Prvo črko sem spoznala, ko mi je bilo šest let. Bile so noge od Angele, razkoračene na A.
ŽIVALSKA FARMA
Kot otrok sem videla veliko živali. Več, kot je bilo smiselno. Videla sem Pumpita, ki je bil brez ene roke, videla sem Frohtarja, ki je bil grobar.
Vseh živali se ne moreš zapomniti. Najlepše so domače, ampak te hitro poginejo.
Zanimive so tudi živali, ki so od drugod. Taka žival je bil Čipko, prijazen skobčevec, ki je veliko govoril, pa nič povedal. Bil je moj jezikovni brat.
Seznam je vedno v igri. Živali ne zmanjka, duše se množijo kot po tekočem traku, bitja pa se plodijo.
JOLKA
Takoj me je presunilo – ne omenjaj po nemarnem njenega imena. Prijateljica brez ostanka, s katero sem imela besedne odnose.
ČRN KOS NA MRTVI LIPI
Gledava se vsak večer, sedaj ko je pomlad. Zelo možato sedi na vrhu lipe, ki je le še torzo. Lipi so pred leti spodrezali vse veje, da bi nehala rasti. Projekt je uspel – le še nekaj štrcljev vsako leto ozeleni.
Moj kos je na najvišji mrtvi veji.
Gledava se vsak večer, ko pade mrak in vse druge ptice že odletijo. Dolgo vztraja v svoji pozi. Najbrž mu ni mar zame, čeprav ve, da sem tu; preblizu sva si, da bi me lahko spregledal. Rada imam črne kose. Njegovo stanje biti brez ostanka, me totalno privlači.
Kos kot kos odgovora na vprašanje Kdo je boljši, Kos-eski ali jaz?
RED
V kokošnjaku moraš imeti red, vse čisto in pospravljeno, sicer putke kmalu zbolijo za putiko.
V razredu je ravno obratno – kraljuje naj nemirna duša, ki ne pozna pospravljanja, in otroci bodo krepki in zdravi.
BERILO
Zebre berejo črno-bele črte.
FEO-LOGIJA
Tri dinarje za cigarete, pet dinarjev za pir, en krožnik pašte kar tako, ker je bila ravno skuhana, osem dinarjev za cedeje, dve uri pogovora zaradi socialne diskrepance, minuta za smeh (vsake tri minute), skrita flaška viskija, da ne bi ostali samo pri viskiju, odprte rane brez krvi, prazna škatlica cigaret in rak vsepovsod.
Ostale so besede in bes bede.
PARADANA STRASSE
Dragi Prijatelj,
Tvoja ulica v osrčju Trnovskega gozda je velik simptom. Strinjam se s Tabo, da človek samo tam sreča samoto in življenjsko črto. Ja, samota je dobrobit, je bančni trezor, naložba, kredit. Kaj naj še rečem?
Zadnjič sem se po Paradani sprehodila v spremstvu svojih ljudi. Procesija je bila. Jaz sem koračila zavestno, ostali – samozavestno. Hecna povorka. Ko smo prispeli do Tvoje table, Prijatelj, sem pomislila: v Trnovskem gozdu se človek lahko izgubi in najde istočasno.
MEGLA, KI PADA
Pred nosom jo imam, meglo, ki pada. Z Bučenice sili dol, na Sotočje. Naj! Megel ne bom uravnavala.
LIŠČKI
Neka nona je povedala:
Liščki so božje ptice. Še od začetkov sveta. Bog je ptice barval, da bi se ločile med sabo, na koncu, ko je že skoraj končal, ga je zapopadla varčevalnost. Imel je kapitalistično srce. Ostajalo mu je veliko barv. Da ne bi šle v nič, je z njimi pobarval ptice, ki so še čakale v vrsti.
GOLOBI
Razbijala sem njihova jajca, trgala gnezda, sovražno gledala v njihovo smer … Nič ni pomagalo – golobi so me preživeli.
MOJE IKONE
Častim tri ikone. Vse so črne.
Najbolj živa je umrla kmalu po rojstvu. Imela je pesniški nastavek, a je zdrsnila v hiperšpedicijo in posel s črkami.
Druga, tudi zelo živa, potem pa mrtva, je bila pridna. Izdala mi je dve knjigi – večna slava ji.
Tretja, bridka samotarka, je bila fotogenična, fotogenialna, rezka podoba fiksirja. Nje se ni dalo odlašati do smrti, a je vseeno odložila življenje za drugič.
LAHKA SAPA
(molilni mlinček)
Ko se po pljučih razleze karc, potem sapa postane luknjičava, lahna. Traja le kratek čas, potem človeka zaduši, toda predsmrtna faza je mila, prezračena, široka.
Bog, daj mi pljuča, ki bodo jedla zrak kot mano, Bog, daj mi telo, ki se bo vedno odpiralo navzven, Bog, ne pozabi, da sem klavstrofobična in me mašitev kapilar plaši. Prosim te za lahko sapo, vsaj za predsmrtno, če mi že žive ne privoščiš.
PRVOROJENA
Jaz sem bila prvorojena. To je resnica. Mati stoji za tem. Kot taka sem imela privilegij: prva sem spregledala, prva sem shodila, prva sem spregovorila, prva sem podvomila, prva sem se zaljubila.
Tako je šlo do dne, ki je bil pobeljen v ognju in je sporočil: prva moraš zapustiti svet.
