»Živjo, Stana! Kod hodiš? Nisem te videla sedem laških let. Kako si kaj?«
»Bog daj … Čakaj, ne mi reči! … Rozika, kajne?
»Rezika. Pravzaprav so me v službi vsi klicali Rezi.«
»Joj, oprosti! Toliko časa je že preteklo. Seveda, Rezi … Iz komerciale. Kaj si ti že tudi v penziji?«
»Seveda, že dve leti. Ja leta tečejo… Ti si pa že precej dlje? Ti si šla še po starem?
»Ja, sem imela srečo. Nego … si sama prišla na otvoritev?«
»Ah, Polda si je malo ogledal orodja, potem pa je rekel, da me bo počakal kar pri šanku. Nima živcev za ogled vseh oddelkov. Saj veš, me ženske moramo vse videti, pa cene primerjati. Saj ne, da bi nameravala kaj kupiti…, morda kakšno malenkost … Pa tvoj Tone, je s tabo?«
»Niti od doma ga nisem spravila. Je rekel, če nima denarja, se tudi gustiral ne bo.«
»Čuj, lahko bi se kdaj dobili – vsi štirje. Saj se Polda in Tone tudi poznata, s šaha. Bomo kakšno rekli ob kavici. Zdaj sem se spomnila, imaš čas v četrtek?«
»Po četrtkih gre Tone navadno na šah, pa se včasih kar pozno zvečer vrne.«
»Ne mislim zvečer. Dopoldne ob desetih v gostilni Pri treh kostanjih.«
»Kaj pa vem,« zamečka Stana. »Ta mesec sva imela zavarovanje za kliota…«
»Ne razumeš. Nič nas ne stane. Dobila sem vabilo za promocijo, pa lahko povabim še en par. Pijača zastonj, pa še darilo dobimo.«
»No, če je tako, pa bova prišla. Kaj pa promocira…, ali kako se že reče?«
»Saj ni važno. Razne stvari. Ampak saj ni treba nič kupiti.«
V četrtek sta se Stana in Tone pripeljala s cliom do gostilne Pri treh kostanjih. Prijazna natakarica ju je usmerila v sobo, kjer je bilo zbranih že nekaj ljudi, večinoma upokojencev. Rezi jima je pomahala, rokovali so se, nato pa sta prisedla. Polda je že pil svoje pivo, Rezi pa je čakala, če bodo skupaj kaj naročili. Pristopila je natakarica v predpasničku z dvema velikima žepoma in majici, premajhni za dve številki in vprašala, kaj sme prinesti. Stani je bilo nerodno, Tone pa se je izgubil v perspektivi izreza na majici, ko se je natakarica nagnila nad mizo, da je umaknila cenik. Zadrego je rešila Rezi, ki je vprašala:
»Kaj ko bi kar pol litra rdečega?« in ko sta onadva kar pokimala, nadaljevala: »Pol litra merlota in tri kozarce, prosim.«
Natakarica je šla še do drugih gostov, ki so medtem polnili gostinsko sobo, pobrala naročila in goste postregla.
Četrt ure po napovedanem času je v sobo vstopil moški nekje zgodnjih tridesetih let, srednje postave, z začetkom bodoče pleše, oblečen v kavbojke in polo majico. V rokah je nosil dva kovčka in jih postavil na tla zraven prazne mize na dnu sobe. Za njim je prišla njegova pomočnica s tretjim kovčkom, oblečena kot stevardesa. Po dolgih nogah sodeč bi bila lahko sestra Blanke Vlašić.
