Imela je polomljeno roko. Takrat. Nesreča. Nekaj let nazaj. S prijateljem. Ne, z dvema. Okoli treh ponoči. Željni zabave. Še. Pa še. Pa še. Še. »A gremo v Lipico?« »Itak.« »Ja, sam mene boste spustili na avtobusni. Jaz grem ven.«. Izpustili so ga. Nikomur mar. Končali so v nič hudega slutečem kostanju. Ki je bil ravno tam. Ravno takrat. Po nekaj urah so jih v zmečkanem avtu celo zapazili. Pa ja, saj so že prej prišli naokoli. Pa niso pomagali. Pa nič. Človeškost in to. No, takrat je to bilo. Ko je še razmišljala o Kirgiziji. O cesarstvu nomadov. Kamor je štela sebe. Med nomade. Med tiste, ki še ne vedo. Pa morda nekega dne izve. Imela je polomljeno roko. Takrat. Brez keša. Prek Salomonca, ja, italijanskega itak, si je iskala delo čez poletje. Bilo se je treba nekam dati. Zaslužiti. Ni hotela sloneti na plečih drugih. Ni bila tak tip. Bila je niko i ništa. Bila je. Neokrnjena narava znotraj. Ampak s tem se ni dalo. Ni se dalo potapljati se z morskimi psi. »Grem.« »Kam?« jo je vprašala mati že neštetič. »V Furlanijo. Dobila sem delo v neki gostilni.« »Koliko časa boš tam?« »Kolikor pač. Se javim.« »Kako pa greš?« je sumljivo poizvedovala mati. Že sama je delala veliko preveč let v Italiji. Je vedela. Kako delajo bejbe. Je vedela, kaj delajo. Je vedela, kdo jih vabi. Zakaj jih vabi. Je vedela, da lahko njena frfotulja konča tako. Ali tako. Je vedela. Pa se je ni dalo prepričati. Kako le. Kako le je Njena mati prepričala njo? Pa vseeno. »Z avtobusom. Nato pridejo pome.« »Pokliči.« »Bom.« Zakaj se vedno odpravljam na pot s slabo vestjo in to? A bi ne bilo lepše, bolje, če bi mi voščila srečo? Mi malček zaupala? Eh … Je že tako. Zabasala si je nekaj cunj v nahrbtnik starega očeta, ki ga že nekaj let ni bilo. Zabasala si je zmernost v žepek jutranje kave. Zabasala si je premišljenost, kolikor je je premogla, v culico povedanega. Vija Trst. Do tam že ve. Naprej bo že. Vlak. Morda avtobus. Karkoli. Nekaj že bo. Do tam je še kaka ura. Morda dve. Do tam je večnost. V kateri se lahko marsikaj zgodi. Do tam. Če se takoj po monsunu odpraviš v gore indijske Himalaje, lahko trčiš ob številne ovire. Lahko ostaneš v poplavnih vodah. Bilo je po monsunu. V njenem lajfu. Takoj po poplavah. Takoj po vsem, od česar beži. Takoj po. Želela si je majhnih drobnih stvari. Dogodljajčkov. Nečesa, kar bi ji razdrmalo svet. Bivanje. Zaradi česar bi lahko pela. Vriskala. Bila. Se počutila, kot bi bila. Pot jo je vodila med sončnice. Med dolge poljane, smrdeče po kurjem dreku. Za trenutek je zadremala. Bila je tam. Udine. Videm. Viden. Vidim. Vem. Fanj bo. Je že. Prihajam Furlanija. Cis, mis, pis, ris. Tako ji je zvenela furlanščina. Takrat. Tako je zvenela sama veliko kasneje Furlanom. Takrat. Namestili so jo v majhno hiško. Smrdečo po vlagi. S potnimi stenami. S pajki. Z vročino na prsih. Z jeguljo v želodcu. Gospodar gostilne – prileten drobcen možic. »Delala boš samo ponoči. Prideš zvečer. Zaradi inšpekcije in to. Čez dan se znajdi. Ključ je tu. Prej je v hiški živela starka. Pustila je nekaj stvari. Naredi z njimi, kar hočeš.