TI SI ZDAJ MOJ BELI LOKVANJ
NA UMIRJENI GLADINI,
LOKVANJ, KI MU STEBLO
V MRAČNIH GLOBOČINAH KORENINI.
Slavko Jug, Dobro sonce
Slavko Kočevar se je rodil leta 1934, pesnik Slavko Jug pa sedemnajst let kasneje, ko je na prvi gimnaziji v Mariboru urejal dijaški list Plamen in v njem objavljal svoje prve pesmi. Takrat je tudi na klasični gimnaziji delovala vneta skupina dijakov-literatov, ki je izdajala svoje glasilo Brstje. Prej se sicer dijaki obeh gimnazij niso družili, povezala pa jih je sorodna dejavnost in navdušenje za literaturo, ki naj ne bi bila neposreden odziv na trdo stvarnost in na sodobno pisanje o vojnih grozotah, o izgradnji opustošene domovine in kolektivnih idealih. Zlasti mladi pesniki so spregovorili o svojih doživetjih, čustvovanju in dojemanju narave. V obeh glasilih se torej že nekaj let pred izidom Pesmi štirih napove intimizem in protest proti veljavnim merilom v književnosti. Medsebojno spoznavanje sodelavcev obeh literarnih listov je postopoma vodilo k sodelovanju, stkale pa so se tudi prijateljske vezi. Na pobudo Slavca – Slavka Juga, ki je prevzel tudi uredniške posle, smo začeli leta 1952 izdajati srednješolsko tiskano revijo Svit, ki naj bi pomenil simbol sprememb v slovenski književnosti. Kmalu so izdajatelji trčili ob ideološke ovire, kritika jim je očitala pesimizem in malomeščanstvo, v nasprotju s socialističnimi ideali. Tako je Svit po dveh letih izhajanja ugasnil, njegovi nekdanji sodelavci pa so pisali dalje, nekateri so pisanje leposlovja sicer opustili, nadaljevali pa so z delom na raznih kulturnih področjih (glasba, slikarstvo, igralska umetnost, prevajanje, kritika, urednikovanje, organizacija kulturnih prireditev).
Prva pesniška zbirka Slavka Juga Dobro sonce je izšla pri mariborski založbi Obzorja leta 1958.
Pesmi so razporejene v tri cikle: Belo jutro, Nebo in cesta, Človek s kamnom.
Pesmi prvega cikla so lahkotna neposredna ljubezenska izpoved, Pesnik svojo izbranko primerja s princesko, z drobno marjetko in belim lokvanjem, ki ima svoje korenine v globočini. Ljubezenska izpolnitev in misel na ljubljeno osvetljuje pust deževen dan. Pesnik dojema spremembe in drobna dogajanja čutno: Žalujke, Pod jablano, Poletna noč. Iz mladeniške radoživosti se zresni, ko se poslavlja od ljubljenega mesta:
Poslavljam se od ulic in poti,
od drevoredov, ribnikov, labodov,
in od zatonov in od sončni vzhodov
in od spominov na pretekle dni.
Ciklus Nebo in cesta vsebuje pesmi o čutnem predajanju ljubezenskim užitkom, vendar se tu in tam že pritihotapi misel na konec ljubezni in samotno zapuščenost.
Romeo in Julija nista več romantična zaljubljenca na balkonu v luninem siju, ampak prodajalka časopisov in čistilec čevljev, ki sta spredla ljubezen ob litru rdečega vina v predmestni gostilni; v pesmi se prvič oglasi ironični podton, ki je v nekaterih kasnejših Jugovih pesmih pogost in učinkuje deziluzionistično.
Oblikovno prevladuje v pesmih prvih dveh ciklov dokaj disciplinirana urejenost s presenetljivimi, pogosto oddaljenimi rimami, in ritmom, ki s svojimi padajočimi akordi ustvarja posebno muzikalnost. Tretji cikel Človek s kamnom prinaša pesmi, v katerih se čustvena vznesenost postopoma umika utrujenosti, občutju minljivosti; izgublja pa se tudi rima. Izjema sta tragikomična podoba ptičjega strašila in Cinična pesem, monolog, napisan v drugi osebi, govori pa o izgubljenosti, nesmislu, pozabljenosti in smrti.
