Želim si včasih da izgine zloba,
povsod na svetu je kot gniloba,
da človek človeku prenehal biti bi nekdo,
ko mu vseeno je, kaj z njim je in kako.
A šibak nemočan sem pri teh željah,
na trenutke majhen kakor zrno, grah,
le kam drvi človeštvo me je strah,
okruten neprijazen je naš vsakdan, čas.
Premalo so želje izrečene, ni poguma,
izgublja dostojanstvo se, več ni razuma,
ko vsak vidi sebe, išče svojo pot,
in pozablja druge sredi svojih zmot.
Vsak človek ima pravico živeti,
ni vredno ga, če ob tem mora še trpeti,
nekaterim, ki prisegajo da so pravični,
pogledajo naj v sebe, saj so krivični.
Naj drugim prisluhnejo, odprejo naj oči,
ni vse tako, kot pravijo, da vse lepo se zdi,
ko le na denar mislijo in želijo kraljevati,
pozabljajo, da lačni, siromašni nimajo kje spati.
Bo bogataš umrl kakor vsak drug,
tudi njegova zadnja ura polna mu bo muk.
Le kam z bogastvom svojim bo takrat težil,
ko le marmor, napis zlat mu bo grob krasil.
MORDA
Morda bo nekoč človek
gledal v nebo,
ki ga krasijo zvezde,
jih premeščal in usmerjal bo
po svoje,
ob tem vsem razlagal:
Te so moje.
Mogoče bo sortiral snežinke,
jih s sitom presejal,
se ob tem smejal rekoč;
glejte mojo moč,
je brez meja, ni omejitev.
A potreboval bi umsko
streznitev.
Že zdaj ima dovolj moči,
še več razuma, znanja,
da sovraštvo bedo, zlo,
siromaštvo ohranja.
Zaman so vse prošnje za pomoč,
le bogastvo grabi si v gredo.
NJIHOV PRAZNIK
Nekje visoko v gorah raste drevo.
Ne zima ne veter ne mraz
ne razbeljeno sonce ne suša,
nič ne prepreči, da rodi sadež.
morda jabolko, hruško, žir, želod.
Tam nekje živi ženska, starka.
Na jesen življenja je ponosna.
Ponosna, da je rodila otroke,
čeprav v pomanjkanju vsega,
brez prave prehrane, oblačil.
Ob reki sta se sprehajala objeta,
mlad par, ona drobcena, suhljata,
z željo da ustvarita družino,
da ona povije otroka, dva,
ona komajda odraslo dekle.
In tam zgoraj sije sonce,
takšno, ki osreči vse, naravo,
ljudi, vse žene in dekleta sveta,
matere, ki ljubijo, se razdajajo,
katere pozabljajo na sebe.
Pozabljajo in nudijo otrokom,
da ne bodo čutili pomanjkanja,
preslišijo zbadljivke, zla besede,
ob tem pa se smehljajo, se veselijo,
ter božajo nežne otroške ročice.
In te žene, matere, dekleta,
so največje bogastvo sveta,
neprecenljivo, nekaj lepega,
dišeč cvet, ki nikoli ne ovene,
cvet ki ga vsak od nas ima v srcu.
OBJEM POMLADI
Sprehajava se po gozdnih stezah,
tam ob sončnih obronkih gozdov.
Lahen vetrič poje pomladi,
zdaj se je prebudila, tu je,
in petje, žgolenje ptic,
vse se prebuja.
Čudovita gozdna steza en sam je cvet,
kakor stkana cvetlična preproga,
iz prelepih čarobnih barv,
kakor najin sprehod,
in pomladni dan,
kar prevzame.
Neslišne sence so nama družbo,
nemo se sprehajajo z nama,
na trenutke spet izginejo,
se na jasi pridružijo,
enako kot sonce,
ptičji spev.
ROŽE
Želel sem ji dati rož,
tistih svežih, a jih nimam,
vzela jih je zima, mraz, sneg.
Tudi sončni žarki nimajo moči.
Hladen veter brije okoli vogalov.
A ko sva si prišla naproti, sem pozabil na vse.
Le nežen objem, pogled v oči.
Tisto, kar privlači, je spregovorilo,
Kakor da bi me obdajale rože,
lepe Ivanjščice, jasa, polna cvetja,
topel pomladni veter,
sončni žarki iz srca.
mojega in njenega,
tista najlepša roža.
SANJAM SONCE
Vem, nekje sije sonce,
da prežene strah in vso bedo,
izkoriščanim vrne nasmeh,
onemoglim moč in pot v svobodo,
siromašnim vrne dostojanstvo,
trpečim v bolečinah, mukah,
zaceli rane, zatiranim vrne obraz človeka.
Takrat bodo zvonili zvonovi vseh cerkva,
ljudje se bodo čudili, od kod jim moč,
da so pregnali pohlep, noč, ki je objemala dan,
ljudi, ki so jim obljubljali nebesa po smrti,
sami pa so jih imeli že živi na zemlji.
Ljudje si bodo med seboj oproščali,
saj bo to njihov dan, dan sonca
A nekateri so pobegnili daleč,
odšli z denarjem in zlatom,
da si postavijo svojega boga,
takšnega iz zlata, posipanega z dragulji,
da mu bodo na glavo nadeli biserno krono,
zaslepljeni od bogastva, a nemočni,
saj so pozabili včeraj, danes, čakajoč jutri.
