Tildo spremenil v gnusno starko. Res je mačeha prinesla napitek deklici Tildi pred spanjem k postelji. A Kobanska gospa je vedela za njeno namero in je prinesla prav tako napitek. Zamotila je mačeho in zamenjala posodi z napitkom. Rekla je:
»Pijta, da bosta laže zaspali.«
Mačeha je vzela posodo z zastrupljenim napitkom in se spremenila v najgršo starko. Zakričala je, zbežala iz vile in nikoli je nihče več ni videl.
Na dan poroke se je zbrala množica gostov, muzikantje, družice in priči. Ko se je pojavila nevesta, so ljudje strmeli in jo občudovali. Bila je najlepša nevesta, kar so jih kdaj videli. Poročno slavje je trajalo sedem dni in noči, jedlo, pilo in plesalo se je do onemoglosti, tako da jih še danes bolijo podplati.
