nisem mogla. Biti. Niti postati. Razpršenost brez luči. Posedanje življenja. A sanje se oklepajo. Kakor da ljubezen je.
Samo dotaknila sem se. Za menoj je na platnu ostala luknja. Ravno tam, kjer bi moralo sijati sonce. Razbežalo se je. Po drugih slikah.
Pogreznila sem se globoko. Daleč od sebe. Še dlje. Skoraj do tebe. Na rob razuma. Pa me vseeno nisi zagledal. Videl si skozme. Neko drugo vesolje.
Ob – je vedno samo poleg, nikoli ne doseže bistva. Nikoli resnično ne čuti. Nikoli se ne preda. Zato mi ničesar ne obljubi. Nočem obstati. Nočem se obrabiti. Samo ljubi me, medtem ko letiva, in si bolečina ne upa blizu.
Daj mi. Nikar ne sprašuj. Tako lepo zdrsne po mehki koži. Čudovita misel. Konice prstov se skoraj smehljajo. Samo trenutek je. Trenutek v zmajevem očesu. Metastaza, ki si prisvoji človeka.
Morda je res žarelo. Požiralo temo in se vrtinčilo. Kot pijana vrtoglavica. Čudno zaupanje. Za seboj je puščalo izpite ustnice in potno telo. Zarinilo se je globoko, kot da bo za vedno ostalo v naročju.
Vsak dan – sonce za zajtrk.
V molku je polno besed - tako zgoščenih, da postanejo neizgovorljiva masa. Z njo se kotališ po svojem svetu kot bi te davil piton. Ni varnih besed, praviš.
Kamorkoli stopim se spreminjaš, tišina v zvok in zvok v tišino, podoba v nič in nič v podobo, ti v tujca in tujec nikoli več vate. Možgani so prijazni. Zataval si med vijuge in so te rešili. Ne boš umrl pred menoj.
Vzklila bi na kamnu. Zapletla bi se v rjuhe in nežno drsela. Dišala bi. Premagovala bi Kiklope. Orkan je ne bi premaknil. Ljubezen ima eno samo smrt. Utopi se sama v sebi, ko je nihče ne opazi.
Odkar sem iz drugega sveta, lahko lebdim. Misli so včasih tako lahke. Zažvenketam kot kovanec
ali pa molčim na dnu ribnika. Sprehajam se skupaj z današnjim dnem in nikoli ne veš, kdaj se te dotaknem. Velikokrat se te, skoraj ves čas. Si vedel, da metulji pojejo? Če ti ne bi povedala, bi izvedel šele, ko bi utihnili.
