1. julij 2013Letnik XVI
na nogi se mu je odprla rana
zašijem jo in zavijem v povoj
medek me prestrašeno pogleda
me ne boš vrgla v smeti
sva si obljubila da bova skupaj zapustila svet
ne vem kaj bi pisala
kako bi to točno natipkala na računalnik
ko pridem ven iz tega pekla ali bo kdo razumel to kar pišem.
rekel si mi kaj naj napišem
jaz pa ne vem kaj bi napisala
kot se odpre cvetni popek je danes prišla pomlad skoraj po koledarju
včeraj je bil še sneg led neplužen kako se je čutil zimski mraz
odprla sem vrata in pričakovala da bo tako
a vse je izginilo vsa zimska navlaka sonce je bleščalo ko sem odhajala od doma
tudi medeka sem imela v torbi
medek reče – taka presenečenja so najdragocenejša
na psihiatriji ustvarjajo kar po tekočem traku laži
to opažam pri sebi za druge pa ne vem
potolaži me da napišem pesem ki ne bi bila laž
kaj če koga poznaš ne moreš vedeti tudi za bolezen ki jo ima
ne medo midva o tem razmišljava in ne najdeva sklepa
srečala sva se ob cesti
nebo je bilo temno
nevihta se je bližala
premočila si bom svoje salonarje nič ne spadajo v to vreme sem pomislila in si jih ogledala
ti si ležal kar na mojem salonarju dolgi črv ležal in mi namigoval
tako zdrizast prav grd in popolnoma moker
stresla sem čevelj in padel si v lužo
vem da je moja glava danes tabula rasa
čakam trudim se da se napolni s pesmico ki me bo prenesla v daljen svet in po kateri se me bo kdo spomnil
kaj pa če ne bo nič iz tega ne smem dvomiti
tana, zbudi se poglej na uro tako si prespala tudi literarno uro na lentu
tako strašno se mi je zdelo dopoldne ker za nas ni dela
ko sem prišla domov so me bolele noge
malo bom zaspala sem si rekla
sanjalo se mi je da sem nekaj napisala
medo oprosti ne kregaj me več
sem pač prespala literarno uro na lentu