Ne vem več, zakaj smo se odločili za tisti kraj. Grad je od zunaj dajal zapuščen, toda mogočen videz, ko se je tako čvrsto držal v tisti strmini nad reko. Vendar so nam že velikanska lesena vrata pri vhodu govorila, da je znotraj nekaj posebnega. In res! Kaj je lahko za praznovanje rojstnega dne bolj primerno kot prostor, ki se nam je prikazal tedaj ?
Pet velikanskih sodov, polnih žlahtne kapljice, velika miza za izbrano družbo in mogočne pajčevine pod stropom za dekoracijo. In mehak, skrivnosten hlad. Še zdaj ga čutim. Še danes ne vem, ali je bil samo zaradi temperature, ki prija vinu, ali pa je bilo v njem še nekaj drugega, nerazložljivega. Koliko desetletij je prebival ta prostor v tišini in miru, sem razmišljal, medtem ko smo vanj nosili komponente glasbenega stolpa. Te nekako niso sodile sem. Violina mogoče, ali star klavir, z baročnim zvokom. Toda časi so drugačni, brez glasbe na praznovanju ne gre. Prvi zvoki iz zvočnikov, ki so se ostro odbijali od obokanih stropov, so zveneli malo predrzno, toda ko se jim je pridružilo prijetno petje vesele druščine ob veliki starodavni mizi, polni dobrot in dobre kapljice, se je občutek neprijetnosti hitro izgubil, prostor pa je postajal vse bolj domač. V zraku je ostalo nekaj nedoločljivega. Kot obljuba. Obljuba da se bo zgodilo nekaj posebnega.
Trk kozarcev, nazdravljanje in požirek vina so prekinili tok mojih misli. Vino je bilo zares čudovito, čutiti je bilo, da ga je naredil nekdo, ki to dela z ljubeznijo, s prefinjenim občutkom.
Ja! Menihi to znajo! Požirki so postajali vse daljši, po telesih se nam je razlezla prijetna toplota, družba je postajala vse bolj razigrana.
Nekaj pa mi ves čas ni dalo miru.
»Poglej me v oči, ko nazdravljaš!« mi je rekla in mi podala roko z besedami: Alenka sem! In držal sem to roko, mehko in voljno, dosti dlje, kot se spodobi za predstavitev.
To sem v njenih čudovitih očeh takoj opazil. V njih je bil poseben izraz. Veselje in kanček otožnosti hkrati.
Pozneje, na razgreti zabavi, so se najini pogledi vse pogosteje srečevali in trajali vedno dlje.
Kaj vse je bilo v teh očeh! Nekaj neevropskega, azijskega, morda japonskega.
V petju sva se takoj ujela. Igrivo je bežala z glasom v višave in nižine, jaz sem ji sledil, dokler ni šla tako visoko, da je nisem mogel več ujeti. Kot kakšen pevski – ti loviš. Odlična je bila v tej igri, slutil sem, da njen glas veliko obeta.
Lep julijski popoldan se je sanjavo in skoraj neopazno prevesil v večer, na prej jasno nebo je priplavalo nekaj kopastih oblakov. Obljubljali so kratko osvežitev. Skozi zamreženo okno velike grajske kleti smo lahko kdaj pa kdaj videli blisk, ki mu je po kratkem premoru sledilo zelo oddaljeno grmenje. Občutek je bil res mističen. Še in še bi se mu predajal, če ne bi Alenka poskrbela za spremembo.
Naenkrat sem na konici nosu začutil nekaj hladnega, lepljivega, sladkega, na njenem obrazu pa igriv nasmeh, poln žlahtne porednosti. S torto me je namazala, sem pomislil, potisnil prst v velik kos sladkosti na krožniku, potem pa ji to namazal po licu. »Happy birthday to you!« in spet je bila na potezi ona. Nisem se skušal umakniti. Igra je postala zanimiva in sladka, dvakrat sladka. Nenadoma je Alenka vstala, mi podarila vabljiv nasmeh in zbežala proti vratom. Jaz pa za njo.
Stekel sem mimo težkih lesenih vrat, ven, v čudovito svetlobo večernega neba, med drobne kapljice pojenjajoče nevihte.
Vso zadihano sem ujel nekje sredi sadovnjaka, takšno, z mokrimi lasmi, napol odpeto bluzo in s pričakovanjem v čudovitih očeh. Dvignil sem roko, ji namazal sladko torto po vratu, dokler mi niso prsti zdrseli nižje, nekam pod mokro bluzo … Čutil sem njen dih, bitje srca, dokler nisva polna strasti utonila v visoki travi … Ljubila sva se, odtavala v svoj svet, nekje daleč pod nama pa je tiho tekla Drava.
Njeno povabilo, da jo v kratkem obiščem, sem rad sprejel. Pričakal me je vonj indijskih kadil, rafija ob postelji, majhna rdeča mizica. Nato si je gugajoč se na velikem gugalnem stolu spretno zvila cigareto, jo pokadila in sedla k meni, in me odpeljala v svet šepetanj in skrivnostnih zvokov njene kitare. Vedel sem, da zna uživati v majhnih stvareh. Znala je več dati kot vzeti. Še sem jo gledal v te poševne oči, srečevala sva se kot Azija in Evropa, mistika in realizem.
Adijo Alenka! Hvala za spoznanja, hvala za vstopnico v drugačen, skrivnostni svet.
Pot me včasih še vodi mimo tistega gradu. Narava tam je še vedno čudovita, spomini tudi živijo. Grad sameva, težka lesena vrata pa kot da čakajo, da bi jih kdo spet odprl. Sicer pa, Alenka, ti loviš!
