1. november 2012XV. letnik
Z radostjo jutra, ki valovom na morju se utrne, vsako jutro pojem nežno pesem.
Polglasno, vesela, da uživam to lepoto. Z vztrajnostjo sonca v ekvatorju bi žgala s poljubi molče valove morja.
Sonce, sonce, kakor razbeljena peč.
Skozi mene žari, z menoj se napaja, raste vse do globine morja.
Galebi posedajo na valovih, zdaj svobodno letajo nad čolni in ladjami, a ko so utrujeni, brez strahu izberejo mesto za počitek.
Vse poti me vodijo okrog morja, začenjajo se in končajo.
Svet se je zožil v ta mali krog svetlobe, ki so ga ustvarile prižgane svetilke na ladjah.
Soba je zadehtela z vonjem po morju, ki se svetlika, in po tihem mrmra.
Razsvetljena ploščat in obala, nebo svetlo, polna luna, mrežo plete, zvezde svetijo kot še nikoli.
Glasba neumorno igra. Nežni sopran se oglasi – Lahko noč!
Pesem zveni preko valov. Plesni pari se vrtijo, objeti za slovo, zvok glasbe v zraku drhti, izgubi se v valovih.
Lahko noč!