« »Aha,« je medlo zamrmrala. V glavi je bil ples na Mauritiusu. Vonj po Moldaviji. V glavi je bila dežela jagod. V glavi ni bilo nič. Dolgonoga, z opaznim dekoltejem, v katerega so se zagledale prve in druge in vsakršne oči. Saj je vedela. Saj je znala. Delala bom samo ponoči. Hm. Gorski maraton. Rilkejeva pot. Nič od tega. Zanimivo. Nevarno. Bila je takšna. Avanturistka. Jebeno naivna. Naivčina jedna. Bila je noč na jezeru. Bila je srednjeveški dan v Kamniku. Bila je ujet trenutek v Be coffeju. Bila je. Rada se je prepuščala. Začela je zvečer. Sodelavka ji je v turobni italijanščini, ki je ni obvladala, dajala turobna navodila. »Če si lačna, tam je toaster. Lahko si narediš topel sendvič. Moraš ga seveda plačati. Se vidiva zjutraj.« Majhna. Velikooka. Širokoobrazna. Okroglolična. Še kakšna. Neprijetna. Neprijazna. Šćava. Ji je nemo govorila. Na avtomatu je naredila kratko kavo. In tako začela. Večer za večerom. Vzljubila je biljard. Ob večerih, ko ni bilo gostov. Ki bi jim stregla ob gledanju nogometnih tekem. Ker nogomet in tv in to je moralo bit. Mali možicelj, ki se je imel za velikega založnika, in bil gostinec, ji je rad kazal knjige. Ki jih je menda založil. O užitnih gobah v kuhinji. O orhidejah. O gamsih v Alpskem svetu. O kačah. In želvah s Sipadana. Ko je bila prosta, jo je prosil, ali bi počistila njegovo hišo. Nekje drugje. Zapuščeno. »Pustim te tu. Se vrnem zvečer. Ti plačam posebej.« Med zapuščenim pohištvom je mrgolelo škorpijonov. Ki se jim je umikala. So se oni njej. Jih teptala. Vreščala od strahu. Lahko bi jo pozabil. Lahko bi nanjo pozabil kdorkoli. Pojma ni imela, kje se nahaja. Kdaj bo spet na svojem delovnem mestu. Za tistim šankom. Šćava. Quella di Jugo. So ji rekli. Brezimena. Nadimkovana. Čez dan je risala fraktale na bele vlažne zidove. Čez dan je spremljala narkića, da si je zabodel iglo v žilo. Da ga ne vidi možicljeva tajnica. Njegova frajla. »Kje sta bila?« naju je vprašala potem. »Šla je po knjige,« ji je rekel. Mlad fant z Downovim sindromom ji je prinesel malega psa. Ki se mu je nožica zataknila med sesalo in sesalec. Ki ga je stiskala k sebi. In z njim jokala zaradi strte nožice. Ki ga je vzljubila do neba. Čez dan je brskala po omari. Po stari zatohli omari za dva. Iskala srebrne etuijčke. Za šivanke, ki jih je pustila stara gospa. In drobna očala za nevidne stvari. Čez dan je sušila ležalo, ki je smrdelo od uši. Od pogretega dneva. Od umazanih kavnih šalic. Od neizgovorjenih zgodb. Čez dan je hodila med visokimi koruznimi listi in bežala od same sebe. Poletje. Ko bi morala biti na plaži. Ko bi morala kazati bujne mlade prsi. Štrleče in take. Sinovom nekih mater. Pa ni. Poletje je pač takšno. Ko se uleže na razdrmano posteljo. Ko misli. Ko veliko preveč misli. Tisti večer je stal tam. Vedno je stal tiste večere tam. Ni se menil z nikomer. Visok. Zagorel. Skrivnosten. Zanimiv. Tujec. Ki jo je tu in tam povabil na biljard. Dober igralec. Ona še boljša. On boljši. Ona nepremagljiva. Zanimiva. Odkrita. Kolikor je lahko bila. Bila je prosta. Enkrat tedensko. Zvečer ji je zaupal marsikaj. Zvečer ji je porival jezik v mednožje. Zvečer ji je med zobe jemal trdi bradavici. Zvečer ji je kazal vesolja onkraj podstrešja. Zvečer sta sedela pred hiško in pila martini. Morda kaj drugega, kdo ve. Zvečer jo je lasala. Njegova žena. Ki je vprašala gospodarja gostilne, kje da je. Ki ji je povedal, da je z njo. Da je beli avto vedno parkiran pred hiško. »Velikokrat je tam parkiran, odkar je prišla.