pesnenje je u)met v pesem
umetnost pesnenja je metanje besed
in to žongliranje je vsa igra
vsa igra je resnost
resnotst je vsa neresna
neresnost je resnica
resnica je res-nitev
res-nitev je res-ničenje
res-ničenje je ničenje resnice
ničenje resnice je stvarjenje neresnice
stvarjenje neresnice je ta pesem
ta pesem je izmeček tega trenutka
ta trenutek j e izmeček duha časa
duh časa diha z mojimi p1juči
zrak je čist - večer ali jutro
presojno želja in žeja prazna
izmislek ničen - ničnost svéta
sveto sveti svet
tema ugaša - pesem je gotova
gotovost je smrt
umetnost pesnenja je pesnenje smrti
smrt je veselje vesolja
vsa volja je vsa zavest vesti
zavest vesti je svest sveta
svest sveta je izvest pesmi
izvest pesmi je pasja radost
umetnost pesnenja je umetnost radosti
umetnost življenja je življenje umetnosti
o umetnosti kamna
: kamen je kamen ni
O umetnosti ljubezni
: ljubi brezni
: ljubi brez nič
: ljudje brezna
: lubje brez
: lupine besed
besede brez sebe
ta prostor je prostor(-)ni
nič brez sveta
čas in geslo
vse
RETROSPEKTRUM
delo - naša kri
danes bo jutri včeraj
čez leto bo lansko leto
čez dve leti predlanskim
in tako na-prej na-zaj
na zdaj daj
raz-daj
raz-nič
raz-te raste rast tebe
vdaja krvi
voda ki se vda
ljubezen - naša krivda
krivi da zastrupitve
kalni tek vsečasja
kar naj bi bilo ki ni sava
vmrtveni tok
marljivost vničevanja sveta
kupite danes
jutri jutra ne bo
pogrošniki krvi zraka
zelene krvi narave
razkrinkane mesečevine
zidovi so nasprotni veter
in spet polegli veter
brez vetra in zidov ni opore
pesem je zakonita po(-)vsem
svet pesmi je pesem sveta
DRUGI ČUT
kakršen je začetek
rojstva ure tega prostora
kakšen
v avli sluha
skrbljivem redju stoternih izvirov
besede so v polno-prazno
smešna je beseda mir
stonogemu nemiru
kri hoče sebe vtopiti v sebe
kakšno sonce prenekateri krik
kateri zid katerih utripov
a vse-eno je vse-isto
strmo ravno dušje
pušča odprto puščavo raznovrstja
blišč pre(d)mikov
nasičenje in otopitev v led
men/javo meni budnost
sporočilo spor
nesklad tega trenutka
iz-polnost
skozme gre pot na sever
ki nisem predmestje
vse slišno je končno uspavanka
ostalo je šepetanje
zajeda se z zobmi nezaupanja
povej govori svoj molk
od-govori svoj govor
da ne bi slišali besede svojega jezika d
rugačnih sredstev
nebrižnosti
ki je breg vse prav
vse ravno
zakon tukaj in tam
ne da bi ploskal z besedami
da bi smilil
je nekaj časa za ljubezen
nekaj za prezir
po zori
v kaj ugaša upanje
u-pri-zoritve
kar se kaže z neogibnostjo
da gre napor naprej
v panje
žetev k žrtvi
že davno vpreženemu vbitemu
ki ga ni zunaj tega kar je
– prehod med posameznostmi
čas samo to
v-z-traj anj e
moje ime (imam)
DE REBUS MEIS
I.
Del
ki prede opuščene peščine
utrip zdavnin
zadanih
in zavdanih
jutranjih bleščic
jutrišnjega nejutra
v zarotenem angelstvu
je čas miru
po zatiranju strupov
da ostanejo
v nezmotljivem stanju
časnega kotla
osti žilnih kazavcev
kamor
in odkoder
se vklepa
brezumna vedrost
neštetih tujih utripov
ki končujejo v istem
v tem
je tema in svetloba
II.
Besede so opoteče
zamolkli pogovori
opijanjajo
namesto vina
in krušnih resnic
sni se umikajo
narkotikom piščali
in drugih siren
nad to ni in to bo
nad ne bo neba
korakajo naviti mrtveci
in sejejo smrdljivo seme
oprtih misli
pohabnih nasmehov
v naročja nehvaležne prsti
čas je prijazen
in pravičen
brez boja zatre
vojščake teme
in predolgih dni
z mehaniko brez ur in zvona
III.
Z danico
če že ostane sama
četudi
prezrta spregledana nevažna
in zato neukalkulirana
v predpisani potek
odpisovanja
odštevanja
pogovorov o tekmovanju
in tekmovanja
lojnic znojnic in izločil
pisanih raket
s planetom soncem v naročju
bordojskordečem ločju
takšna pot
in en sam konj
med mescem
in zadanimi tujimi mesti
z danico v žepu
če že ni pozabljena
kakor ribe crknjenih rek
ceste vkovane v rdeče zlato
rjo opuščenih utripov
IV.
Z danico in vsem drugim
neogibnim
kar malo je imenovati
z besede
ne z malo in ne z veliko
četudi rastejo svetišča
in so mogočnim na svetu
doprinešeni darovi
kot je treba izbrani
srce bije k smrti
kot nezgrešljiva ura
na oltarjih sveta
gorje je
kadar je smrt poveličevana
ker je zlorabljena
v slavje novih koristi
preteklosti ni
in je ne bo
edini dolg je
resničen
in trajen
toda nespoznan
V.
Pripeljite mi otročičke
pravijo hudiči
začeti je treba pri nj ih
ne zamudite nikogar
vsi se na napakah učimo
reče ljubi bog
ne more rešiti človeštva
in mu je vseeno
in dolgčas
in kriči nad služabniki:
pripeljite mi otročičke
na duše ne čakajo posiljevavci
da pridejo same
dajte jim balončke
in druge zastavice
naj z njimi mahajo
in skandirajo
nagnusne zloge
da bojo srečni
ne vedoč kaj delajo
kam plovejo
skoz lastne glasove
korakajo
skoz lastna telesa
s podtaknjenmi jekli
zapleteni v tuje igrice
VI.
Kot da je vse to potrebno
reče pek grobar
in pesnik
a najmanj morejo sami služabniki spomina
kajti resnica ni v tem
reka je takšna resnica
ob nedeljah in praznikih
je spet ogledalo neba
po njenih žilah se ne zganejo ribe
premalo je časa za to stvar
kar je od začetka sveta
je takšna nepotrebna stvar
kot je prav takšna resnica
njeni služabniki so nepotrebni
tako kot njeni ječarji
v isti službi so
gojitelji in porabniki
v tem času pa časa ni
lažni čas bijejo besede
crknjene narave
konje zamenja kaj boljšega
travo zamenja kaj boljšega
prihodnost zamenja ...