Karte bodo vrgli
same črne križe,
ti pa boš pod njimi
samo meter niže.
Druga pesniška zbirka, Verzi, l. 1963, prinaša več novosti. Sentimentalna ljubezenska lirika se preveša v zrelo čutnost:
Nocoj sva pljusnila
kakor dve ribi
v hladno strugo noči.
Ob ljubezenski omami se vedno pogosteje pojavlja misel na slovo in odmikanje, vsakdanjost je prozaična in moreča. Izrazita razpoloženjska podoba deževnega jesenskega dne in lastne ujetosti je Preludij s kancem norčavosti in samoironije ter simbolični Dan ob reki:
Oblaki so se poveznili,
in sonca je komaj za dlan
na obalo je s čolni privezan
mrk zimski dan.
Radoživost se umika razmišljanju o izgubi in o minevanju:
Še malo, čisto malo
In ptica življenja drugam odleti.
Ciklus Postržki je pesniški izraz Jugovega smisla za samoironijo in absurd (Vol, Trije v jutru, Ribja biblija) Gora na srcu prinaša tesnobna razmišljanja o teži dni, banalnosti in nesmislu, ki ga ponazarja močvirje. Od neobremenjenosti tekoče in melodične pesmi v prvi zbirki prehajajo Verzi v svet zapletenih podob in asociacij. V tem času je Lorcova poezija pri nas z bogastvom metaforike vplivala na spremembo pesniškega stila, ta val se odraža tudi na Jugovi pesmi, čeprav ta ohranja bistvene značilnosti njegovega pesniškega sveta: paralelizme ali nasprotja s podobami pokrajine, gozdov, polj, dreves, potokov, rek; pogost je nagovor, dialog (z dekletom). Metafore postajajo drznejše: Ta ptica mora imeti mrzle grozde okrog vratu. (Pogovor z drevesom) Seme zabada v zemljo belo sulico žita. (Gora na srcu) V razmišljujočih -meditativnih pesmih z bivanjsko stisko in skoraj mazohističnim samoponiževanjem prevladuje navidezni dialog pa tudi monolog: Tako si postal veliko manjši od sebe (Dan s povešeno ustnico)
* * *
Slavko Jug ni utiral novih smeri slovenski poeziji. Preslišal je vse –izme in eksperimente pesnikov med obema vojnama; navezuje se na moderno, zlasti novo romantiko, čeprav je v mladosti kot urednik očital drugemu avtorju, da je »staromoderen«. Vendar je impresionizmu v pokrajinski liriki dodal svoje dojemanje trenutka, ljubezenske pesmi, ki jih je napisal v teh zgodnjih letih, so vsaj toliko igrive in neposredne kot sočasna ljubezenska poezija drugih pesnikov. Modernizem mu je ostal tuj, izognil se je vplivu različnih novih revolucionarnih smeri; njegova posebnost pa so kratke satirične pesmi o pomembnih eksistenčnih vprašanjih, z absurdno razrešitvijo:
VOL, RIBJA BIBLIJA
In v začetku
je bila riba
in je rekla:
Bodi reka.
In ribič
je stopil k reki
in je na trnek
nataknil tisto,
kar je bilo
v začetku.
Ob pesnikovi šestdesetletnici so izšle njegove izbrane pesmi Ko mine čas. Knjigo je uredil dr, Matjaž Kmecl, v spremni besedi pa je opredelil Jugovo poezijo z vidika literarne vede in ga umestil med soustvarjalce intimizma v slovenski književnosti.
Slavko Jug je tudi avtor duhovitih otroških pesmi, ki so izšle v zbirkah Kanarčkovi škornji in Nasmejane črke, tri leta po njegovi smrti (l. 2000) pa knjižici Na prisojni strani in Počesane ribe.
Urednikova pripomba
V okviru cikla branj »Živíjo«, ki poteka v Literarni hiši Maribor ob evropski prestolnici kulture 2012, je društvo Mariborska literarna družba 3. aprila pripravila spominski literarni večer o Slavku Jugu. Ob tej priložnosti smo zaprosili Marico Škorjanec, ki je z njim sodelovala od samega začetka njegove literarne poti, za besedilo, ki bo pospremilo nastajajoči izbor njegove poezije.