»Pozdravljeni vsi skupaj!« je začel možakar s prijetnim glasom. »Ste vsi dobili, kar ste naročili?« in ko so gostje pokimali, nadaljeval: »Moje ime je Daniel Pletič, star sem enaintrideset let, še samski…« Tu je malo zastal in s pogledom zaokrožil po prostoru, da je dočakal pritajeni hehet, in nadaljeval: »Po horoskopu sem devica, visok sem 176 centimetrov, številko čevljev pa imam 43. Tako, sedaj veste vse o meni. Moji asistentki je ime Lidija, ampak njenih let ne bom obelodanil. Saj veste, da se o ženskih letih ne govori. Midva sva predstavnika svetovno znane renomirane firme Aneks Maneks International, za katero ste sigurno že vsi slišali, vendar so njihovi izdelki sedaj prvič predstavljeni tudi v naši državi. Prosim, dvignite roke tisti, ki ste za izdelke te firme že slišali!«
Nekaj rok se je dvignilo. Stani je bilo nerodno, ker še ni slišala za to firmo, še bolj pa jo je bilo sram to priznati, zato je obotavljaje še ona dvignila roko, vendar ne prav visoko, ampak takole, na pol. ‘Upam, da me ne bo kaj vprašal,’ je pomislila.
Daniel pa je nadaljeval:
»Zdaj pa, prosim, dvignite roke tisti, ki ste se prvič udeležili kakšne predstavitve!«
Zdaj je Stana že bolj pogumno dvignila roko. Bila je edina. Z očitkom je pogledala svojega Toneta, ki ni dvignil roke, čeprav tudi on še ni bil na nobeni predstavitvi. Spomnila se je črtice iz osnovne šole, ko so brali tisto Cankarjevo ‘Mater je zatajil’.
Tone je spoznal, da je Stani bilo nerodno, ker je bilo videti, da je edina brez topoglednih izkušenj, zato je opravičujoče zamrmral:
»Ko ga jebe!«
»Torej,« je povzel Daniel, »bom čisto na kratko povedal, kako bo potekalo naše današnje druženje. Predstavil vam bom paleto naših proizvodov – pri tem mi bo pomagala gospodična Lidija – nato se bom posvetil vsakemu posameznemu paru, ki bo želel imeti kaj iz naše kolekcije. V tem času vam bo naša gostiteljica postregla s kavico. Na koncu pa vam bo Lidija podelila še vaše obljubljeno darilce.«
»Če bi že zdaj podelili darilca, bi večina že zbrisala«, je poznavalsko navrgel Polda.
»Torej«, je še enkrat ponovil Daniel, »sedaj ste vsi že nestrpni, da boste med prvimi v tem delu Evrope seznanjeni z najnovejšimi, revolucionarnimi izdelki na področju bivanjske kulture. Če boste pogledali proti gospodični Lidiji…«, tu je malo zastal, kot da bi se zavedal, da moški del publike tako ali tako gleda le gospodično Lidijo …«, potem boste videli, da le s prstom ene roke drži odejo za kompletno francosko posteljo. To pa zato, ker je izjemno lahka, greje pa bolj kot najdebelejša pernica, kakršno so poznale naše babice. Pa da ne boste mislili, da je ta odeja le za najbolj mrzlo zimo. Ne, v najbolj vročih mesecih vas bo ta odeja hladila, saj do vas ne bo mogla prodreti vročina..«
Spet je napravil kratko pavzo, zaokrožil z očmi po prisotnih, da vidi učinek svojih besed, pa nadaljeval:
»In sedaj boste mislili, da je to izdelek nekakšnih polimernih vlaken, ki bodo dražila kožo in povzročala alergijo,« je z gnusom na obrazu nadaljeval. »Ne! To je čistega organskega izvora. Pa to ni groba ovčja volna, niti kozja s Himalaje. To je trikrat bolj fina dlaka kot je kamelja, kar je bil doslej višek v tej branži.«
Spet je napravil pavzo, da bi udaril s pripravljeno bombo:
»To je dlaka kitajskega golega psa!«
Zaslišalo se je mrmranje začudenja v publiki, potem pa je Daniel z občutkom superiornosti v glasu nekoga, ki ve nekaj, kar drugi ne vedo, nadaljeval:
»Sliši se neverjetno, da bi goli pes imel dlako. Ampak jo ima, samo da je tako fina, da je s prostim očesom težko vidna. Šele najnovejša tehnologija v tekstilni industriji je omogočila, da se iz tako fine volne da stkati tkanina. In firma Aneks Maneks International je edina, ki je pridobila licenco, da proizvaja izdelke za široko potrošnjo iz tega materiala. Doslej so se iz tega materiala izdelovale samo obleke v Nasinem programu za vesoljske raziskave. Le recesija, ki je v zadnjem času omejila Nasine programe, je to omogočila.«
»Koliko pa potem to stane?« se je zaslišal medklic.
