Obrneš stran.
V predal spomina
pospraviš dneve in noči.
In vse postane zgodovina,
in v njej še čas vse bolj bledi ...
Obrneš stran.
Vsled nejevolje,
zabrišeš kar je kdaj bilo.
In se tolažiš...bo že bolje ...
čeprav se v dvom spoznanja tko ...
Obrneš stran.
Le hipec traja,
prek sivo tlakovanih cest.
A k vragu vse, ko pa ostaja,
v daljavi, upa prazna pest ...
TEBI, MOJEMU …
Če poženeš nad oblake,
do neba tople modrine,
prek katere ptica šine,
kadar k soncu krila steza,
vodi tja svoje korake,
kjer življenje zlahka mine
brez sejanja bolečine,
kjer sovraštvo ni zaveza …
Če te bo ponesla reka,
po kateri redek plove,
v svetove neke nove,
v katerih ni prikazni,
bodi senca vsaj človeka,
skozi trnje, čez ovire,
po poteh, kjer brez manire
mrgoli preveč golazni …
ŽIVLJENJE
Življenje je pesem, v trenutku izpeta,
od rojstva do smrti nenehno obeta,
obeta in vabi ter tu in tam daje,
začne in konča pa se rado jokaje...
To pesem je treba, pač, znati odpeti,
živeti tako, da v oči zmoreš zreti
in, če njen napev še po tebi zveni,
potem kdo poreče – tako se živi!
ROTIM VAS!
Rotim vas:
vse bo po vaše,
tako, kot vam paše,
le – dajte mi glas!
Da, bom priznal:
se nisem izkazal,
vse sem zamazal,
a tokrat bom znal!
Dajte, ljudje,
zaupajte vame,
saj ne gre zame,
za vas se gre!
Jaz le trpim!
Nič mi ni fino,
za Domovino
nenehno gorim!
Da bogatim?
Ste pa za šalo,
pomislite malo,
saj komaj živim!
IŠČOČ
Iščoč
vse življenje,
iščoč, dan za dnem,
in zroč
v razjasnjenje,
nevidno očem,
hodeč
neka pota,
hodeč kdaj nazaj,
trpeč,
kadar zmota
izniči sijaj…
Izbiraš korake,
zdaj sem, zdaj spet tja,
nabiraš napake,
in vsaka velja,
edino, kar šteje,
pogled, ki vzdrži,
če kdaj, vsaj kasneje,
dospeš med Ljudi…
Z MAJICE TITO …
Nekoč sem ... ah, tisti časi,
smo živeli bolj počasi,
bolj počasi in bolj fino ...
srečal luštno prav deklino,
jedra vsa in nasmejana,
prav mikavno razigrana,
ji na prsih, kot ulita,
je žarela slika Tita ...
Smo hodili v Trst po kavo,
in ljubili očetnjavo,
od Vardarja do Triglava
je mladost bila zabava,
od Đerdapa do Jadrana
pa v brezbrižnost naravnana,
dogodivščin nikdar sita,
pa čeprav pod vodstvom Tita ...
Časi in časti so čuda,
se spreminja rodna gruda,
so dvonogi mlačne biti,
včasih perle, večkrat riti,
nad preteklostjo bentijo,
nevretenčarje častijo,
zdaj se križu zopet svita
in vsi pljuvajo čez Tita ...
Tudi ona ... kaj bi pravil,
čeznjo sem že križ napravil,
se je dobro spremenila,
ko je modnemu sledila,
se ji je splačala tranša,
njen junak zdaj Janez Janša,
demokratično zabita
snela je z oprsja Tita ...
A nekoč je ... kaj se hoče,
se spominjati več noče,
ker spomin zna škodovati
pravovernim se ravnati,
ni več ljuba, ni več mila,
se v srce je ohladila,
firma je na njej ugledna,
a brez Tita je zgolj – bedna ...
