Počasi se je sonce kazalo izza gora, ko se je Kurent vračal z gostije. A ne bi bil Kurent, če ne bi prepeval kake hudomušne, če ne bi godel kake poskočne. In kaj se je slišalo?
»Le tri dni sem služil,
tri račke prislužil
in cvenka poln meh
za šale in smeh …«
Res je na hrbtu nosil čudno bogastvo: gosli in malho s tremi pečenimi račkami in vrečico s cekini, ki so zapeljivo cingljali. In ker je kar naprej veselo prepeval in igral na gosli, je priklical iz hiš vso vas, skozi katero je hodil. Ker je bil Kurent dobrega srca in je znal brati iz oči, je začel svoje bogastvo razdajati – eno račka fantičku, drugo stari mamki in tretjo bolehnemu dedku. Tudi cekine je v treh zamahih stresel med reveže. Je že tako zagnal, da se kakemu bogatinu ne bi prikotalili pred noge. Potem je veselo pomahal ljudem in odšel. Na poti je pel in godel:
»Tri račke dobil,
tri račke zgubil,
cekine razdal,
brez cvenka ostal …«
Ampak melodija je bila vseeno poskočna, Kurentov obraz srečen.
Kaj kmalu pa so se prav grdi oblaki prikradli izza hribov. Tudi prve kaplje so padle. Kurent je skril svoje gosli pod suknjo in potlačil svoj širokokrajni klobuk globoko na oči. A blizu gozda se je nenadoma pojavil pred njim star mož in poprosil Kurenta za njegov klobuk.
»Veš, ti si še mlad, meni bi pa ta tvoj dežnik rešil življenje,« je razložil.
Kurent ni dolgo pomišljal. Ko pa ga je mož vprašal, kako mu naj poplača to dobro delo, se je Kurent nasmehnil in rekel:
»Kar dam, dam iz srca!«
In sta šla vsak svojo pot. Seveda Kurent niti malo ni slutil, da je ta ubogi, zgarani možic nekdo … Pst! … Komaj je spet zasijalo sonce, si je posušil obleko in lase, privlekel na suho gosli, zaigral in zapel:
»Tri račke dobil,
tri račke zgubil,
cekine razdal,
brez strehe ostal …«
In je hodil in hodil, kar se je oglasil njegov želodec.
Pa se je naš veseljak glasno pogovarjal sam s seboj:
»Lačen sem, lačen. Račka bi mi teknila. – Eh, Kurent, saj veš, da si vse premoženje razdelil! – Ampak zdaj bi bil s koščkom kruha zadovoljen. Hej, hej, morda pa moj žep premore še kakšno skorjico …«
Hitro je sedel pod košato drevo, segel v žep in privlekel iz njega – klobasico. Uh, kako se mu zasvetijo oči! A to še ni vse. Te klobasice se drži še druga in tretja in – jojmene, cela veriga jih je! Kako mu je bil hvaležen želodec, ko se je lotil prve in druge. Tedaj pa se je ena od njih oglasila s človeškim glasom:
»Kurent, dober tek! Ampak vedi, da smo me čudežne klobasice. Nekaj nas le spravi v svojo torbo in prihrani za čas, ko bi nas potreboval. Če si ti zaželiš, se lahko spremenimo v trdno, jekleno verigo. Zapomni si to!«
Kurent je od začudenja kar zavijal oči, se zamislil in dejal:
»Hm, to si pa res velja zapomniti! Ampak, ljube klobasice, spravile ste me tudi v hudo zadrego. Veste, da sem tako žejen, da bi izpil celo jezero. Nimam pa niti pol cekinčka več!«
»Saj ga ne potrebuješ. Pomoč je že tu!« je nekdo spregovoril z globokim glasom. Kurent je pomislil, da se mu morda blede, in je pogledal naokrog. A na mahu pred njim je stala steklenica in rekla:
»Le srkni požirek! Zdaj sem vinček, a če bi me praznil hudoben človek – pekoče žganje. Na tvojo željo sem pa – lepilo. Da, lepilo! Saj si dovolj prebrisan, da bi znal to izkoristiti!«
Ali verjamete, da Kurent dolgo ni mogel priti k sebi? Spravil je klobasice in steklenico v torbo, kimal z glavo in spet glasno modroval sam s seboj. Ker se je medtem zvečerilo, je odkolovratil do bližnjega gozda. Tu bo lahko razmišljal in nato prespal noč. Našel je primerno ležišče na zelenem mahu. Pod glavo je hotel dati le svoj klobuk, ker se ni takoj spomnil, da ga je bil podaril starcu. Toda saj mu ni bil potreben! Že je imel namreč pod utrujeno glavo blazino, ta pa se je razrastla v udobno spalno vrečo, ki je spregovorila s piskajočim glasom:
»Kurent, kar dobro se naspi, da boš lahko spet razveseljeval ljudi! Toda ne pozabi, da je na zadrgi ključavnica, ključek pa v tvojem žepu. Lahko noč!«
Kurent ni utegnil izreči ničesar podobnega zahvali, ker je v tistem trenutku že zadremal.
Drugo jutro se je Kurent prebudil ves svež, zadovoljno in skrbno je pregledal spalno vrečo, jo zvil in stlačil v malho poleg klobasic in steklenice. In potem je spet veselo hodil po svetu, igral na gosli in prepeval, le da o svojih čudežnih predmetih ni zakrožil nobene pesmice. Spet je spravljal ljudi v dobro voljo, prislužene dobrote pa je delil z revnimi.
