Včasih prislonim ustnice samo za tišino.
Z zaprtimi vekami ne moreš videti,
prek koliko slojev hrepenim po bližini.
A zdi se mi, da ti enostavno veš,
kdaj spravljam med svoje rjuhe
in kdaj naju prepuščam večerom.
Toda toliko ur dajem tišini.
Ker mi je lepo, ko se smejiš,
ko rečeš, da ljubiš,
ko mi govoriš v dvojini.
Tvoje dlani pomirijo valove
in najino letenje mi ustavi kazalce.
In tako čas stoji v jutrih in večerih,
tam kjer se stikata pomlad in jesen.
Nikoli soba ni tako prazna,
kakor ko zapustiš mojo posteljo.
Tu pa ostaja vse tvoje.
In stegujem roke tja, kjer me je tvoja koža
spominjala na toplo spomladansko sonce,
ki z luno na moji strani
riše dan.
Zjutraj me budiš z modrimi vzhodi
in zvečer te uspavam z rdečimi zahodi.
In ves vmesni čas je le tišina,
preglašena z mislimi.
Nikoli si nisva risali mej, ki bi jih prestopali,
nikoli ni obstajalo tisto, kar bi bilo predaleč.
In morda se ravno zato prelivam prek novih dni
tako brezbrižno in strastno,
morda zato tako tesno objemam vse tvoje besede.
Poljubi me tam, kjer si zapisala svoje ime,
poljubi me tako, da pretrgaš kožo in vliješ vame
vse barve, s katerimi si mi narisala pravljico.
Morda raje vidiš, da sem tiho,
da te ne shranjujem med črkami
ampak le prepustim toku časa.
Toda rada te vidim tu vmes, rada te povijam v liste
in zapisujem tam k sebi.
Pusti mi, da ti vzamem še nekaj besed.
Naj bo ta pesem najina.
In tvoje prste čutim na svojem vratu,
medtem ko se nesramno zapletaš ob vrsto kodrov,
ki se ti postavljajo na pot.
Že zdavnaj sem zaspala v tvojem naročju,
Ti si pa še vedno tam in občuduješ.
Sestavljaš. Ljubiš.
HOČEM
Zdolgočaseno gledam rdeče cvetove
in se pretvarjam, da mi ugajajo.
Vonj vrtnic mi je odveč ob tej melodiji
izbrala si pač napačno pesem
(izbrala si napačno žensko).
Zakaj ne vem več kdo sem
takrat ko ugasneš vse luči?
Se kdaj vprašaš, kdo sem postala?
Preziram tiste vrstice brez barv
preziram tiste nasmeške
(preziram svoj smeh).
Priznala si mi, da sem tvoja kraljica
(zakaj te gledam iz gradu?).
Pokazala si mi, da lahko hodiš po meni
(zakaj se te bojim?).
In ne boš razumela, ko boš brala
ker nikoli ne bereš.
In boš razumela, ko boš brala
ker vedno veš.
(Znova počnem to. Iščem.)
METAFORE
Prosto se sprehajaj po vseh mojih prostorih,
nasičenimi z tišino in samoto noči,
prosto se sprehajaj tam, kjer te vedno počakam,
pri vratih, na koncu hodnikov.
Ne ljubim več po poglavjih.
Ne hrepenim več po odmerkih.
Pa veš, da ne znam želeti tako,
da se telo nebi neprestano treslo?
Iz kože bi mi znala sprati vso sol,
sloj za slojem.
Jaz bi pa za trenutek preglasila šepetanje
in ti jasno povedla do kje segajo moje sanje,
kakšne barve so moje ptice
in o čemu vsako jutro prepevajo.
Bi.
Če bi si kdaj upala spregovoriti tako glasno,
kakor znam podajati tišino.
Ljubim to, kako mi prelomiš razmišljanje
in kako me zapolniš s poljubi.
Toda še vedno iščem metafore,
ki bi se skladale s hrepenenjem,
metafore,
ki jih nikoli ni potrebno pojasnjevati.
Tako popolno se prilegaš vsakemu stihu.
Jemlješ me,
kot jaz jemljem besedam njihov resnični pomen.
Nekje v teh urah se izgubijo minute.
In morda prvič tudi vse pomembnosti.
In jaz se znova sprašujem, kje se zares prične
ta pesem
in koliko vrstic govori o naju.
A ne bom jih štela. Ker niti sama ne vem
o čemu danes v resnici pišem.
Pravim, da o tebi.
Mislim, da o naju.
Morda o sebi. Ne vem.
Vem pa, da me v temu kupu besed prek vsake vrstice
nekaj veže nate.
OBZORJE
Hodim po galeriji
in si ogledujem razstavo.
Preden sem vstopila sploh nisem prebrala
kdo je ta
umetnik.
» Obzorje.«
Tako ji je dal ime.
V vsakem kotu je slika »Brezmejnost«.
Ena. Morje.
Brezmejnost dva.
Tri. Puščava.
Brezmejnost štiri.
Na sredini je vrtiljak. In ni mi jasno zakaj. Zakaj?
Ni pomembno.
Se usedem nanj. Utrujena sem pač. Od hoje.
Počasi se vrtim v krogu
in si ogledujem kote.
Ter pospešim.
Zdi se mi, kakor da vsakič padem
prek slike v pesek
in vodo.
Vrtim se tako hitro, da se slike prekrivajo.
Blato.
Slabo mi je.
Od teh krogov.
Spustim se, naj me odnese.
V katerokoli sliko, povsod bi bila.
Delček trenutka za polet.
In pristanem na tleh
ob steni, pod sliko.
Slika.
Še platna ne bom uspela pretrgati.
Kaj šele biti. Tam.
Je res za sliko zid? Nikoli nisem preverila.
POMARANČE
Nimam potrebne motivacije
da bi se naučila besed
potrebnih za lažje slovo
le ena sama točka sem
še obdobje ne morem biti
grem in ne povem kam
pridem in ne povem zakaj
ni telesa, da bi hrepenelo
ni potrebe po pogledu
le prazna in zapolnjena
le zapolnjena in negibna
le negibna in v teku
ne vem kdaj sem zaspala
v kopeli z vonjem pomaranč
in se zbudila v ledeni vodi
ki mi je razgalila telo
in omehčala kožo
ljudje kupujejo sanje
jaz jih preziram kot sovražnika
jaz jih režem na majhne koščke
in mečem vse na isti kup.
PRELOMLJENA PESEM
Zrak mi diši po nesramni popolnosti.
Vrata zapiram za seboj, da mi ne ubeži
drznost, ovita v odeje, razpotegnjena prek cest.
Od reke.
Vse do morja. In nazaj.
Ni več šumnikov med valovi, sedaj mi je jasno.
Vonj po soli ni več nasičen
temveč lahkoten. Breztežen. Slan.
Noč je le takrat, ko poljubljam robove skrajnosti,
tiho ljubim in gledam prek svojih vrstic.
In upam, da ne bom izvedela, kje so kupi praznega papirja.
Zdi se mi, da čutim srce,
da vnovič bije, da bije hitreje,
da preglasi tišino in pretrga premor.
Nočem vse. Nočem popolnosti.
Nočem biti edina na svetu. Nočem biti edina v vesolju.
Želim si, kar diši drugače, nepopolno.
Hotela bi biti nekje na poti. Nikjer. Povsod.
Prižgem cigareto in v dimu fascinacija nedvoumnosti.
Kot prelomljena pesem.