»O tem bomo spregovorili pozneje,« se ni dal zmesti Daniel, ter nadaljeval: »Naj omenim še eno stvar, ki zanima predvsem društva za zaščiti živali. Psi na za to pripravljenih farmah živijo v ugodnih razmerah, kar je bistveno za kvaliteto surovine, brijejo pa jih vsak teden izučeni brivci, ki so vsi polnoletni. To je bila zahteva društev za preprečevanje izkoriščanja otroškega dela. Zdaj bo gospodična Lidija šla okrog, da boste lahko potipali to čudovito tkanino.«
»Pa res mi je bolj toplo,« se je nagnil Polda šepetaje k Tonetu, ko se je Lidija približala s tisto odejico, ki je najbolj spominjala na pajčolan. Potem je od strani poškilil proti Lidijinem stegnu in bolj slutil, kot videl nežni poprh dlačic, pri tem pa pomislil, kakšna bi bila odeja iz tistih dlačic. ‘Ta bi šele grela,’ je skoraj na glas pomislil.
Rezi in Stana pa se nista zavedali, kaj bolj zanima njuna moška, saj sta previdno in z navdušenjem otipavali mehko tkanino, preden jo je Lidija ponesla dalje. Medtem je Daniel nadaljeval:
»V Združenih državah je bila izvedena anketa med tistimi, ki so že preizkusili to čudežno odejo. Vsi so povedali, da so spali kot dojenčki.«
»Moj Polda že brez te odeje spi kot dojenček,« se je Rezi šepetaje namuznila proti Stani. »Takoj ko se zbudi, že išče flaško«.
»Če mi je ti ne bi skrivala, je jaz ne bi moral iskati,« se je branil Polda.
Ko so si vsi ogledali odejo in Lidijo, je Daniel zopet povzel besedo:
»Naj vam povem, da boste tisti, ki boste danes kupili odejo, dobili zraven čisto brezplačno še komplet posod iz nerjavečega jekla z dvojnim dnom. V tej posodi, ki je narejena po posebnem postopku, se hrana ne more zažgati. Gospodinja lahko da peči piščanca, pa gre mirno k sosedi sposodit si, recimo, lovorjev list, in ko pride po štirih urah nazaj, bo piščanec lepo zarumenel. Samo še obrniti ga je še treba.«
Ko je Daniel idoč od mize do mize prišel do mize naših junakov, ki so pili postreženo kavico, je bila Stana zelo nervozna. Sram jo je bilo, da ne bo mogla nič kupiti, ko pa so bili vsi tako prijazni. Rezi je bila bolj hladnokrvna, saj je imela že nekaj podobnih promocij za sabo. Mirno je pojasnila, da je nekaj mesecev pred tem že kupila podobno odejo nekega konkurenčnega podjetja. Seveda ne take vrhunske kvalitete, in če bi lahko tisto vrnila, bi takoj kupila tole. Stana je zajecljala nam že poznano opravičilo o zavarovalnini za clia, in ko je Daniel razumevajoče zamrmral
»Pa drugič,« mu je bila iz srca hvaležna.