« Po furlansko jo je lasala. Jo brcala. Ji izrekala vse porke madone tega sveta. »Putana! Vergogna! Slava! Tu…Tu…!!« Nato se je zverinsko zagnala vanj. Ga skloftala. Brcala. Odšla. Zvečer sta ostala pred zaklenjenimi vrati. Brez vsega. Drobencljavi takoimenovani založnik je ni spustil naprej. Ne, v svojo hiško pa že ne. Ker se tega ne počne. Ne s poročenimi. Ne s samskimi. Ne. To se počne z njim. A z njim tega ni hotela početi. Zato. Žena je mlademu skrivnostnežu, ki to ni več bil, imetje razdelila na pol. Želela je pol motorja. Pol avtomobila. Pol stanovanja. Pol sina. Želela je na pol razdeliti luno. Na pol razdeliti razsulost njunega zakona. Na pol razdeliti mednožje, ki ga ni mogla imeti. Na pol zrasti v sveta nebesa nekoga, ki ga ni. Zjutraj je odšel. K ženi. In sinu. K rožam. K avtomobilu. Zjutraj je odšla. V rodni kraj. K Jamajki svoje duše. K Arganovem olju in topolovem nasadu. Založnik orhidej, divjih živali in gob ji ni nikoli izplačal dvomesečnega večernega streženja Furlanom. Vrnil ji je osebne stvari. »Pridi pome,« je telefonirala znancu, ko se je ob koncu poletja vračala domov. Majhnega psa, ki je majhen ostal, je vzela s seboj. Čez mejo ga je porinila pod sedež, kjer je puščal rumene sledi. »Si v redu?« se je med vožnjo zazrl v njene zenice. »Dobro sem,« je rekla, razprla zadrgo in s prstom švignila med hlačke. Morala je. Dokončati stvar. Dokončati zgodbo. Morala je zariti prgišče okrešlja v mokro zaznamovanost. Morala je reči: »Ustavi se.« Ustavil je. Nagnil je sedež nazaj. Da se je lahko sklonila. Ga vase vsrkala kot dobro kuhan riž. Kot rahel spanec. Kot surovo naribano zelje. Da zaključi. Svoj Borobodur. Svoj samostan na hribu. Da zaključi poletje. Ki se je prevešalo v plastično okrašen pas. Ki se je prevešalo v kamnite stupe. Kar tako. Do drugega poletja. Brez polomljenih rok. Brez polomljenih jajc. Brez ognjemetov. Brez nedrca. Brez oči, ki se bodo upirale vanje. Tudi če. Brez sestavljanke. Z ingverjem. Ki spodbuja krvni obtok. Ki iz telesa odvaja mokro in škodljivo energijo. Ve. Ve. Še bo poletje. Poleti je vroče. In tako pač je.
G KOT GORAN S KOT SARAJEVO
Rumenjakasta trava se nama je ulegala pod telesi. Na hrbet si mi naslanjal svoje prsi. V oči in pod – tu in tam – zaprte oči name je lezel prekrasen popoldan. Tega dne sva nehala različno dišati. Blizu Sarajeva. Predel Pofalići. 1990. Pred vojno. Tak čuden mir nama je natikal naprstnike, da bi sešila še zadnje regratove svečke v neslišnost minevanj. In reber, tista reber se je zdela kot rjasta jesenska vila, oblečena v tisoče barv in prekrita s karminastim šalom iz ozračja.