Ker pa na svetu živijo tudi hudobni ljudje, je nekoč Kurenta doletelo nekaj hudo neprijetnega. V temnem gozdu ga je napadel razbojnik. Hotel je vrečko s cekini, ki je Kurent seveda ni imel več.
»Ne laži, sicer boš visel …!« je grozil tolovaj.
Kurentu je tedaj nekaj šinilo v glavo in je milo, zelo milo zaprosil:
»Pa pojejva najprej dve klobasici, da me mine strah in bom potem bolj junaško stopil pod vejo, kjer bom na njej pozneje bingljal …«
Razbojnika je zabavalo Kurentovo prestrašeno prosjačenje, ker ni vedel, da je igra. Ko je privolil, so klobasice švrknile iz malhe, se spremenile v verigo in presenečenega širokoustneža priklenile k drevesu. Šele čez tri dni je smel oditi iz gozda.
Kurenta pa niso preveč spoštovali peklenščki, ker si jih je v svojih šalah mnogokrat privoščil. Eden od njih se je neke noči pred polnočjo odločil in – tudi v gozdu – počakal na Kurenta. Temu je sicer močno bilo srce, ko je zagledal rogateža, a strahu ni pokazal. Celo smejal se mu je, saj se je spomnil na steklenico in mu predrzno predlagal, da oba srkneta nekaj požirkov, potem pa se spoprimeta, kot se spodobi. Hudobec je nasedel. Žganje mu je malce zaprlo sapo, Kurent pa je medtem zlil nekaj kapljic na tla, kjer je poskakoval peklenšček. Nenadoma je ta začel vpiti in prositi, kajti žganje se je spremenilo v lepilo in siromak je bil prilepljen na tla, kot da je padel v past za lisice. Kurent je trikrat tri dni imel ujetnika prikleščenega, ker mu je šele zadnji dan zatrdno obljubil, da ga bodo on in vsi njegovi pajdaši za vedno pustili pri miru.
Kurent pa je ukanil tudi samo gospo Smrt. Ko se je prikazala in škodoželjno dejala, da se ga je odločila spraviti s sveta, se je prebrisani Kurent naredil, kot da ga je zadela kap. Telebnil je na tla. Smrt se je nasmehnila, se veselo zavrtela naokrog in rekla:
»Bratec, zdaj te pa imam!«
Ker pa jo je zasrbel nos, je segla po torbico in iskala robček. V tistem pa je naš prebrisanec skočil pokonci, jo zgrabil, stlačil v spalno vrečo in skrbno zaklenil, saj ključka še ni bil izgubil. Joj, kako je Smrt vreščala in prosila milosti! Kurent ni hotel nič slišati. Tri tedne jo je imel v vreči, ker mu je šele takrat obljubila, da se naj za čas svojega odhoda na oni svet sam odloči. In obljubo je držala.
In Kurent je spet hodil in hodil po naši zemljici in razveseljeval in osrečeval ljudi in so minevali dnevi, tedni, pomladi … Nekoč – ležal je pod košato jablano daleč za vasjo in se pogovarjal z zvezdicami, ki so se prižigale na nočnem nebu – pa se je nenadoma odločil, da se preseli v nebesa. Samo kako priti skozi nebeška vrata mimo strogega vratarja svetega Petra, ga je skrbelo. A je tvegal. Toda prvi dan ga je sveti Peter grobo zaničljivo odpravil, rekoč:
»Hm, Kurent! Saj nisi opravil nobenega dobrega dela. Za lenuhe pri nas ni prostora!«
In je zaloputnil vrata, da je Kurent kar odskočil. Drugi dan je prinesel s seboj mastnega petelinčka za darilo in prepričeval vratarja, da je razveseljevanje ljudi vendarle tudi dobro delo. A sveti Peter je spet posmehljivo dejal:
»Nič ne bo s tvojim petelinčkom in sladkim besedičenjem!«
Še bolj je zaloputnil vrata. Kurent je bil ogorčen:
»Taka nevljudnost! Če sem opravil z razbojnikom, peklenščkom in …,« je razmišljal in se nasmehnil, ko je odhajal skozi vrt pred nebeško palačo.
Tretji dan se je skril za staro drevo ob vhodnih vratih in pričel igrati milo, v srce segajočo melodijo, ki je prebudila tudi svetega Petra. Radoveden je bil, kdo igra tako lepo, in odprl vrata. Ker pa je bil že malo naglušen, je odšel dalje po stezici do senčnice, da bi našel umetnika. Takrat pa Kurent – hop! – skozi vrata. Uspelo mu je! A kako je bil presenečen, ko je na obešalniku zagledal svoj širokokrajni klobuk. Navdušen je kričal:
»Moje dobro delo je tu! Moje dobro delo…«
S svetim Petrom, ki se je razočaran vrnil, sta se potem dolgo časa prepirala, a vse se je na mah uredilo, ko je pristopil sam Bog in dobrodušno povedal:
»Res je to Kurentovo dobro delo. Klobuk je bil nekoč podaril – meni.«
Zdaj je vratar zmajal z glavo, Kurent pa je ves srečen zavriskal, pograbil svoje gosli in začel igrati. Sedaj je seveda odzvanjala naokrog razigrana, poskočna melodija.
Veseli Kurent in njegove čudežne gosli so odslej pričarale marsikatero prijetno urico sicer resnim nebeščanom.