Ko se je Daniel vrnil z obhoda z napisanima dvema zaključnicama, je odprl enega od kovčkov in najavil tisti težko pričakovani zaključek:
»Sedaj smo prišli tudi do nam najljubšega dejanja, to je obdarovanja naših gostov. Vsak par bo dobil čudežno krpo, ki vpije neverjetno količino tekočine. Če bi kdo hotel imeti še eno čudežno krpo, morda za poklon prijateljem, jo samo danes lahko kupi pri meni z neverjetnim 20 odstotnim popustom. Če imate to krpo, se vam ni treba bati, če bi vam počila cev v stanovanju. Krpa bo to v hipu popila. Treba jo je potem samo ožeti nekje na prostem. Nek človek, ki živi na poplavnem področju, kjer mu vsako jesen voda zalije kletne prostore, se je čudil, ko je to leto našel suho klet, čeprav je vsem sosedom voda zalila spodnje prostore. Ko je bolje pogledal, je našel v kleti čudežno krpo, ki jo je kupil pri nas le teden dni pred tem. Odnesel jo je ven in ožel, potem pa takoj vrnil nazaj v klet. Potem je kupil še eno za rabo v kuhinji. Nek drugi človek je imel srečo v nesreči, ko mu je veter zanesel čudežno krpo v bazen, ki ga ima pred hišo. Ker tega ni vedel, se je pognal na glavo s terase v bazen, ki pa je bil prazen. To bi lahko imelo tragične posledice, če ne bi priletel z glavo točno na krpo, tako da si je izpahnil samo ramo… Tako, mi smo zaključili. Želim vam mnogo užitkov z našimi izdelki in na svidenje!«
»No, kako se vama je zdelo?« je Rezi vprašala prijateljico ob izhodu.
»Lepo je bilo. Že dolgo se s Tonetom nisva tako lepo imela. Zadnjič, ko sva šla skupaj ven, je bilo, ko je moja mama praznovala zlato poroko.«
In ko sta se s Tonetom peljala proti domu, ga je vprašala:
»Kaj misliš, ali ni malo pretiraval glede bazena?«
A Tone ni nič odgovoril, saj je bil z mislimi nekje drugje.
KRAJ, KI SE IMENUJE PO MENI
Znana je davna človekova želja, da bi nekaj zapustil zanamcem, oziroma, da bi se ga po nečem spominjali. Če se ne morejo domisliti ničesar drugega, nekateri celo umorijo svojega predsednika, da bi se o njem pisalo.
Da pomirim svojega predsednika, če to posluša, naj povem, da imam drugačne ideje o tem, kako bi ovekovečil svoje ime.
Zadnjič sem zagledal plakat, ki vabi na razstavo o Valentinu Vodniku. Pha, Vodnik, ki je napisal par pesmi za pokušino! Jaz sem kapetan prve klase in imam poln predal pesmi. In po njem se imenuje celo Vodnikov dom!
Moral sem torej nekaj ukreniti. Spomnil sem se na prijatelja, ki dela na geodetski upravi in mu jaz pomagam pri kegljaškem sojenju. Vprašal sem ga, če mi on lahko najde kakšno mesto, ki ni zadovoljno s svojim imenom, pa bi se lahko imenovalo po meni.
Povedal mi je, da je to kar razširjen pojav, ampak da o tem odločajo krajani, in je odvisno od tega, čigav župan je trenutno na oblasti. Pa še to mi je pojasnil, da bi tega bilo bistveno več, če to ne bi bilo povezano z velikimi stroški: zamenjati je treba vse hišne tablice, krajevne table, vse dokumente krajanov, vse štampiljke po uradih…
To sem razumel, zato sem malo popustil. Kaj pa kakšno majhno vas, kak zaselek, ki nima dosti hiš, nekje v hribih, kjer so vsi že stari in nihče več ne rabi potnega lista, še osebne izkaznice ne?
Obljubil je, da se bo pozanimal in ko sem ga drugič šel gnjavit, mi je rekel, da je našel nekaj primernega blizu Žalca, nek zaselek, ki bi bil pripravljen spremeniti naziv, oziroma mu dodati novo ime. Če je prav prebral, se imenuje Godec.
Na glas sem preizkušal, kako zveni novo ime kraja: Jaušovčev Godec… Ni lepo zvenelo. S tem svojim priimkom imam že celo življenje probleme. Eni napišejo Jauševec, drugi Javševec, pa Javšovec, v vojski sem bil Jauševac ali Jaušević… Še v našem Štajerskem tedniku je v istem članku napisan moj priimek dvakrat – obakrat drugače. Prav pa je Jaušovec. Najlaže si zapomnijo, če rečem: kot Mima.