Kot bi že kdaj prej bila tu. Noben déja-vu. Bila sva tu. Rekel si, da ti je to v življenju najlepši dan. Ko sem odhajala, si mi skozi šipo na vlaku na prstu pošiljal poljub. Vsakokrat mehkejši: Zbogom, maco.
Odšla sva. Ti po svojem, jaz po svojem tiru. Vsak po svoji bakreni poti. Rusija. Bajina Bašta. Torreano di Martignaco. Dolina. Neznano. Tvoj mali braco Aco. Hodila sva na sirov burek. Na najboljši sirov burek. Tvoj dragi prijatelj Sale, tvoja mati, Miloje, ćale. Baba, devetdesetletna ženica, ki je kadila kot Turk, igrala karte in vsak dan spila svoje šilce šljive. Stari Lucifer in nora noč. Bife in napis: Ostavite svaku nadu, vi, koji ulazite. Tako Znano. Tako neznano. Dantejevski bodoči Inferno. Plesali smo kolo, si nazdravljali s hladno ožujsko in peli Od Vardara pa do Jadrana. Se veselili. Se objemali. Se za vedno objeli. Jaz malce katoliška, ti in Sale malce pravoslavna, Meho malce muslimanski, Lucifer malce židovski. Vsi odštekani smo preklinjali vse vojne tega sveta. Sredi vojne si mi poslal razglednico s Tare: Dobro sam, sretna nova, maco.
Z Amino sva tam zabijali poletja. Duhri. Vasica blizu Sarajeva. Dvesto – morda manj – ljudi. Približno petdeset otrok. Zrela jabolka in prašne poti. Hođevo petje. Pol polna, pol prazna soba. Prejšnje stoletje. Čuden dan. Razmetani molitveniki na barvasto neletečih tepihih. V dolgem krilu nevesta. Vsi jo otipavajo, jo poljubljajo, jo hočejo zase. Vsi si želijo zadnjega tanga v belem. Leteči pajčolan. Nobena ga noče. Pritiskajo ma k robu mize. Nenadoma zaskeli. Zaboli. Predre. Črne oči. Povabil si me k sebi na klop. Hotel si me skriti pred podivjano drhaljo. S prepoteno belo srajco, ki si je pod pazduho narisala fraktalasto sive kroge. Dolgi prsti. V črnem gvantu. Povodni mož. Izgubljena dimenzija. Pospremiš me, si rekel. Jaz pa, ne vem, res ne vem, Amine ni, nekam je izginila.
Midva pa peš. Drug ob drugem. Z roko v roki. Ob treh ponoči. Peš. Sarajevo je deset kilometrov dlje od tu. Ja, ok. Deset kilometrov. Režala sva se. Padla. Se cankarjansko pobirala. Se režala. Spet padla. Preklinjala. Ti po tvoje in krepko, jaz po svoje in mehko. V vseh mogočih jezikih. Prehojena pot: Hađići - Pofalići. Ći ći ći ći ći ći … so pele jutranje ptice na nekaj drevesih. Morda bi morala hoditi tu kakšno stoletje nazaj.
In nato … zbližanje. Dobesedno. Doustično. Dotelesno. Ljubljenje. Kri. Veliko krvi. Rjuha, stene, tla, jaz, ti. Kri, kri, kri … Sve je crveno, si rekel. Zmedeno. Jaz pa sem se le bedasto smejala. Tvoja mati mi je dala rdeč kvačkan prtič. Na rdečem pladnju. Rdeči ptič.
Velikokrat imam vizije. Začutim stvari vnaprej. Mi pravijo štriga. Spreminjam čas v presenečenja brez pričakovanj. Sprašujem se, če si živ. Če so živi oni. Če je živo Sarajevo, takšno, kot je bilo. Eh, vem, saj ni.
Si živ? Vrnili so mi pisma. Nepoznat, so napisali. Jaz pa vem, da nekje si. Voščim ti življenje. In smeh. In mrvico upanja, da se nekega dne spet najdeva, zadebatirava ob kozarčku dobre šljive.
Ko ne bo krvi. Ko ne bo vojn. Ko bova le frenda iz preteklosti.
