Ne trkaj vame, revica,
pusti me spati.
Kapljaš v razpoko,
duši te strah.
Mežé
vidim tvojo negotovost – kot bi imela oči.
Prepusti se, pojdi,
pljuskni med stare znance,
razdelite si kruh.
Slepa si, dokler si v mraku,
odgrni težke zavese,
samo zdi se da so krvave.
Ne objemaj prividov,
spomni se, tam v brezčasju nisi prvič.
Ne trkaj vame, revica
in ne stiskaj se ob moj nasmeh.
Moja svetloba ni tista,
ki spere podobe grozot,
lahko ti le posvetim do prve zarje.
Potem poišči ptico – ona bo našla tebe.
Oprimi se perja in ne skrbi,
če bo čutiti kot pesek,
res bo pesek, če boš tako mislila.
Ne trkaj vame, revica,
misli o morju,
naj te pesek pelje na obalo.
Tam uzreš sij,
ki prežene strah.
Misli o morju,
misli o domu, srečnica.
NEVEDNICA
Praviš, da ti je zgodba všeč.
Da se zlahka stopiš v njej.
A ne slutiš,
da so netopirji v njej le
metafora za tvoje galebe,
sončni vzhod le
prispodoba za iskrivost tvojih oči,
hrepeneče vrbe le
odsev moje čutnosti.
Ne veš,
da ko blodim po breznih,
iščem poti do tebe
in jagnje na žrtveni kamen
privedem zmeraj iz svoje črede.
Ne vidiš,
da polja niso polna klasja,
to so moje zavržene misli,
obrane do kosti.
Morda ti kdaj razkrijem
šifrant svojih besed,
morda naju kdaj snamem z zvezd.
Morda.
A ne, dokler mi lepota te skrivnosti
ozaljša vsak nov dan.
* * *
prvi zlog zmeraj sanja
misli o sebi večnost
odpira ostale
čudi se
iskreno se čudi
prvi zlog
se zlije na meji
tuli mimo strahov
pošlje zvok v brezmejnost
sipa pesek v neskončnost
težko diha
gleda vame
gleda vame od povsod
odpiranje
kje naj zveni
prvi zlog
kar pride
in zatrese
zaniha
pot je vedno prava
grlo nima žebljev
prastari se zalepi na novega
nerojeni sliši
vedno je tukaj
prvi zlog
OM
