Dolgo je tega,
kar sem bil nedolžen,
brez želja.
v maminem trebuhu.
Topel, varen in ljubljen,
v utrdbi,
v svojem zatočišču.
Pričakovanj nimam več.
Moja mama me ljubi,
zato me lahko tepe.
Čisto malo.
Vem, nisem dober,
zato si zaslužim,
da trpim.
Zaklenjen v omari
sem se bal teme
in bil sem osamljen.
Sedaj pa
je tema moja prijateljica,
v kateri sem varen,
In na toplem.
In sam.
IZVIR DUŠ
Brez zadane naloge,
brez namena
ali celo brez razloga za obstoj.
Samo svobodno mišljenje.
Smeh.
Naelektrenost. Pozitivna energija,
ki me objema.
Kot bi bila v vodi.zmeraj.
In za vedno.
Zov, ki ga ne morem prezreti.
Kaj je to. Ali morda –
kdo je to?
Hitim.
Drvim s hitrostjo misli.
Kliče me.
Nemočna, da bi ga preslišala,
divjam nekam,
V neznano.
Neznano čustvo,
tako novo, toplo in varno.
Ljubezen?
Ljubezen? Kaj je ljubezen?
Povsem nov svet.
Sama v udobnem mehurčku.
Ne! Ne! Nočem iti.
Nisem pripravljena.
Od kod ta svetloba? Ugasnite luč.
Rada bi se vrnila.
Na pomoč!
A mehurček je že počil.
IZGUBLJENI ČAS
Ostre čeljusti sovraštva, gnusa
vdirajo v moje čute in čeprav
sem slišal, da smo vsi enaki,
si tega ne bi mislil.
Ko te pogledam –
tvoji lasje, tvoja koža,
oblačila, ki jih nosiš,
kako govoriš,
se smejiš.
V tvojih mislih
prevladujeta zloba in strah.
V tvojih očeh se skriva prevara.
Zdi se mi, da so se ob rojstvu
zamotale tvoje niti,
saj si z odraščanjem postajal vse manj popoln.
Tvoje preference so
tako šokantne, tako čudaške.
Svoje zaupanje sem položil v boga,
čigar poti določajo moje misli
in moje vedenje.
Resnično si želim,
da bi mi bili vsi podobni
