Veš za svoj prvi vdih.
Kraj, dan, ura, minuta.
Vse je zapisano.
Vse potŕjeno.
Kako da te ni zadušilo
melišče s kamenjem,
ki ga je sprožil tvoj krik?
VISOKA HIŠA
Rodila sem se v torek zvečer.
Takoj po prihodu pomladi.
Bilo je mrzlo in sem drhtela,
mi je pozneje pravila mama.
Iz mariborske bolnišnice
so me šesti dan odpeljali
z desnega brega Drave čez most,
na gosposko stran, proti parku.
Nališpanka z angelčki na strehi
se je nevoljna vznemirila,
ko so me, punčko, prinesli tja.
Štukature po stenah, stropih,
ornamenti na mlečnih steklih,
stopnice z železno ograjo
ne marajo otroškega joka.
Po visoki, temačni veži
se prerivajo dolge sence
vejevja in kovanih vitic
skoz šipo nad vhodnimi vrati.
Cikcakasto se vijugajo
stopnice s presledki, razpotji.
Vrata z zvonci, za njimi ljudje.
V mraku pritličja gospa Kraševec.
V želji po vnuku v daljnem mestu
sešije za punčko babico.
In punčka rožlja s ključavnico,
kjer se nadeja prijaznih ljudi.
Joka za Minko ubežnico.
A vabi jo tetika Luntika.
Samotna punčka z vrha stopnic.
SPREHOD
Bratu Matjažku – Matiji v spomin
V parku trepeta skoz zrak
poznopomladanski dan.
Strm vinograd, sončen breg,
se svetlika izza smrek.
Dalje gre le ena pot,
na Kalvarijo, na hrib.
A saj dva sva, brat in jaz,
brat je velik, ni me strah.
Me prijel je za rokó
in pogumno z njim grem gor.
Stèza, polna korenin,
pelje do kapelice,
stare slike spraskane
k nama so obrnjene.
Ne bojim se hudih mož,
bratec, ti me čuval boš.
Vedno više stopava,
se svetlobi bližava.
V hipu sonce, morje streh.
Vidiš streho z angelčki?
Mama, oče čakata
na otroka, ki sta šla.
Šla sva na Kalvarijo
in sva jo premagala,
se veselo vračava.
Punčka k bratu zrem navzgor,
glasno poje ptičkov zbor,
mi pri srcu je lepó.
---
Dolgo brat že v zemlji spi,
pesem ptic ga ne zbudi.
PARK
Za Majdo Grobelnik
Bredeva po parku.
Najlepšem v državi, pravijo.
Kostanjev drevored, platane.
Paviljon čaka na orkester,
klopi krog njega na poslušalce.
Z rožnega griča ob robu parka
zadiši. Čez ulico je tvoj dom.
Obstojiva pri ograji,
trinajstletnici.
V mraku rastejo besede:
gledališče – glas – glasba – ritem – ples –
Slutnje načrtov plešejo.
Obrnem se proti domu.
Ah, ne še. Spet se napótiva
skupaj skozi park. Visoka hiša
z angelčki na strehi je že tu.
A naju vnovič zvabi pot.
Paviljon, trate, rožni grič.
Žuborita potoka besed,
vzhajata kraljestvi iz pravljice.
Okrog naju se svetlikajo
skrivnostne slike prihodnjih dni.
Lahko noč, Majda.
Ne vem, kako sem prisánjala
do vhoda, veže, vrha stopnic.
Zvonec na vratih me prikliče
iz daljnih dežel prihodnosti.
Le kdaj te bom dočákala,
neustavljivo vabljiva,
nestrpno pričakovana?
MELJE
Karmen Jež v spomin
Torek, prvi april. Razrednik nam
je razdélil dijaške knjižice.
Do nadaljnjega ne bo pouka.
V letu enainštirideset
to pač ni prvoaprilska šala.
Vznemirjena grem popoldne h Karmen.
Šempeter pod Gôrco tiho vabi.
Meljski hrib kaže razbita rebra,
rjava Drava težka valoví.
Mestni čevlji zajemajo blato,
čmôkava kakor bosi po brozgi.
V zraku plava duh po crkotíni.
Petošolski zanos se potaplja
v strašljive podobe taborišč,
povorke izgnancev iz hudih sanj.
Katero zlo nam je namenjeno?
Grozeča groza neizbežnega
prhutá, se zapleta med lasé.
Blato se razliva čez rob ceste.
Dalje, do Šempetra, ni mogoče.
Vračava se skozi Melje v mesto.
Dnevi bodo zdrsnili kot v snu.
Četrtek: čez Slomškov trg grom štuke.
Blisk še nevidenega videnja.
Nedeljsko jutro: vzbuh fortissima
nepretrgane kanonade.
Čez tri mesce nas bo pripêljal
kamion do kasarne v Melju.
Od tod pot v izgnanstvo, v neznano.
Na koncu kolone naš štiristop.
IKONOSTAS
Spremljajo me
njihove
strme oči.
Brez besed
me gledajo.
Zaznamovanko,
ubežnico smrti.
Zrejo vame.
Nizi podob
na visoki steni.
Omamlja kadilo.
Brnijo basi.
Tenor
je zahlipal
v višino.
Trepetam.
Diham zanje,
namesto njih,
zadušenih.
