Sprejemam jesen.
Vidim sadove
svojih poti
in srebrne lase,
v katerih se ujame
večerni mrak.
Sprejemam počasen
korak med listjem
šumečim, ki se
odpravlja spat.
V vseh barvah
sprejemam jesen.
NAJVEČJI ČAR
V najgloblji dolini
srčne struge se
pretaka vrelec.
V sebi čutim
šepet občutkov,
nasmeha in sanj.
Ljubim lepote
posutih bregov
s cvetjem topline.
V skrivnosti sveta
se skriva največji čar.
TOPA RADOST
V reko padajo
ukradeni trenutki.
Topa radost
bolečine vije
svoje roke
in se plazi
med curki.
Preko neba
se razlije v
mavrico
tiha melodija.
DUŠA ZAPOJE
Opojnost tišine
me vabi med
šumeče trave in
porumenele jase.
Tja med bukve
rdeče me vleče
omamna jesen.
Tvoj obraz se
zrcali v potoku
in med cvetjem se
izgublja pogled.
Tako malo je treba,
da duša zapoje.
VEČBARVNI ČAS
Pestujem sanje.
V večbarvni čas
se vračam vanje.
Na vejah trnje
se suši in skozi
praprot dež rosi.
Opoj večera
cvetove sanj
poljublja.
V ZRAČNI PRISOTNOSTI
Topla sapa
me privablja,
redči zrak in dih
osvetli razpršeni mrak.
Oklepa se drobnih
kapljic dežja,
ki so kot okraski
na rumenih listih.
Vdihavam opojnost
jesenskih poljubov
zavitih v prisotnost
blede noči.
SKOZI ZAVIHEK OBLAKA
Besede se drobijo
kot udarci v
zlomljen čas.
Na spomin
se useda
cvetni prah.
Zadehti po jeseni.
Skozi zavihek oblaka
posije sonce
drobnega upanja.
ZAIDEM V MOLK
Puhasti dež
ruši občutje,
ki pada med
nekaj bledega,
kot v odgrnjeno
meglico.
Zaidem v
svoj molk.
Poslušam
dihanje srca,
ki se zlije v
begajoči mrak.
STEBRIČASTI ZVOKI
Pogled odplava.
Mimo oči bežijo
v temo zaviti
cvetoči vrtovi.
Osat sega
proti meni z
bodičastimi prsti.
V daljavi se slišijo
topi udarci ure in
stebričasti zvoki
padajo na
večerne sence.
Leden obraz
me prebada s
svojimi očmi.
ZAJOKALI SO TOPOLI
V zlatih robovih
jesenske svetlobe
segajo topoli
visoko proti nebu.
Zajočejo z vetrom,
ki se jih dotakne
kot upognjena svetloba
razprtih kril.