Poskusil sem obrniti imeni. Godec Mirka Jaušovca je že malo bolje. Godec Jaušovec Mirka zveni najlepše, toda ali je to po pravopisu?
V tej dilemi sem šel še iskat po karti, kje je ta moja vasica. S povečevalnim steklom mi jo je uspelo najti in prebrati. Ni bil Godec, ampak Gobec. Spomnil sem se tistih stihov Novih fosilov »… sve je moje u vodu palo …«
Vseeno bom še razmislil o predsedniku.
PES JASNOVIDEC
Začelo se je čisto slučajno. Do tačas je ta pes bil čisto navaden mešanček z navadnim imenom Floki. Njegova gospodarica Fani, ločenka srednjih let, ga je našla vsega premraženega v veži njihovega bloka in si ga prisvojila.
Sprememba se je pričela, ko je Fani postala tehnološki višek, in začela živeti od podpore Zavoda za zaposlovanje. Podpora ni bila dosti manjša, kot njena plača v službi, zato ni bil novi finančni položaj tisti, ki bi povzročil tako korenite spremembe v pasjem življenju Flokija in Fani. Spremembe so se pričele zaradi tega, ker je Fani naenkrat imela mnogo preveč prostega časa, ki ga je poskušala ubiti z gledanjem televizije in branjem ženskih revij. Naenkrat so se ji odprla nova obzorja. Spoznavati je pričela okultne vede od horoskopa do astroloških kart. Posebno jo je fascinirala numerologija, ki ji je razložila, zakaj je ostala brez službe, njena nekaj let mlajša kolegica Zinka pa ne. Eno samo črko imena je treba spremeniti, pa se ti življenje lahko obrne za 360 stopinj, je prebrala.
Svoje ime je torej spremenila v Mani, poiskala pa je tudi novo ime za svojega kužka. Začela ga je klicati Nostradamus. Ko ga je prvič poklicala z novim imenom in mu hkrati molela obrano svinjsko kost, je takoj stekel k njej in mahal z repom.
Sedaj je začela z drugačnimi očmi gledati na svojega Nostradamusa, saj je s svojim tretjim očesom zaznala, da ima tudi on svoje tretje oko: tista črna lisa na čelu je to jasno poudarjala. Ni takoj slepo verjela v njegove nadnaravne sposobnosti, ampak ga je temeljito preizkušala. Gledala ga je v oči, pravzaprav v tisto črno liso nad očmi – v njegovo tretje oko in ga vprašala, ali bo v njeno življenje spet stopil kak moški. Nostradamus je pomahal z repom in ji s tem priklical rahlo rdečico na lica. Na vsa njena pričakovanja se je pozitivno odzval – z zanj značilnim mahanjem z repom.
Mani je vsa vznemirjena šla še naprej. Poklicala je svoje najboljše prijateljice in jim poročala o svojem odkritju. Prijateljice so postavljale vprašanja, Nostradamus je mahal z repom, Mani pa je tolmačila njegove odgovore, saj je le ona bila z njim povezana na astralni ravni. Bile so vzhičene in glas o psu jasnovidcu se je širil bliskovito, kot dobro strokovno podtaknjen požar.
Mani ni postala prevzetna. Prijateljicam je ponujala še naprej Nostradamusove usluge brezplačno. Sprejela je od njih samo drobna darila: kavo in pasjo hrano. Ker pa se je naval na njeno domovanje povečeval, je bila primorana nalepiti na vrata listek z uradnimi urami, v veži pa nevsiljiv cenik Nostradamusovih uslug. Skromnost in poštenost ji nista dovoljevali, da bi sama računala še svoj izgubljeni čas.
Prenehala je spraševati Nostradamusa, ali bo še kdaj našla službo. S svojim statusom je bila nadvse zadovoljna. Zahvaljevala se je numerologiji, da ji je odprla oči in ji pomagala najti svoje novo ime – Mani.