RAZVOJ VRST
Vse vrste obstajajo. Razvoj vrst je vizir varne perspektive: na eni strani nebesa, na drugi pekel, vmes pa razvoj vrst.
Pha!
Vrste so garant vesolja, da je, kar ni.
BOG
Imam več bogov, prevladuje pa eden – jaz.
DIVJI V SRCU
Gospod, ki ima v rokah Založbo, je preračunljivo rekel: Ti si predivja, take te ne rabim, knjige berejo navadni ljudje.
Jap, bo držalo, sem pomislila, moja knjiga je KNJIGA MRTVIH. Nima srečnega konca, še začetek je bolj kilav.
Takoj sem razumela, da ta knjiga ne more iziti. Treba jo bo ohraniti v srcu in znižati naklado na minus 150. To je pulz, ki ga še zdržim brez škode.
ZDRAV KOT DUŠA
Ko sem bila še drobna deklica, leta nazaj, sem srečala človeka, ki je imel lepo ime.. Še lepši je bil njegov priimek, Ena sam poezija, nomen est omen, bitje z razlogom, človek s poslanstvom, popolnež.
Toda žita so se osula, suša je oklestila sirk, v Volčah je zavladal red: človek je bil spet samo človek, gol in sam.
Kot jaz.
PESNIKOV MREST
Umrl je Zlatko. Samooklicani kmet. Zlatko je bil moj znanec od mladih nog. Ko sem še cepetala na mestu, je on že pisal. Dijaške črke, čeprav je bil mlajši in lepši.
Potem je zgubil smisel za stil in je sestopil med navadne ljudi. Sto let pred svojim vnebovzetjem, se je razglasil za mene, ki sem črke zavrgla letos. Imel se je zame, čeprav nisem razumela plebejske volje do moči, ki jo je razprodajal na debelo. Kupil je konja, imel je ženo, otroke, celo psu je sezidal kučo.
Par dni pred smrtjo mi je priznal: brez tebe me ne bi bilo.
Pozne parte: Bil si pesnik in urednik, napisal si veliko pisem, vmes si kresal ostre verze, da je gorelo, narod pa bo pomnil tvoj A-NA-NAS. Pomnil bo sadež, ki ni ne hruška ne jabolko.
OPOROKI
NESMRT
Na zapuščinskem oporoku Regine Kralj je zapisano:
Regina Kralj je nesmrtna. Tudi ko umre, je to samo navidezna smrt, kot navidezna nosečnost pri psicah in podobne reči, v resnici ne more umreti, ker nima srca. Če pa že umre, kar se zgodi sem ter tja, ob ščipu ali prazniku svobode, nikakor ne vstane od mrtvih, obratno je – mrtvi vstanejo od živih.
KRALJ JE KRALJICA
Čas je, res je čas, da sporočim:
Regina je božjastno telo, ki ga v sebi nosi Kralj. Na tej točki se potrkavam sama s sabo. Bogovom se ne da igračkati, igračkam se lahko le jaz sama. Sama s sabo. Najprej preverim telo – vse imam. Ni sporno, sem človeško telo. Potem, kakopak, preverim dušo. Preverjam in preverjam, pa še preverjam. OK, duša je v preverjanju. Nato preštejem dejanja. Vse je tu: rojstvo, bit in smrt. Še kaj? Ah, človek, ne s takimi, na kamnu (iz Sužida) naj nič ne piše. Pač, piše naj: TU NI NAPISA.
REGINA KRALJ
Poslednji oporok:
Zakopljite me v kamen. Tisti iz Koščevega roba, kjer sem kot otrok nabirala pirit. Na kamnu naj ne bo znamenj obdelave. Čisto diskretno, nekje v ozadju, med žilami in vlakni, naj piše: V tem kamnu je še en kamen.
KONČNA PESEM
Sonce moje,
ki tako živo svetiš.
Sonce moje,
brezskrbno,
ki tako jedro pretakaš snovi.
Hvala ti za luč,
za turbulence, za karcinom.
Hvala ti za življenje in smrt.
V sijaju odsevaš vse in z žarkom kažeš name.
Tvoja sestra luna je moja zvezda.
Hvaljeno bodi v bratu vetru in zraku,
v oblačnem in jasnem, sploh v vsakem vremenu,
s katerim ohranjaš svoje stvari.
Predajam se ti brez citer:
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri vodi;
mnogo koristi ponižna, dobra in čista.
Hvaljen, moj Gospod, v našem bratu ognju,
v katerem nam noč razsvetljuješ;
lep je in vesel in krepak in močan.
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri zemlji,
ki nas kakor mati hrani in nam gospodinji,
in prinaša različno sadje in pisane rože z zelenjem.
Hvaljen, moj Gospod, v onih,
ki zaradi tvoje ljubezni odpuščajo,
in prenašajo slabosti in trpljenje.
Blagor njim, ki ostanejo v miru,
zakaj ti, Najvišji, jih boš kronal.
Hvaljen, moj Gospod, v naši sestri smrti,
ki ji nihče v življenju ne uide.
Gorje njim, ki umrjejo v smrtnem grehu,
a blagor njim, ki počivajo v tvoji najsvetejši volji,
zakaj druga smrt jim ne bo mogla storiti žalega.
Hvalite in poveličujte mojega Gospoda
in zahvalite se mu in služite mu v veliki ponižnosti.
