Neko jutro se zbudiš in v sebi začutiš željo, neskončno hrepenenje. Čudno razpoloženje te drži ves dan in zvečer celo odpoveš zmenek s prijateljem, s katerim delita občasne spolne radosti. Ostaneš doma, glavo nasloniš na pisalno mizo, poslušaš glasbo, pustiš zvokom, da te vzamejo, pišeš pisma ljudem v daljne kraje. Ojoj, kako si želiš okusiti jagodo.
Ampak januar je; jagodove marmelade nočeš, niti kompota, zmrznjenih jagod ali tistih iz tople grede tudi ne. Čakaš pomladi, poletja. Dolge dneve in tedne čakaš, telo in dušo drži to neskončno čustvo, kot nevidna sila. In ne greš v kino in na zabave in na kavo, samo ždiš doma, prebiraš poezijo, gledaš stare fotografije, s staro mamo se pogovarjaš o njenih mladih letih in ves čas mantraš: jagoda, jagoda, jagoda.
Končno dočakaš pozno pomlad, trg je preplavljen z jagodami, velikimi, vodenimi, brez pravega okusa. Tudi tistih gozdnih, ki jih imajo stare ženice, nočeš. Ujete v polivinilu ali majhnem lončku se stiskajo ves dopoldan, kupljive, na merico.
In potem se odločiš. Odbiješ vsa povabila, greš zgodaj spat in zjutraj na mestni avtobus, pa na vlak in ven iz mesta. In se pelješ, pelješ, sopotnik nekaj brblja in se hoče pogovarjati, ti pa si ves sam s seboj, prenapet in vroč od pričakovanja.
Potem peš do gozda, kjer slutiš, da rastejo divje jagode. Gozd te malo pretrese, da se ustaviš, vdihneš, kar malo te zanese in se celo spustiš na tla, na zeleni mah. Ptički se oglašajo, svetli žarki se odbijajo od rosnih kapljic, sem in tja kak list zapleše z nevidno sapico. V telesu se sprosti krčevitost, vročino vzamejo gozdna tla in čmrlj. V duši je spokojnost. In potem blodiš po gozdu, po stezicah in potem proč od stezic, v neznano, kar greš, nekaj te vodi in ubogaš, vdano. Želja ni več nestrpna in napeta - želja in hrepenenje skočita iz tebe, plezata po drevju, ovijata se okoli vej in se posujeta z listjem, ližeta mokre liste rastlin. Jagoda, jagoda, jagoda - občutki mi vlažijo telo, telo, telo hodi, ne - drsi skozi gozd, boža praprot, nabira gozdno krebuljico. Ob robu gozdne jase najdeš še malo slastne šentjanževke: zit, zit, dži, dži - se oglaša plavček s tenke vejice.
Končno jih zagledaš: veliki zeleni listi. Obstaneš, za trenutek je telo spet naelektreno, samo hipec, le toliko, da se misel odlušči in se skrije v socvetju metličastih trav. Spodaj je, si misliš; kar naj bo tam, modruješ. Naročje je polno nabranih rastlin, rmana, rebrinca, šentjanževke in takšnih reči...
Le kako naj utrgam drobceno jagodo? Na pot sem šla brez prtljage, malice, brez žepov, vrečk...
Jagoda, ki me je vso zimo in pomlad držala v zanosnem razpoloženju! Spustim se na kolena, odložim šopek in se odplazim k jagodičevju. Pravidno odmaknem list in jo zagledam - rdečo, drobno. In jo gledam. Jagoda in jaz. Jaz in gozd. Jagoda, zvoki, barve, midve z jagodo sva svet. Nasmehnem se ji, jo pozdravim, nemo z očmi, otipam in nežno otrgam. Preprosto, v enem dihu. Zdaj je v dlani, kotrlja se v krogu. Globoko vdihnem njen vonj vase in jo s konico jezika spravim v usta. Počasi, počasi jo stiskam. Vsako kapljico, ki privre iz nje, začutijo vse moje brbončice. V trenutku je v krvi, v telesu. Drobne jagoda, nekaj gramov težka; edina hrana tega dne. Roj mušic mi nagaja, mravlje iz bližnjega mravljišča me že grizejo in lezejo vsepovsod. Vstanem in se odpravim nazaj.
Usta so polna okusa po jagodi, ki se je že čisto stopila in razlezla po vseh kotičkih ustne votline. Temni se, počasi tipam proti postelji.
V vlaku se pokriješ z jopico preko glave, da si lahko sam s svojo jagodo. V mestnem avtobusu se ljudje drenjajo, pritiskajo vate in te posiljujejo vsak z svojimi mislimi, a drobcena jagoda je tvojo dušo in telo premazala z nevidnim zaščitnim lakom.
Doma se ti ne ljubi ne pogovarjati, ne poslušati, ne ješ, ne piješ, svojo malo skrivnost pestuješ, prežet z njo živiš. Po tem čudežnem potovanju si ves gibčen in raznežen in razlezen.
Podoživljaš dogodek iz gozda še in še, tisoč obveznosti tvojega vsakdana niso več tak nadležen tovor.
Ko vzhičenost počasi popusti, zbledijo spomini, se telo spet strese v hrepenenju, bolečina neizpetosti ti spet zvija sklepe in meso brezbrižno visi na kosteh.
Ko te ljudje pluvajo in hodijo po tebi, mečejo vate smeti, se nate obešajo, ti trgajo koščke jeter, ti cefrajo črevesje, ti z zlatim prahom slepijo oči, mašijo ušesa z odvečnimi besedami, mrtvimi mislimi, ko z osladno glasbo onesnažujejo tvoj bivalni prostor, takrat ti je edina uteha in skrivno pribežališče drobna jagoda.
Kako lažje je hoditi po svetu, če si ovit z duhom male jagode, vonji in zvoki gozdne pastorale. In jagoda je navsezadnje le navaden sadež, če ni tistega čakanja, gomazenja milijonov čustev po telesu; tiste hoje in iskanja in pričakovanja in tistega vsrkavanja nikoli čisto razkrite skrivnosti.
Joj, ljubezen je kot iskanje in doživetje divje jagode!
