Naključje nama je razkrilo
manjkajoči polovici jaza.
Nekaj čudovitega
je šinilo skozi najini telesi,
da sta v orkanskem jedru
butali v čeri naslade
in se igrali v peni višav.
V srečo sproščena obraza obnemita.
Krivda zaorje vanju
s tujimi jeziki.
ZGODBARKA
zasačena od jeguljastih pogledov
si scefrala zadnjo iluzijo
za zatlesnjenimi vrati
nad valovanjem ulice in morjem
zabrisanih obrazov
čepela v tišini in iskala
pomen odtenkom črne
takrat je noč prižgala luč
iz hipa svetlobe si izžličkala moč
trenutke nizala v zgodbe
spregovorila o molku
učrkovala si okus samote
SCHIAVO
Vznemirijo te škripajoči koraki.
Sosedov Francelj kriči:
Pepč, skrij Mohorjev koledar!
Zažgali ga bodo,
ne dovoli, da ga dobi ta drhal!
Knjigo položiš med narcise,
ki se zibajo v vetru,
kot bi z rumenimi glavami pritrjevale:
Tu bo varna.
Okrog vogala pridrvi črna limuzina:
Eia! Eia! Eia! Alala.
Črnosrajčniki preiskujejo.
Kričijo.
Grozijo.
Skrbi te ženin trepet,
njene ščemeče oči
in kapljice,
ki ji polzijo po zgubanem licu.
Boli strah
za njeno krilo
skrite deklice.
Obup preglasi bojazen
globoko pod povrhnjico
se rojeva pokončnost.
Stopaš na barikade slovenstva.
Lažeš, ne da bi trenil z očmi:
Letošnji koledar?
Nimam ga.
Gospod kaplan mi ga niso dali.
SESTOP
Daleč od sonca, ko jutro
še ni potegnilo s svetlobnim prstom,
se pogrezaš v zatohlost.
Brskaš znotraj skrinje
potopljene v somrak.
Drug drugemu sta zrla v besede,
si grebla skozi možgane.
Z molkom odtujila pogled.
Ovila si se v izrabljene trenutke.
Misli polagaš na lice vetra, deliš jih
z odmevi v nenapisanem epilogu.
ZATO DOLGO BEDIŠ
ukleščena v temačno notranjost
za slepimi okni
prisluškuješ svoji sredici
bojiš se obiska preteklosti
skeleta iz priprte omare
blodiš po zveriženih hodnikih
trkaš na vrata
verjameš
da se odškrnejo
za njimi
na scefranem predpražniku
najdeš sev svetlobe
ČAS NABRUŠENIH KOS
Kar se rodi, bo raslo,
kar raste, bo dozorelo,
kar dozori, bo umrlo. Neža Maurer
Veter se poigrava
z zeleno gladino.
Razposajene trave
tleskajo pomladni aplavz.
V drobnih naborkih
zavalovi na tisoče zlatic.
Z nasmehom sledijo
varljivemu blišču
sonca.
ŠPAMPET
noč sestopa s pogorja senc
šumeče vrbje
prislanja lica na vodno peno
mlada češnja
si čez pomladno blazino
poravnava bele kodre
v očesu jutra
hudomušen odblesk
prve kaplje svetlobe
ODBLISK
Kazalca drsita proti eni.
Tresk krožnika utiša pregrete besede.
Na steni abstraktna slika bolonjske omake.
Špageti se zvijajo po dotrajanem podu.
Žensko ihtenje, raztrgana tožba violine.
Izigran zmaj se opoteka v zavetje spalnice.
Gola žarnica bolšči izpod stropa.
TISTEGA SEPTEMBRA
Svet je bil negiben, tih
in dan je spokojno polzel v večer.
Deževalo je. Narahlo pršelo iz sivine.
Stala si na robu dvorišča.
V mehkem pogledu
si skrivala lesket prepolnega jezera.
Gladina je grozila, da se vsak hip
razlije preko roba.
– Mama, si dahnila.
Glas se ti je prelomil.
Beseda je kot prevelik grižljaj obtičala v grlu.
Zavedela si se; bil je včeraj in bilo je poletje.
Čas, ko so sončni žarki kapljali skozi krošnje.
V daljavi je hrumelo mesto.
IZZA ZAVESE
Preko noči osivela svečnica mehko seda na strmino. Z lepljivo dlanjo se oprime zvonika in lenobno obleži na visoko v pobočju ugnezdeni vasici. Tišino moti le škrebljanje dežja.
Na mokro šipo
potoček zapisuje
verz zimske pesmi.
Večpomenska beseda
postaja goljufija.
ZGREŠENA SMER
babilon besed
sprenevedanja
košček za koščkom
trgajo iluzije
preplašene jerebice
na črti horizonta
trepetajo
pod težo svinčenih oblakov
NIZ KORALD
Megla plete pajčevinast klobuk. Siv je s pridihom brezupnosti.
Vračaš se. Pod pelerino neodločnosti ti razmočen asfalt šteje korake.
S pogledom se iščeš globoko spodaj, tam kjer se začnejo korenine.
Tiho odvijaš klobec. Zreš v zabrisane prizore. Slike. Želje uokvirjaš v grenek nasmeh.
Nežno kot gladka svila ti čez ustnice zdrsne: Oprosti!
Dan postaja čist. Preprost.
